Jedro

Sodišče prve stopnje skladno z 221. členom ZD izda nov sklep na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Pri tem upošteva, da se skladno z 2. členom ZD dedujejo zgolj stvari in pravice, ki zapustniku pripadajo (na dan smrti), pri čemer se za nepremičnine domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

Utrjeno stališče sodne prakse je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne more ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino. V obseg zapuščine namreč zajame le tiste nepremičnine, katerih (so)lastnik je zapustnik po podatkih javne zemljiške knjige.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju.

2. Zoper tak sklep se je pravočasno pritožila dedinja. Poudarja, da je bil zapustnik ob smrti lastnik parcel št. 2446 in 2447, obe k. o. ... Dejstvo, da je v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah kot lastnik vpisan zapustnikov pokojni oče, dokazuje, da vpis ne more biti pravilen, saj ju je z darilno pogodbo daroval zapustniku. Darilna pogodba s 27. 9. 1999 vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo in je podpisana s strani zapustnikovega očeta (kot darovalca), zapustnika ter dedinje. Sestavljena je skladno s tedaj veljavnimi predpisi, zgolj to, da zapustnik ni sprožil postopka za vpis v zemljiško knjigo, še ne pomeni, da nepremičnine niso njegova last. Pogodba učinkuje, čeprav ni bila predložena davčnemu organu in podpisi strank niso overjeni. Takrat veljavni Zakon o notariatu namreč ni zahteval overitve podpisov na listini, ki je vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo. Dedinja vztraja, da bi se morali nepremičnini obravnavati kot del zapustnikovega premoženja, v primeru spora pa bi moralo sodišče dediče napotiti na pravdo.

3. Dedič A. A. je v laičnem odgovoru na pritožbo le-tej “ugovarjal“ in izpostavil nasprotovanje darilni pogodbi s 27. 9. 1999. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje skladno z 221. členom Zakona o dedovanju (ZD) izda nov sklep na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Pri tem upošteva, da se skladno z 2. členom ZD dedujejo zgolj stvari in pravice, ki zapustniku pripadajo (na dan smrti), pri čemer se za nepremičnine domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.1

6. Utrjeno stališče sodne prakse2 je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne more ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino. V obseg zapuščine namreč zajame le tiste nepremičnine, katerih (so)lastnik je zapustnik po podatkih javne zemljiške knjige. Ker zapustnik v obravnavani zadevi ni lastnik navedenih nepremičnin, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

7. Čeprav je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 1643/2014 s 16. 7. 2014 obrazložilo, da sklenjeni pravni posel z zemljiškoknjižnim dovolilom izkazuje obstoj lastninske pravice v pričakovanju, pa je ta lahko kvečjemu razlog za to, da zapuščinsko sodišče z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju počaka (na primer, če je predlog za vpis v zemljiško knjigo že vložen3). Ne more pa z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nadomestiti samega pridobitnega načina.

8. Sicer pa tudi pritožbene navedbe o pravnem učinku darilne pogodbe niso utemeljene. Darilna pogodba, na podlagi katere naj bi zapustnik pridobil navedeni nepremičnini, je bila sklenjena 27. 9. 1999. Tudi tedaj veljavni 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je poleg pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah določal še pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo.

9. Bistveno je torej, da darilna pogodba v zemljiški knjigi ni bila nikoli realizirana (prav tako ni bil podan predlog za vpis lastninske pravice na zapustnika4) in da tudi po sedaj veljavnih predpisih ni sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Glede na ugotovljeno bo treba prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah urediti z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju po zapustnikovem očetu (darovalcu in zemljiškoknjižnem lastniku).

10. Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, tako niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD). Na podlagi navedenega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Skladno s prvim odstavkom 1. člena Zakona o zemljiški knjigi je slednja, kot javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. 2 Glej sklepe VSL II Cp 928/2014, I Cp 1722/2016 in I Cp 455/2021. 3 Za lastnika bo v tem primeru veljal tudi tisti, ki je naveden v predlogu za vpis, glede katerega zemljiškoknjižni postopek še traja, z učinkom od naslednjega dne po vpisu prejema predloga za vpis. 4 Iz priloge A5 izhaja, da je dedinja na podlagi obravnavane darilne pogodbe predlagala vpis lastninske pravice v svojo korist (ne v korist zapustnika). Ta, kot kažejo javno dostopni podatki zemljiške knjige, ni bil dovoljen.