Jedro

Neporavnana devetina obveznosti pomeni njen neznatni del.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev pogodb, ki ju je sklenila z M. M. 02.02.1994 o odsvojitvi poslovnega deleža ter o višini in plačilu prav tako z dne 02.02.1994, s katerima je tožnica odstopila ustanovni delež družbe E., ter za plačilo odškodnine 5,628.256,40 SIT. Zavzelo je stališče, da je listina o menjavi premoženja v Ankaranu s premoženjem v Beogradu sestavljena površno, da pa je podlaga pri uveljavljanju manjkajočih elementov za pridobitev lastninske pravice, kar je tožnica že storila s tožbo pred beograjskim sodiščem. Ugotovilo je, da ima tožnica stanovanje v Beogradu v posesti od marca 1994, M. M. ali Z. F. pa pri tožnici nista povzročila zmote glede lastništva stanovanja. Ni bilo ovir, da bi se tožnica že marca 1994 v kratkem času vknjižila kot lastnica stanovanja. Tožnica ni dokazala dejanske velikosti tega stanovanja. Neplačilo 10.000 DEM pomeni glede na celoten posel neplačilo neznatnega dela zneska.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da postopek ni bil kršen, da so bile dejanske okoliščine zadostno in pravilno ugotovljene in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tožnica je vložila revizijo proti tej sodbi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve materialnega prava. Predlaga spremembo obeh sodb nižjih sodišč tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, "pri čemer naj Vrhovno sodišče v Ljubljani obe sodbi razveljavi v celoti in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje pred spremenjenim senatom". Navaja, da z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o predlaganih začasnih ukrepih. Sodba ne temelji na odločilnih dejstvih, ker je sodišče napačno ugotovilo, da sta stranki overili pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, ne pa pogodbe o višini plačila poslovnega deleža, saj je bilo prav obratno. Sicer pa temelji le na sprejetju ustne izpovedbe druge toženke, čeprav so drugi pisni in ustni dokazi v nasprotju z njeno izpovedjo. Opozarja na napačno označitev kvadrature stanovanja N. B. in tega, da gre za dvosobno stanovanje. Pooblastili druge toženke nista takšni, da bi bili lahko podlaga čemurkoli. Neizplačanih 10.000 DEM nikakor ne pomeni neznatne vrednosti v kontekstu pogodbe. Pokojni M. M. je bil lastnik samo polovice stanovanja v Beogradu in zato ni mogel razpolagati z nečim, kar ni bilo njegovo. Sodišče včasih verjame priči F., včasih ne. Ni pristojno za razlago predpisov o nepremičninah v ZRJ. Tožnica je skušala zadevo rešiti pred b. sodiščem, vendar na razpisani narok ni prišel nihče. Druga toženka ni imela nobenega razloga, da je zavrnila podpis aneksa. Pojasnjuje ravnanje druge toženke in pokojnega M. in opisuje položaj, v katerem se je znašla.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijo kot izredno pravno sredstvo je sicer mogoče vložiti zaradi kršitev določb pravdnega postopka, vendar le takšnih, ki so bistvene (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977). Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izdalo predlagane začasne odredbe niti ni zavrnilo predloga zanjo, pa ne pomeni takšne kršitve, ki bi vplivala oziroma utegnila vplivati na odločitev o glavni stvari sami. Tako ne gre niti za relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP (1977). Revizijsko izpodbijati pa je tako ali tako mogoče le tiste sklepe, s katerimi je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP 1977), za kar pa pri izdaji začasne odredbe ne gre. V tem delu revizija torej sploh ni dovoljena.

Res je sodišče pomotoma zapisalo, da so podpisi overjeni na pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža, iz listin, kakor so spete in vložene v spis, pa sledi, da sta bila overjena podpisa na pogodbi o višini in plačilu poslovnega deleža. Vendar ta pomoten zapis sodišča na odločitev o glavni stvari ni vplival. Zemljiškoknjižnega dovoljenja v zvezi s prenosom lastninske pravice na beograjskem stanovanju ne vsebuje ne ena ne druga pogodba. Sodba pa tudi sicer ne temelji na dejstvu, na kateri izmed pogodb sta bila podpisa overjena.

Z revizijo tudi ni mogoče izpodbijati na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Tako tudi ni mogoče izpodbijati sklepanja sodišča o tem, katera dejstva je štelo za (ne)dokazana in v zvezi s tem, katerim pričam je verjelo in katerim ne. Le če gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ali za nasprotja kot posledico zmotnega sklepanja o dejstvih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977), je revizija dovoljena. V takšnih primerih gre torej za procesne kršitve, ki vplivajo na (ne)pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar takšnih očitanih nasprotij in nelogičnosti ni.

