Jedro

Prepoved spremembe na slabše se ne nanaša le na pravno opredelitev kaznivega dejanja in kazensko sankcijo, kot izhaja iz besedila 385. člena ZKP, pač pa tudi na dejansko stanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 6.9.2004 obsojenega S.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, od tega 100.000,00 SIT povprečnine.

Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, "da se opis hude telesne poškodbe v predzadnji in zadnji vrstici izreka nadomesti z navedbo, da je bila obdolženčeva sposobnost za delo začasno znatno zmanjšana," v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 9.9.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter nepravilne uporabe kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe. Vložnik zahteve se strinja z odločitvijo drugostopenjskega sodišča, ko je to pritrdilo zagovorniku (vložniku zahteve), ki je uveljavljal kršitev 10. točke 1. odstavka 371. člena in 385. člena ZKP. Sodišče pa naj ne bi imelo prav, ko je opis hude telesne poškodbe, ki je obremenjena s kršitvijo načela prepovedi spremembe na slabše, samo nadomestilo z opisom "da je bila obdolženčeva sposobnost (ali je morda mislilo oškodovančeva, zapisalo pa obdolženčeva?) za delo začasno zmanjšana, kot je bilo to navedeno v prvi sodbi", saj je bila ta razveljavljena in "je ni več". Pritožbeno sodišče tudi naj ne bi imelo pravne osnove za spreminjanje izreka izpodbijane sodbe in bi zato moralo ob ugotovitvi kršitve 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP izreči oprostilno sodbo.

Vrhovna državna tožilka A.M., specialistka, je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagala zavrnitev zahteve. V obširni utemeljitvi odgovora ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na pravilen način odpravilo kršitev načela prepovedi reformatio in peius iz 385. člena ZKP, ki se je primerila sodišču prve stopnje in da je za takšno spremembo imelo pooblastilo v določbi 1. odstavka 394. člena ZKP. Očitno pisno pomoto, ko je sodišče druge stopnje v izreku za poškodovanca namesto oškodovanca štelo obdolženca, pa bo isto sodišče lahko odpravilo z izdajo popravnega sklepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju svojo pravno oceno o tem, da je oškodovanec v prometni nesreči utrpel hudo telesno poškodbo, oprlo na ugotovitev, da je zaradi ugotovljenih telesnih poškodb bila "njegova sposobnost za delo začasno znatno zmanjšana, začasno in znatno pa je bil oslabljen tudi pomemben del njegovega telesa". V ponovljenem postopku pa je po spremembi obtožnega akta, pri kateri je državni tožilec upošteval izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ugotovilo, da je bil oškodovanec "začasno nezmožen za vsakršno delo in njegovo zdravje začasno hudo okvarjeno".

Višje sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče s takšno odločitvijo po razveljavitvi prve sodbe kršilo določbo 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 385. členom ZKP. Ni se namreč strinjalo s stališčem prvostopenjske sodbe, da takšna sprememba v opisu dejanja "ne pomeni slabše pravne presoje dejanja za obdolženca, ker se je obdolžencu že v prvem sojenju očital enak objektivni pogoj kaznivosti". Višje sodišče je poudarilo, da se sicer po določbi 385. člena ZKP v primeru, če je pritožba vložena samo v obdolženčevo korist, sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, da pa se po ustaljeni sodni praksi prepoved spremembe na slabše nanaša tudi na ugotovljeno dejansko stanje, ki v novem sojenju za obdolženca ne sme biti neugodnejše. Iz tega razloga je višje sodišče iz opisa kaznivega dejanja izpustilo trditev, da je bilo oškodovančevo zdravje hudo okvarjeno, ker ta posledica v prvi sodbi ni bila ugotovljena. Kot spremembo v škodo obdolženca pa je ocenilo tudi ugotovitev v drugi sodbi o začasni nezmožnosti za vsakršno delo, saj je prva sodba ugotavljala le, da je bila oškodovančeva sposobnost za delo začasno znatno zmanjšana. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče skladno z določbo 1. odstavka 394. člena ZKP prvostopenjsko sodbo spremenilo na že opisan način in s tem odpravilo procesno kršitev, zatrjevano v pritožbi zagovornika.

