Jedro

Ker se predaja pritožnika ni izvršila v roku šestih mesecev, se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo morala tože...

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-804/2025/13 (121-11) z dne 3. 6. 2025, s katerim je to na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) ter odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,

2. Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe presodilo, da je sklep upravnega organa z dne 3. 6. 2025 pravilen, zato se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na njegove razloge. Po presoji Upravnega sodišča med strankama ni sporno, (1) da je bil tožnik 25. 11. 2022 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Švicarski konfederaciji, (2) da je slednja njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila in (3) da je Švicarska konfederacija 13. 3. 2025 sprejela odgovornost na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Upravno sodišče je ugotovilo, da tožnik niti ne zatrjuje, da Švicarska konfederacija ne bi izpolnila katere od obveznosti iz 18. člena Uredbe Dublin III, in presodilo, da je upravni organ pravilno ugotovil, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite odgovorna Švicarska konfederacija.

3. Upravno sodišče je ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju EU) pojasnilo tudi, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ter kot pravilno presodilo toženkino odločitev, da zgolj dejstvo, da je bila v Švicarski konfederaciji tožnikova prošnja zavrnjena, ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti ali nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Za konkretni postopek je po oceni Upravnega sodišča bistveno, da ima tožnik v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Švicarski konfederaciji na voljo upravni postopek in zagotovljeno sodno varstvo. Poleg tega je Upravno sodišče zavrnilo tudi iz upravnega postopka ponovljene tožnikove ugovore glede (1) nepriznavanja prošenj za priznanje mednarodne zaščite prosilcem iz Republike Burundi v Švicarski konfederaciji, (2) povezave med sodnikom, ki je odločal v njegovi zadevi, in stranko UDC, (3) njegove zavrnjene prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in (4) njegovega zdravstvenega stanja.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep upravnega organa z dne 3. 6. 2025 odpravi, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe, da mu je bilo v praksi onemogočeno učinkovito pravno sredstvo zoper odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da Švicarska konfederacija zanj ni varna država. Izpostavlja, da so države članice EU dolžne spoštovati zahteve načela nevračanja, ki so določene v prvem odstavku 33. člena Konvencije o statusu beguncev in 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter da bi morala toženka v postopku pridobiti informacije o stanju glede prosilcev za priznanje mednarodne zaščite v Švicarski konfederaciji. Ne strinja se niti s presojo Upravnega sodišča, da njegovo zdravstveno stanje ni razlog za to, da se ne želi vrniti v Švicarsko konfederacijo. V naknadni vlogi z dne 19. 9. 2025 pritožnik opozarja, da je 13. 9. 2025 potekel šestmesečni rok za njegovo predajo, zato je odgovornost za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite prešla na Republiko Slovenijo.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila. Je pa z obvestilom z dne 19. 9. 2025 sporočila, da je v obravnavani zadevi navedeni šestmesečni rok potekel in da zato predaja pritožnika Švicarski konfederaciji ni več mogoča.

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka za pritožbo pravni interes, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

8. Uredba Dublin III določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (prva poved 29. člena Uredbe Dublin III). Kadar pa se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III).

9. Med strankama je nesporno, da je od prejema odgovora, da Švicarska konfederacija sprejema pristojnost za obravnavo pritožnika na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, to je od 13. 3. 2025, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja pritožnika ni izvedla, in se ta torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane sodbe Upravnega sodišča z dne 22. 7. 2025, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred Upravnim sodiščem ni mogel uveljavljati. Vrhovno sodišče jih je zato upoštevalo v tem pritožbenem postopku.

10. Ker se torej glede na navedeno predaja pritožnika ni izvršila v roku šestih mesecev, se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo.

11. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo morala tože...

12. Glede na predstavljeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih toženka sklepa upravnega organa z dne 3. 6. 2025 ne bo mogla izvršiti. Pritožnik si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati. Učinki, za katere se zavzema, so namreč že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

13. Ker so s tem odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo pritožbenih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/2

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.