Z okoliščinami, ki jih revizija našteva v alineah, skuša revidentka dokazati, da ne gre verjeti drugi toženki. Tako na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vplivajo dejstva, ali je druga toženka hotela zapustiti beograjsko stanovanje ali ne; ali je vzela premičnine iz stanovanja; ali so tožničine stvari še v Ankaranu; ali je hotela izplačati razliko zaradi kvadrature stanovanja in ali je grozila s ponovno vselitvijo; ali so plačevali najemniki telefon v ankaranskem stanovanju ipd. Tudi če bi držale zadevne tožničine trditve, pa ni nobena med njimi takšne narave, da bi izključila pravno pomemebne ugotovitve, do kakršnih sta prišli nižji sodišči. Za povsem dejansko stanje gre tudi pri ugotovljenih okoliščinah, da tožnica ni predložila aneksa v podpis ob pravem času. Tako se tudi ni mogoče ozirati na revizijsko trditev, da druga toženka ni imela nobenega razloga, da bi zavrnila podpis aneksa, ker pač ni dokazano, da bi ji ga tožnica sploh predložila. Nič nenavadnega ni in tako tudi ne gre za nasprotje, ko je sodišče priči F. glede nekaterih okoliščin verjelo, glede drugih pa ne, saj je bil kot strokovni pooblaščenec zapleten v poslovna razmerja pravdnih strank in pokojnega M..

Pojasnjevanje ravnanja pokojnega M. in druge toženke ter opisovanje tožničinega položaja, v katerem se je znašla, spada med dejanske okoliščine. Zato odgovora na te trditve ne bo. Tudi očitki v zvezi z zmotnimi materialnopravnimi presojami niso utemeljeni. Pooblastilo z dne 07.02.1994 je bilo izdano pozneje, kot je bila sklenjena pogodba o višini in plačilu poslovnega deleža, dano pa je bilo prav z namenom zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice na beograjskem stanovanju na tožnico (celo tožnica sama trdi v svoji tožbi z dne 25.06.1995, vloženi na Drugo občinsko sodišče v Beogradu, da sta druga toženka in pokojni M. to storila s takšnim namenom in celo podala predlog za vpis lastninske pravice na tožnico). Spričo vseh teh okoliščin je sodišče lahko štelo dano pooblastilo, res sicer delno nestrokovno zapisano, kot takšno, ki pooblašča drugo toženko, da uredi zemljiškoknjižni prenos v svojem imenu in imenu pokojnega M..

Revizijsko sodišče se strinja z materialnopravno presojo, da neplačanih 10.000 DEM pomeni neznaten del obveznosti, zaradi neizpolnitve takšnega dela obveznosti pa pogodbe ni mogoče razdreti (131. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ob neoporekanem izračunu sodišča prve stopnje, da je znašala vrednost celotnega posla, ki se nanaša na stanovanje, 90.000 do 100.000 DEM, pomeni neplačani znesek le devetino do desetino celotne obveznosti, kar sodi v pravni standard neznatnega dela obveznosti.

V zvezi s tožničinim ponovnim poudarjanjem, da pokojni M. ni mogel razpolagati z deležem stanovanja, ki ni bil njegov, revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravilno zavzeto stališče, da je šlo za realizirano pogodbo v smislu 73. člena ZOR, saj se je druga toženka angažirala, da bi bila pogodba tudi zemljiškoknjižno izvedena in je lahko to storila tako v svojem imenu, kot v imenu pokojnega M..

Neutemeljen je očitek našemu sodišču, da ni pristojno razlagati predpisov o nepremičninah v ZRJ. Namreč, sploh jih ni razlagalo, le sklepalo je, kakšne možnosti obstajajo za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice. In nadalje, če res nista prišla pred beograjsko sodišče druga toženka in pokojni M., to ni razlog, da se zadeva pred tamkajšnjim sodiščem ne bi končala. Po drugi strani pa to ni razlog, ki bi vplival na odločitev v tej zadevi. Tožnica je sprejela beograjsko stanovanje, se vanj vselila in ga zaseda, in kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, ga želi tudi obdržati, kar dokazuje vložena tožba pred beograjskim sodiščem z zahtevkom, da pridobi lastninsko pravico na stanovanju. Sicer pa tožnica v svojem tožbenem zahtevku v tu obravnavani zadevi ni ponudila vrnitve stanovanja, pa naj bi šlo za razveljavitev (113. člen ZOR) ali za razdrtje pogodbe (132. člen ZOR).

Tudi ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe mimo tistega, kar navaja revizija (386. člen ZPP 1977), se je izkazala kot pravilna odločitev, da dokazana dejstva ne nudijo podlage ne za razveljavitev pogodbe zaradi zmote ne za njeno razvezo zaradi neizpolnitve dela obveznosti oziroma prepovedi pravnega prometa. Povedano velja tudi za zavrnitev odškodninskega zahtevka, ki je revizija izrecno niti ne izpodbija. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP 1977).