Jedro

Ker je bilo tožnikovo slovensko državljanstvo ugotovljeno po določbah ZDRS izven postopka denacionalizacije, ni pogojev za obnovo postopka denacionalizacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke z dne 12.9.2000, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote O. z dne 23.4.1999, s katerim je prvostopenjski upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B) obnovil postopek ugotovitve državljanstva za tožnika, ki je bil končan s pravnomočno odločbo Sekretariata za notranje zadeve Občine O. z dne 23.12.1992, s katero je bilo ugotovljeno slovensko državljanstvo za tožnika na podlagi 39. in 43. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da iz besedila vseh štirih točk možnih razlogov za obnovo postopka po 1. odstavku 23. člena ZDen-B (zakonodajno gradivo, objavljeno v glasilu Poročevalec DZ-RS, št. 40/96 z dne 10.10.1996) in iz interpretacije namena te zakonske določbe, ki jo je postavilo Ustavno sodišče (odločba US RS, Uradni list RS, št. 76/48, 62. točka obrazložitve) izhaja, da je namen določbe 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B odpraviti storjene grobe nezakonitosti pri uporabi materialnega prava v postopkih denacionalizacije, ki so v škodo javnega interesa. Da bi bilo mogoče uresničevati naveden namen zakonodajalca, je treba pojmovno zvezo iz besedila določbe 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B ("izdano v postopku denacionalizacije") razlagati tako, da v ta okvir ne spadajo samo odločbe, izdane v postopku denacionalizacije, ampak je treba to pojmovno zvezo razlagati tako, da v okvir določbe 23. člena ZDen-B spadajo tudi odločbe o državljanstvu, ki imajo dejanski učinek v postopku denacionalizacije. Čeprav iz odločbe o državljanstvu tožnika z dne 23.12.1992 ni razvidno, da je bila izdana v postopku denacionalizacije, pa je po mnenju sodišča prve stopnje nesporno, da je imela ta odločba dejanski učinek v denacionalizacijskem postopku. To izhaja tako iz izreka kot tudi obrazložitve delne odločbe o denacionalizaciji z dne 6.1.1996, ki se nanaša na tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca. Tudi določbo 3. odstavka 63. člena ZDen po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče razlagati tako, da postopka za ugotovitev državljanstva zaradi postopka denacionalizacije v nobenem primeru ne sme sprožiti stranka, ampak samo upravni organ. Dejstvo, da je tožnik dobil na podlagi ugotovitvene odločbe o državljanstvu potni list in da je bil vpisan v državljansko knjigo, za rešitev tega upravnega spora ni pomembno, ampak je pomembno, da je ugotovitvena odločba o državljanstvu imela dejanski učinek v postopku denacionalizacije, saj je bila na njeni podlagi izdana delna odločba o denacionalizaciji z dne 16.1.1996. Ugotovitvena odločba o tožnikovem državljanstvu tudi nima pravilnega izreka. Iz te odločbe izhaja, da je tožnik v smislu državljanstva kot mladoletnik sledil staršem, za katere pa sta bili izdani negativni pravnomočni odločbi o državljanstvu. Samo zaradi pravne interpretacije materialnih določb v povezavi s sporno ugotovitveno odločbo o državljanstvu, pri čemer so bila ključna dejstva v zvezi s tem med strankama neprerekana, pa sodišče ni izvedlo glavne obravnave.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek prvostopnemu sodišču. Uvodoma graja odločitev sodišča prve stopnje o odločanju na nejavni seji in meni, da je zaradi tega to sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka. V tožbi je podrobno pojasnil razloge za svoje vztrajanje na tožbenem zahtevku ter predlagal vse možne dokaze in vpogled v upravni spis ter zaslišanje prič. Kljub temu je prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa nepravilno uporabilo materialno pravo. Navaja, da pravnomočna odločba o državljanstvu z dne 23.12.1992 v času njene izdaje res ni imela zveze z denacionalizacijskim postopkom, ki ga je sprožila njegova polsestra P.P., v katerega je na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) vstopil kot upravičenec po svojih starših. V denacionalizacijski postopek je vstopil prav zaradi tega, da ne bi bilo treba izvajati težkega dokaza lojalnosti njegovih staršev v denacionalizacijskem postopku. Če bi tožnikova polsestra in vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka in tudi tožnik vedela, da bo kasnejši predpis 23. člen ZDen-B omogočal obnovo postopka o državljanstvu za tožnika, potem takega vstopa v denacionalizacijski postopek namesto svojih staršev ne bi predlagal. Vsega navedenega prvostopno sodišče ni ugotavljalo, čeprav je to bistvenega pomena in bi vse to lahko pojasnila tudi predlagana priča v postopku I.W., vendar je ta dokaz sodišče zavrnilo in pri tem storilo bistveno kršitev postopka. Povsem nova pa je tudi interpretacija prvostopnega sodišča glede odločbe Ustavnega sodišča U 326/98, ki je nesprejemljiva. V tej odločbi Ustavno sodišče navaja, da gre v ugotovitvenih odločbah o državljanstvu izključno za odločbe, izdane na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen, to je za odločbe, izdane v okviru denacionalizacijskega postopka. V odločbi ustavnega sodišča pa ni govora o tem, da bi bile lahko predmet obnove postopka po 23. členu ZDen-B tudi odločbe o državljanstvu. Postopek denacionalizacije je tekel neodvisno od njegove prošnje za državljanstvo, kar je vidno iz vseh odločb. Zato je nesprejemljivo, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi že ugotavlja pomanjkljivosti odločbe o državljanstvu tožnika iz leta 1992. Ni sporno, da je bila odločba o državljanstvu relevantna za denacionalizacijski postopek, vendar je državljanstvo pridobil leta 1992 neodvisno od stanja v denacionalizacijskem postopku po njegovih starših in je šele po tem izkoristil 12. člen ZDen. Po tem razlogovanju sledi, da mu bo državljanstvo v obnovljenem postopku dejansko lahko odvzeto oziroma, da bi državljanstvo obdržal, če ne bi uveljavljal denacionalizacijskega zahtevka po svojih starših. Na koncu tudi meni, da se mu v tem postopku kršijo ustavne pravice iz 155. in 158. člena ustave, kakor tudi ustavna pravica do javnega sojenja v njegovih zadevah iz 24. člena ustave.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 23. člena ZDen-B je dopustno ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, in sicer v roku šest mesecev po uveljavitvi ZDen-B zaradi taksativno naštetih razlogov (primerov), med katerimi je tudi primer, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (5.točka 1. odstavka 23. člena ZDen-B).