Razlogi, s katerimi zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija pravilnost takšne odločitve, niso utemeljeni. Vrhovno sodišče je pri preizkusu pravnomočne sodbe strogo omejeno na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Skladno s tem je treba ugotoviti, da zagovornik ne izpodbija pravne razlage določbe 385. člena ZKP v izpodbijani sodbi, po kateri se obravnavana prepoved spremembe na slabše ne nanaša le na pravno opredelitev kaznivega dejanja in kazensko sankcijo, kot izhaja iz besedila te določbe, pač pa tudi na dejansko stanje. Bistvo takšnega razumevanja tega instituta je v tem, da pritožba, vložena v korist obdolženca, ne more imeti zanj nobenih škodljivih posledic. Lahko bi se reklo, da je sodišče prve stopnje vezano s prepovedjo enako, kot ga zavezuje določba o objektivni identiteti obtožbe in sodbe (1. odstavek 354. člena ZKP). Sodišče v ponovljenem postopku torej ne sme ugotavljati oziroma upoštevati dejstev, ki so v škodo obdolženca in tako v nasprotju z prepovedjo iz 385. člena ZKP in tudi ne sprejeti spremembe oziroma razširitve obtožbe na obdolženčevo škodo, pač pa mora pri odločitvi izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvi, razveljavljeni sodbi.

Na takšnem izhodišču je zasnovana tudi odločba drugostopenjskega sodišča, ki je, kot je že bilo omenjeno, spremenilo opis kaznivega dejanja tako, da je eno od posledic telesnih poškodb, ki v prvem sojenju ni bila ugotovljena, izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, glede druge pa je opis spremenilo, v obeh primerih pa je ravnalo v korist obsojenca. Zato sodišče druge stopnje s takšno odločitvijo kot pravilno ugotavlja v svojem odgovoru tudi vrhovna državna tožilka, ni prekršilo prepovedi spremembe na slabše (385. člena ZKP) in tudi ne objektivne identitete obtožbe in sodbe (1. odstavek 354. člena ZKP). Zagovornik pravilno ugotavlja, da prva sodba po razveljavitvi ne obstaja več. Vendar pa drugostopenjsko sodišče, ko se nanjo sklicuje, s tem želi zgolj poudariti, da zaradi prepovedi po 385. členu ZKP pri spremembi sodbe ostaja v okviru dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v tej sodbi. Pri ugotavljanju posledice poškodbe, da je bila oškodovančeva sposobnost za delo začasno znatno zmanjšana, ki je podlaga za pravno opredelitev hude telesne poškodbe, pa izhaja iz ocene izvedenca medicinske stroke, ki je med drugimi ugotovil tudi delno prizadetost oškodovančeve zmožnosti za delo, ta pa je bila ugotovljena tudi že v prvem sojenju.

Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da višje sodišče za takšno spremembo izpodbijane sodbe v zakonu naj ne bi imelo pooblastila. Tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo pravilno ugotavlja, da je višje sodišče za takšno spremembo imelo pravno podlago v določbi 1. odstavka 394. člena ZKP, po kateri sme sodišče druge stopnje spremeniti sodbo sodišča prve stopnje med drugim tudi v primeru kršitve posameznih procesnih določb, med njimi tudi določbe 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je bila po ugotovitvah višjega sodišča kršena s sodbo sodišča prve stopnje.

Pisno napako v izreku izpodbijane sodbe glede navedbe oškodovanca, zagovornik zgolj nakaže, ne uveljavlja pa s tem v zvezi nobene kršitve zakona, zato Vrhovno sodišče pravnega pomena te pomanjkljivosti ni presojalo.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje pravnomočne sodbe.