Jedro

Pritožbene navedbe tožnikov v upravnem postopku, da so bili pri upravnem organu napačno napoteni, da naj začasno prebivališče urejajo na veleposlaništvu RS v Z., ki je nato njihovo vlogo reševalo več mesecev, zaradi česar je nastala prekinitev v začasnem prebivanju, bi bile utemeljene, če so tožniki vloge pri veleposlaništvu vložili pravočasno. Ker upravni organi tega ugovora niso preverili, je podana kršitev zaslišanja strank in materialne resnice, sodišče pa je storilo kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2822/97-12 z dne 13.2.2001 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 15.5.1997, s katero ni bilo ugodeno prošnjam tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke tako glede njene odločitve o utemeljenosti odločanja v skrajšanem postopku, kot tudi glede same odločitve o zavrnitvi prošenj tožnikov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Ob ugotovitvi upravnih organov iz uradnih evidenc, da tožniki od 1.1.1995 do 10.4.1995 niso imeli dovoljenja za začasno prebivanje, je sodišče prve stopnje ob tem dejstvu, ki med strankama upravnega spora ni sporno, sklenilo, da je edina mogoča odločitev, ki sta jo že izrekla oba upravna organa, četudi so morda resnična zatrjevanja tožnikov, da je do prekinitve v formalnem postopku prišlo zgolj zaradi napačnih podatkov upravnega organa.

V pritožbi tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Odločitev prvostopnega organa in tožene stranke temeljita na trditvi, da je bila uporaba skrajšanega postopka utemeljena. Tako organ prve stopnje ni pridobil podatka, kdaj sta tožnika B. in N.M. na veleposlaništvu Republike Slovenije v Z. vložila vlogo za pridobitev delovnega vizuma. Če bi organ prve stopnje izvedel redni ugotovitveni postopek, bi tožniki lahko tudi obrazložili, da so pri takrat pristojnem občinskem upravnem organu ob koncu leta 1994 želeli pridobiti izdajo novega poslovnega vizuma, pa so jih takrat nepravilno napotili na urejanje teh vizumov na veleposlaništvo Republike Slovenije v Z., ki je reševalo njihove vloge več mesecev. To je pomembna okoliščina, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve kot je bila sprejeta. Tožniki dejansko živijo in delajo v Sloveniji že od leta 1992 dalje. B. in N.M. sta zaposlena v lastni gospodarski družbi, ki zaposluje znatno število delavcev, med katerimi je tudi njun starejši sin, mlajši pa je študent Univerze v M. Tako ob času sestave pritožbe tožniki prebivajo v Sloveniji že deveto leto, tu so si ustvarili dom in materialno osnovo za življenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopni upravni organ odločal o prošnji tožnikov za dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi določbe 16. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZTuj). Po tej določbi se je dovoljenje za stalno prebivanje lahko izdalo tujcu, ki je najmanj tri leta neprekinjeno prebival na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in je izpolnjeval pogoje iz 2. odstavka 13. člena istega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. V prošnjah za stalno prebivališče so tožniki navedli zaposlitev v lastnem podjetju oziroma izobraževanje in življenje z družino v Republiki Sloveniji.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki je veljal ob času odločanja prvostopnega organa, je za odločanje upravnega organa po določbi 141. člena določal, da lahko organ odloča po skrajšanem postopku med drugim tudi tedaj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in ni treba posebej zaslišati stranko za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka 1. odstavka 141. člena ZUP/86). Po skrajšanem postopku na podlagi določb 141. člena ZUP/86 je organ torej lahko odločil, če ni bilo treba opraviti kakšnega posebnega dejanja v postopku (na primer zaslišati stranke, opraviti poizvedbe itd.). Če pa je bilo treba opraviti kakšno dejanje v postopku, je bilo treba izvesti posebni ugotovitveni postopek po določbi 142. člena ZUP/86. Enake določbe ima tudi sedaj veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku.

Iz upravnih spisov je razvidno, da sta ob času odločanja prvostopnega organa (15.5.1997) imela tožnika B. in N.M. dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi izdanega poslovnega vizuma, ki je enakovredno potrdilu o začasnem prebivanju, in sicer neprekinjeno za čas od 6.10.1992 do 31.12.1994 in nadalje od 10.4.1995 do 28.7.2002. Njuna sinova V.M. in tedaj še mladoletni D.M. pa sta prebivala z njima na podlagi izdanih dovoljenj za začasno prebivanje, in sicer za čas od 3.12.1993 do 31.12.1994 ter nato od 23.5.1995 do 17.7.1997. Tožniki so šele v pritožbi imeli v upravnem postopku prvič možnost, da se o ugotovitvah prvostopnega organa izjavijo. Že tedaj so navajali, da so bili na takratnem pristojnem upravnem organu nepravilno napoteni, da si naj urejajo pridobitev delovnega vizuma na veleposlaništvu Republike Slovenije v Z., da so temu napotku sledili in pravočasno vložili tudi prošnje. Navidezna prekinitev prebivanja je po mnenju tožnikov torej nastala zaradi napačne napotitve tožnikov na veleposlaništvo Republike Slovenije v Zagrebu, ki je o njihovih vlogah odločalo več mesecev.

Navedbe tožnikov bi bile utemeljene, če so svoje vloge vložili pri veleposlaništvu Republike Slovenije v Z. pravočasno. Tega odločilnega dejstva, ki pa ga iz priloženih upravnih spisov ni mogoče ugotoviti, upravna organa in sodišče prve stopnje niso ugotavljali.

Čeprav je iz upravnih spisov nadalje razvidno, da je bil delovni vizum tožnikoma B. in N.M. samo za čas od 10.4.1995 do 31.12.1995 izdan na Veleposlaništvu RS v Z., ostala dovoljenja pa so izdali organi v Sloveniji, tožena stranka ob reševanju pritožbe ni odpravila odločbe prvostopnega organa z napotilom, da prvostopni organ v ugotovitvenem postopku opravi poizvedbe, kdaj je bila pri navedenem veleposlaništvu vložena vloga za poslovni vizum. Po presoji pritožbenega sodišča bi tožena stranka to morala storiti, saj prvostopni organ tožnikov ni zaslišal, niti jim ni predočil ugotovitev v postopku. Namesto tega je tožena stranka sledila ugotovitvi prvostopnega organa o prekinitvi triletnega bivanja v Republiki Sloveniji. S tem sta upravna organa kršila načelo materialne resnice, pa tudi načelo zaslišanja strank. Materialna resnica namreč zahteva, da se ugotovljena dejstva skladajo s stvarnostjo. To pa bi bilo možno ugotoviti le v ugotovitvenem postopku. Ker je organ prve stopnje opustil ugotavljanje pravno pomembnega dejstva, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je tudi tožena stranka sama kršila določbe ZUP/86. Tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen (1. odstavek 59. člena ZUS) in je zato tudi samo kršilo postopek v upravnem sporu. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožečih strank, izpodbijano sodbo na podlagi določbe 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.