Jedro

Škoda, ki bi nastala v primeru opustitve izvrševanja pogodbenih obveznosti do poslovnih partnerjev, ni v neposredni vzročni zvezi z izvršitvijo odločbe o odmeri davkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1898/2000-17 z dne 30.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe o odložitvi izvršitve odločbe Davčnega urada v N.G. z dne 4.6.1999. Z navedeno odločbo organa prve stopnje je bilo tožeči stranki naloženo plačilo prometnega davka od prometa storitev po tarifni številki 1. v znesku 71.347,14 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, prometnega davka od prometa storitev po tarifni št. 2 v znesku 11.242,08 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 807.620,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zamudnih obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 1998 v znesku 116.720,50 SIT, davka od dobička pravnih oseb za leto 1998 v znesku 338.704,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in akontacije davka od dobička pravnih oseb za leto 1999 v znesku 112.904,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

V obrazložitvi sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka dne 8.10.2000 (pravilno 8.10.1999) vložila pri istem sodišču tožbo zaradi molka tožene stranke. Tožena stranka je dne 8.2.2000 izdala odločbo, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti navedeni odločbi organa prve stopnje. Dne 15.9.2000 je tožeča stranka razširila vloženo tožbo tudi proti izdani odločbi tožene stranke in sodišču predlagala, da jo odpravi. Dne 25.10.2000 pa je vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala zadržanje njene izvršitve do pravnomočne odločitve sodišča. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevo tožeče stranke kot zahtevo, podano na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Zahtevo je zavrnilo, ker tožeča stranka ni izpolnila zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Obrazložilo je, da zgolj zatrjevanja, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala tožeči stranki in njenim pogodbenim partnerjem težko popravljiva škoda, ker tožeča stranka ne bi mogla izvrševati svojih obveznosti do pogodbenih partnerjev, niso zadostna podlaga za izdajo začasne odredbe. Ker tožeča stranka za ta zatrjevanja ni navedla razlogov in konkretnih okoliščin ter z dokazi utemeljila svoje trditve, ni niti verjetno izkazano, da ji bo z izvršbo prizadejana težko popravljiva škoda.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da njene trditve, da bi ji nastala težko popravljiva škoda, niso dokazane. Zahtevi za začasno odredbo je priložila poročilo organizacije, ki zanjo vodi knjigovodske posle. To poročilo je dokaz, saj iz njega izhaja, da je po stanju na dan 19.10.2000 razpolagala s 136.364,38 SIT lastnih sredstev, vsa druga sredstva naj bi bila last njenih pogodbenih partnerjev. Je družba z omejeno odgovornostjo, ki razen sklenjenih pogodb za upravljanje stanovanj in vrtca, nima drugih virov "dohodka". Navaja, da bi zato lahko izpolnila naložene davčne obveznosti le s sredstvi svojih pogodbenih partnerjev. To bi ji onemogočilo izvrševanje njenih pogodbenih obveznosti. S tem bi nastala težko popravljiva škoda tudi njenim pogodbenim partnerjem. Ti bi zato lahko odstopili od pogodb oziroma zahtevali odškodnino. Prav lahko bi se celo zgodilo, da bi zato prišla v stečaj.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni izrecno opredeljena glede na pravno podlago (1. ali 2. odstavek 69. člena ZUS). Ker z njo tožeča stranka zatrjuje obstoj pogojev iz 2. odstavka 30. člena ZUS, jo je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presojalo kot zahtevo, podano po 1. odstavku 69. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevo, ker tožeča stranka ni izkazala zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v zahtevi ni navedla razlogov in konkretnih okoliščin nastanka težko popravljive škode, teh tudi ne navaja v pritožbi. Sklicuje se namreč le na težko popravljivo škodo, ki bi ji nastala v primeru opustitve izvrševanja pogodbenih obveznosti do svojih poslovnih partnerjev. Ta škoda pa po presoji pritožbenega sodišča ni v neposredni vzročni zvezi z izvršitvijo odločbe tožene stranke. Tožeča stranka je pravna oseba, ki posluje po predpisih, ki veljajo za gospodarske družbe. Po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99) mora poslovati po načelu likvidnega in solventnega poslovanja in zagotavljati svojo plačilno sposobnost z uporabo ustreznih finančnih instrumentov, ne pa z opustitvijo pogodbenih obveznosti do svojih poslovnih partnerjev. Da tožeča stranka kratkoročno ne bi mogla zagotoviti svoje plačilne sposobnosti z uporabo teh instrumentov, pa njene trditve in poročilo, na katerega se sklicuje v zahtevi in pritožbi, ne izkazujejo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.