Jedro

Glede vsebine predloga po 134. členu ZIZ ni enotne sodne prakse. Vendar tudi del sodne prakse, ki zavzema stališče, da zgolj navedba zneska terjatve v predlogu ne zadostuje, ne zahteva, da bi moral upnik v predlogu navesti, koliko znaša vsak posamezni neodtegnjen znesek in kdaj ga dolžnik ni odtegnil in tudi ne izključuje, da je znesek, ki bi ga moral odtegniti in izplačati delodajalec enak obveznosti delavca, če obstajajo okoliščine, ki to utemeljujejo.

Sodišče prve stopnje je glede na višino terjatve upnika, čas, ki je potekel od pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe na plačo in neaktivnost dolžnika pravilno zaključilo, da so podane okoliščine, na podlagi katerih se je trditveno in dokazno breme o pravilnosti izvrševanja sklepa o nadaljevanju izvršbe na plačo, prevalilo na dolžnika, delavčevega delodajalca. Pri tem ne gre za nesorazmerno breme, saj je delodajalec tisti, ki razpolaga z vsemi podatki, potrebnimi za ugotavljanje pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi na delavčevo plačo. Dolžnik odgovarja zgolj za zneske, ki jih ni odtegnil do vložitve predloga po 134. členu ZIZ, njegova obveznost zato ne more biti višja od stanja delavčeve terjatve na dan vložitve predloga po 134. členu ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice 2.115,92 EUR od 17. 6. 2016 do plačila in zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v višini 159,45 EUR od 17. 6. 2016 do plačila ugodi, sklep o izvršbi v tem delu razveljavi in predlog za izvršbo v tem delu zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu I. točke, II. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 9. 8. 2016 zoper sklep o izvršbi z dne 6. 7. 2016 zavrnilo (I. točka izreka), dolžniku naložilo v plačilo stroške ugovornega postopka upnika v višini 105,33 EUR s pripadki (III. točka izreka) in odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Dolžnik se je zoper sklep po pooblaščencu pravočasno pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da izvršilni predlog upnika ni vseboval podatka, koliko je dolžnik dejansko dolžan upniku in od kdaj tečejo zamudne obresti, ampak le navedbo dolga A.A., za katerega dolžnik ni procesno legitimiran. Po 134. členu ZIZ lahko delodajalec dolžnika odgovarja le za zneske, ki od plače dolžnika niso bili odtegnjeni, z zamudnimi obrestmi od dne, ko bi morali biti odtegnjeni, pa niso bili. Ni bil pozvan k predložitvi plačilnih list A.A. in jih brez zaprosila pristojnega organa niti ne sme posredovati upniku, saj je zavezan k varstvu podatkov svojih delavcev. Ne more odgovarjati za dolg A.A. v višini celotne glavnice, še manj pa za obresti od dne 6. 9. 2006 dalje do plačila, saj takrat sklepa o dovolitvi izvršbe na plačo sploh še ni prejel oziroma ta še ni bil izdan. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z obstoječo sodno prakso, ki določa, da morajo biti zneski, ki jih delodajalec ne odtegne od plače dolžnika, določno opredeljeni - torej koliko znašajo in od kdaj do kdaj tečejo zamudne obresti za neodtegnjeni znesek. Upnik temu trditvenemu bremenu ni zadostil. Prvostopenjsko sodišče je samo s seboj v nasprotju, ko v obrazložitvi izpodbijanega sklepa trdi, da naj bi sklep o nadaljevanju izvršbe na plačo prejel dne 28. 12. 2015 in je odgovoren za opuščeno odtegnitev zapadlih zneskov, ki jih je bil dolžan odtegniti od 15. 1. 2016 in nato na dan, ko je A.A. pridobil pravico do izplačila plače, iz izreka sklepa o izvršbi in njegove obrazložitve pa izhaja, da je dolžnik dolžan upniku povrniti znesek v višini glavnice in povrniti stroške izvršbe A.A., oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2006 dalje do plačila. Izpodbijani sklep je tako pomanjkljiv, razlogi za odločitev sodišča so nejasni in med seboj v nasprotju, izpodbijani sklep pa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje v postopku odločanja tudi ni dovolj skrbno in vestno pregledalo dokazov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je na pritožbo po pooblaščencu odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na ugovor dolžnika, da ni prejel sklepa z dne 16. 12. 2015 o nadaljevanju izvršbe na plačo dolžnikovega delavca A.A. (v nadaljevanju delavca), ugotovilo, da sta mu bila tako predlog za izvršbo s pravnomočnim sklepom o izvršbi z dne 5. 9. 2006 kot tudi sklep z dne 16. 12. 2015, vročena dne 28. 12. 2015, nato pa je bil obveščen tudi, da je sklep z dne 16. 12. 2015 postal pravnomočen 15. 1. 2016. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da dolžnik odgovarja upniku za opustitev odtegnitve in izplačila tistih zneskov, ki bi jih bil dolžan delavcu odtegniti od 15. 1. 2016 dalje. Nato pa je sodišče prve stopnje dolžniku pojasnilo, da kljub temu ni izključeno, da je skupni znesek, ki ga ni odtegnil in izplačal upniku enak celotni terjatvi, ki se izterjuje zoper delavca, pri čemer je trditveno in dokazno breme o neupravičenosti takega zahtevka na stani dolžnika. Razlogi za odločitev tako niso nejasni in sami s seboj v nasprotju. Izpodbijani sklep vsebuje tudi razloge o odločilnih dejstvih. Zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tako ni podana. Prav tako dolžnik zgolj prepiše metodološki napotek za dokazno oceno iz 8. člena ZPP, ne pove pa, kako oziroma s čim je bil ta kršen.

