Jedro

Glede na to, da tožnica utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe na bojazni, da nepremičnina ne bo zadoščala za poplačilo grozeče škode, začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin zaradi zavarovanja povračila omenjenih zneskov pa je že izdana, bi morala tožeča stranka konkretno navesti, kolikšna je vrednost nepremičnine in vrednost že obstoječe obremenitve ter obračun, iz katerega bi bilo razvidno, da vrednost nepremičnine ne zadošča za poplačilo vseh zneskov.

Narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni nujen. Sodišče ga opravi, kadar oceni, da je to smotrno in je v postopku zavarovanja prej izjema kot pravilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po katerem bi dolžnika morala v roku 8 dni izprazniti poslovne prostore – gostinski lokal, ki se nahaja na parc. št. 73 in 77, obe k. o. X., in jih prazne oseb in stvari izročiti v posest upnikoma.

2. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Po izteku roka za vložitev pritožbe je tožeča stranka vložila še dopolnitev pritožbe in pojasnila, da je le-ta po njenem mnenju pravočasna glede na to, da z njo tožeča stranka vlaga v spis sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 493/2014 z dne 24. 3. 2014, ki ga je prejela šele 4. 4. 2014 in ga pritožbi zato še ni mogla priložiti. Vendar pritožbeno sodišče prepozne dopolnitve pritožbe ni moglo upoštevati, ker ta glede na določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o postopku s pritožbo ne glede na razloge ni predvidena (prim. smiselno 343. člen in nadaljnji).

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala izdajo regulacijske začasne odredbe, pri kateri se zahtevek v predlogu prekriva z vsebino tožbenega zahtevka in bi z izdajo začasne odredbe sodišče uredilo sporno razmerje s tem, da bi toženi stranki odredilo takojšnjo izpraznitev poslovnih prostorov oziroma v primeru nespoštovanja to prisilno izvršilo. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo in obrazložilo, da je pri izdaji regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb potreben restriktiven pristop, zato mora sodišče omejevalno razlagati pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ter hujših neugodnih posledic (pogoje iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)), saj bi se sicer izgubil namen sodnega varstva v pravdi in bi se prekomerno poseglo v pravice nasprotne stranke. Iz nosilnih razlogov prvostopnega sklepa izhaja, da tožnici nista uspeli za verjetno izkazati drugega pogoja za izdajo začasne odredbe (zakonitih okoliščin iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ).

6. Po določbi 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za izdajo regulacijske začasne odredbe po določilu 2. in 3. alineje drugega odstavka cit. člena izkazati tudi eno izmed navedenih predpostavk (preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode), pri čemer je tožeča stranka navajala, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, kot tudi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je neprimerno razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi izdaja začasne odredbe pomenila prikrajšanje tožeče stranke za relativno visoko pogodbeno kazen, saj je namen pogodbene kazni v tem, da sili dolžnika k izpolnitvi in ne v obogatitvi upnika. Vendar ne gre za odločilen argument. 8. Pravni standard težko nadomestljive škode je podan, kadar je verjetno izkazano, da dolžnik škode ne bo sposoben pokriti. Trditveno in dokazno breme je na upniku, vendar ga upnik ni zmogel. 9. Pritožnica vztraja, da toženi stranki v primeru neizdaje začasne odredbe škode ne bosta mogli pokriti, saj nimata potrebnih prihodkov, poplačilo pa ne bo mogoče niti iz nepremičnine parc. št. 296/16 k. o. X., ker se upniki v primeru izvršbe poplačujejo po vrstnem redu, kot so vpisani v zemljiški knjigi (prim. 172., 196. in 198. člen ZIZ). To pomeni, da bo v prvi vrsti poplačan zastavni upnik (banka Ž.) katerega terjatev je zavarovana s hipoteko. Tožeča stranka si s tovrstnimi navedbami prihaja v nasprotje s svojimi dosedanjimi dejanji (venire contra factum proprium). Če v poplačilo iz te nepremičnine ne verjame, ni videti smisla v njeni tožbi na izpodbijanje pravnih dejanj prvo toženca in njegove žene, niti v izposlovanju začasne odredbe na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine parc. št. 296/16, k. o. X., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi za zavarovanje plačila (prim. sklep Okrožnega sodišča v Kranju I P 2/2014, priloga A37 in nadaljnje). Tožeča stranka sicer priznava, da računa, da bo vsaj delno poplačana iz te nepremičnine.