Na podlagi navedene določbe ZDen-B je prvostopni upravni organ (Upravna enota O.) uvedel po uradni dolžnosti obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo Sekretariata za notranje zadeve Občine O. z dne 23.12.1992. Po presoji pritožbenega sodišča pa ima tožnik prav, da predlagatelj obnove ni imel zakonske podlage v ZDen-B za uvedbo obnove postopka tožnikovega državljanstva po uradni dolžnosti.

Iz pravnomočne odločbe Sekretariata za notranje zadeve Občine O. z dne 23.12.1991 je namreč razvidno, da je ta organ odločil o tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, in sicer na podlagi 39. in 43. člena ZDRS in ne na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen. Tožnikovo slovensko državljanstvo je pristojni prvostopni organ torej ugotovil v samostojnem postopku za sprejem v državljanstvo RS, ne pa kot predhodno vprašanje denacionalizacijskega postopka. Ker pa organ prve stopnje ni uvedel obnove pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka, v katerem seveda tožnikovo slovensko državljanstvo ni bilo ugotavljano kot predhodno vprašanje, navedeni organ po presoji pritožbenega sodišča ni imel pravne podlage za uvedbo obnove postopka po določbi 23. člena ZDen-B. Obnova postopka, končanega z odločbo Sekretariata za notranje zadeve Občine O. z dne 23.12.1991, bi bila po presoji pritožbenega sodišča možna le na podlagi določb XV. poglavja tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), česar pa organ prve stopnje v obravnavanem postopku ni (pravočasno) storil. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno oziroma zmotno presodilo odločbo Sekretariata za notranje zadeve Občine O. z dne 23.12.1992, torej listino, na katero opira izpodbijano sodbo. S tem je podan zakonski pogoj iz 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, na podlagi katerega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je z uporabo določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo, skladno z določbo 3. odstavka 60. člena ZUS, v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje iz te sodbe.