6. Glede vsebine predloga po 134. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ni enotne sodne prakse. Vendar tudi del sodne prakse, ki zavzema stališče, da zgolj navedba zneska terjatve v predlogu ne zadostuje, ne zahteva, da bi moral upnik v predlogu navesti, koliko znaša vsak posamezni neodtegnjen znesek in kdaj ga dolžnik ni odtegnil in tudi ne izključuje, da je znesek, ki bi ga moral odtegniti in izplačati delodajalec enak obveznosti delavca, če obstajajo okoliščine, ki to utemeljujejo.1 In za tak primer gre v predmetni zadevi.

7. Upnik je v predlogu za izvršbo po 134. členu ZIZ navedel, da vse od pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe na plačo, to je od 15. 1. 2016, do vložitve predloga, to je do 16. 6. 2016, od dolžnikovega delodajalca ni prejel še nobenih sredstev za poplačilo svoje terjatve. Sodišče prve stopnje je pred izdajo izpodbijanega sklepa dolžnika pozvalo, da sporoči ali obstajajo ovire za izvršitev in ga opozorilo na možnost izdaje sklepa po 134. člena ZIZ. Dolžnik se na poziv sodišča prve stopnje ni odzval. Tako je sodišče prve stopnje glede na višino terjatve upnika, čas, ki je potekel od pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe na plačo in neaktivnost dolžnika pravilno zaključilo, da so podane okoliščine, na podlagi katerih se je trditveno in dokazno breme o pravilnosti izvrševanja sklepa o nadaljevanju izvršbe na plačo, prevalilo na dolžnika, delavčevega delodajalca. Pri tem ne gre za nesorazmerno breme, saj je delodajalec tisti, ki razpolaga z vsemi podatki, potrebnimi za ugotavljanje pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi na delavčevo plačo. 8. Da dolžnik odgovarja za svoj dolg, torej za zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal upniku, jasno izhaja tudi iz sklepa o izvršbi, s katerim se dolžniku nalaga, da upniku plača vse neodtegnjene zneske. Ker pa ti dosegajo višino upnikove terjatve zoper delavca, je višina teh zneskov opredeljena (določno) z višino obveznosti dolžnikovega delavca. Tako zamudne obresti v sklepu o izvršbi ne predstavljajo zamudnih obresti zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti, ampak predstavljajo zneske, ki bi jih moral dolžnik odtegniti in izplačati na podlagi sklepa o nadaljevanju izvršbe na delavčevo plačo. Vendar, ker lahko dolžnik odgovarja zgolj za zneske, ki jih ni odtegnil do vložitve predloga po 134. členu ZIZ, njegova obveznost ne more biti višja od stanja delavčeve terjatve na dan vložitve predloga po 134. členu ZIZ. Zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in ugovoru v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavice 2.115,92 EUR od 17. 6. 2016 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v višini 159,45 EUR od 17. 6. 2016 dalje do plačila ugodilo, sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo.

9. V preostalem delu je višje sodišče, ker tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (t. j. glede zavrnitve ugovora v preostalem delu I. točke izreka in glede odločitve o stroških v II. in III. točki izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP zvezi s 15. členom ZIZ). Delna sprememba odločitve o ugovoru namreč ni terjala spremembe pri odločitvi o stroških ugovornega postopka v II. in III. točki izreka sklepa, saj je dolžnik z ugovorom uspel le v sorazmerno majhnem delu.

10. Dolžnik je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu, zato je višje sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta glede na vsebino pritožbe ni bil potreben in so zato po nepotrebnem nastali tudi stroški zanj (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. VSL sklep II Ip 4686/2013, VSM sklep II Ip 639/2014, VSL sklep I Ip 3071/2011, VSC sklep I Ip 264/2010, VSL sklep II Ip 842/2010, VSL sklep II Ip 412/2010.