10. Upoštevati je treba, da se tožeča stranka v opravičbo začasne odredbe tudi v tem sporu sklicuje na grozečo škodo, glede katere je zavarovanje dosegla že v pravdi opr. št. I P 2/2014 Okrožnega sodišča v Kranju. Čeprav gre za dva različna zahtevka, se začasna odredba nanaša na isto škodo (zaradi nemožnosti plačila pogodbene kazni, uporabnine in obratovalnih stroškov).

11. Glede na 276. člen ZIZ lahko sodišče na upnikov predlog glede na okoliščine primera izda tudi več začasnih odredb, če je to potrebno. Vendar je trditveno in dokazno breme o potrebnosti več začasnih odredb, na upniku. Glede na to, da tožnica utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe na bojazni, da nepremičnina ne bo zadoščala za poplačilo grozeče škode, začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin zaradi zavarovanja povračila omenjenih zneskov pa je že izdana, bi morala tožeča stranka konkretno navesti, kolikšna je vrednost nepremičnine in vrednost že obstoječe obremenitve ter obračun, iz katerega bi bilo razvidno, da vrednost nepremičnine ne zadošča za poplačilo vseh zneskov. Ker tega ni navedla, je trditvena podlaga pomanjkljiva, nadaljnje izvajanje dokazov na naroku pa nepotrebno.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti narok in zaslišati stranke. Narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni nujen. Sodišče ga opravi, kadar oceni, da je to smotrno (prim. 29. v zvezi z 239. členom ZIZ) in je v postopku zavarovanja prej izjema kot pravilo. Narok se ne razpiše kot sredstvo, s katerim bi se upniku omogočalo dopolnjevati manjkajočo trditveno in dokazno podlago predloga. Če upnik ne poda zadostnih trditev za izdajo začasne odredbe, se narok ne razpiše, pač pa se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Nezadostnih trditev ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem strank.

13. Upnik pa je tudi sicer zaslišanje strank konkretizirano predlagal šele v pritožbi, kar je prepozno (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. O predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče odloča tako, da presoja zgolj predlog za izdajo začasne odredbe. Če iz predloga sledi verjetnost obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe, izda sklep o začasni odredbi, če pa katera od predpostavk ni verjetno izkazana, predlog zavrne. Sodelovanja dolžnika v tem postopku praviloma ni. Šele če je izdan sklep o začasni odredbi, postane postopek praviloma kontradiktoren (prim. četrti in peti odstavek 44. člena ZIZ in prvi odstavek 45. člena ZIZ). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe glede zaslišanja strank, razpisa naroka in poziva toženim strankam, naj predložita dokazila o svojem premoženju.

15. Ker tožeča stranka ni izkazala, da poplačilo ne bo mogoče iz nepremičnine, glede katere je zavarovanje že dosegla (čeprav v drugem postopku), se sodišču ni bilo treba ukvarjati s pritožbenimi trditvami glede drugih prihodkov toženih strank.

16. Pritožnici ne moreta uspeti s sklicevanjem na Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS) in Uredbo o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uredba). Čeprav gre pritrditi pritožnici, da sta ta dva predpisa izdana zaradi čim bolj gospodarnega ravnanja s stvarnim premoženjem države in občin, zgolj na njuni podlagi ni mogoče izdati začasne odredbe, če niso izpolnjeni pogoji zanjo po ZIZ.

17. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni podalo nobenih razumnih pogojev, zakaj je ob tehtanju neugodnih posledic za upnika oziroma dolžnika ob (ne) izdaji začasne odredbe v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ presodilo v korist dolžnika. Razloge za to je prvostopno sodišče obširno navedlo na straneh 8 in 9 izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi prvostopnega sodišča in mu pritrjuje, da je verjetnejše, da je tožena stranka eksistencialno odvisna od spornih poslovnih prostorov, kot pa tožeči stranki.

18. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, prav tako pa tudi razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).