Jedro

Zgolj dejstvo, da se je sodišče druge stopnje strinjalo z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ne utemeljuje kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija toženih strank se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati 2.400.000 SIT (sedaj 10.015,02 EUR) z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženkama je naložilo, naj tožniku nerazdelno povrneta sorazmeren del stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, naj toženki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo očitek o nepravilno ugotovljenih dejstvih glede nastanka škode. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri delu, ki ga je opravljal po odredbi prvotoženke v okviru delovnega dne, in da je tako prvotoženka odgovorna kot delodajalec in izvajalec javnih del, drugotoženka pa kot izvajalec javnih del in organizator del pod skakalnico. Pritrdilo je tudi ugotovitvam nižjega sodišča, da je protipravnost njunega ravnanja v opustitvi določenih ukrepov ter v dopustitvi prisotnosti alkohola med izvajanjem dela, in ugotovitvam o obsegu tožnikovega prispevka k nastali škodi. Potrdilo je primernost prisojene odškodnine.

3. Toženki v reviziji uveljavljata razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedli sta, da sodišče druge stopnje, ki je zgolj povzelo navedbe sodbe sodišča prve stopnje, zaradi tega ni ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je opravljanje del, pri katerih se je tožnik poškodoval, napačno umestilo v okvir izvajanja javnih del. Delavci navedenih del niso bili dolžni opravljati. Delo je bilo prostovoljno. Sodišči sta v zvezi s tem upoštevali le del izpovedbe priče J. V., ki ni povedal le, da je sam odredil, kdo gre delat na skakalnico, marveč tudi, da niso nikogar silili k delu. Nepravilno je tudi stališče izpodbijanih sodb, da bi šlo tudi v primeru prostovoljne udeležbe za delavca prvotoženke. Celotno organizacijo del je namreč vodil skakalni klub. Sodišče je pri oceni tožnikovega prispevka k nastali škodi premajhno težo dalo dejstvu, da je tožnik polnoletna in razumna oseba, ki se mora zavedati možnosti, da se mu v vinjenem stanju reakcije upočasnijo in fizična moč poslabša. Toženki se ne strinjata z ugotovitvami o načinu nastanka škode. Izvedenec je dopustil možnost, da je do poškodbe prišlo na način, kot je izpovedal priča I. T., sodišče pa ni navedlo, zakaj mu ne verjame. Revizija se ne strinja niti s prisojeno višino odškodnine, ker da je za vse oblike škode previsoka. Toženki predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o temelju zahtevka izhajali iz naslednjih ugotovitev o pravno pomembnih dejstvih:- da se je tožnik dne 11. 2. 1994 poškodoval pri delih v okviru priprave skakalnice za skoke, - da je bilo delo odrejeno s strani prvotoženke, pri kateri je tožnik delal v okviru pogodbe o izvajanju javnih del, - da je bila drugotoženka izvajalec javnih del in (so)organizator del pod skakalnico, - da je do poškodbe prišlo, ko je tožnik s sodelavcem držal vrečo, v katero so z bagrom vsipali sneg, zaradi nenadnega sunka (bodisi zaradi zdrsa vreče, bodisi zaradi tega, ker je popustila vrv, s katero so vlekli sani, na katerih je bila vreča) pa mu je roko potegnilo v smeri zdrsa, - da je do škodnega dogodka prišlo ob dveh ponoči, potem ko je tožnik opravil osemurni delavnik (od 7. do 15. ure) in mu je bilo zatem odrejeno nadaljevanje dela pri pripravi skakalnice, - da je med delom užival alkohol, ki ga je na delovno mesto prinesel tretji.

7. Revizijske navedbe, s katerimi revidentki oporekata ugotovitvam sodišč o načinu nastanka škode, so neupoštevne. S temi navedbami izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po ugotovitvi, da je tožnik za prvotoženko delal v okviru pogodbe o izvajanju javnih del in da mu je bilo delo, pri katerem se je poškodoval, odrejeno s strani prvotoženke, ter da je bila drugotoženka izvajalec javnih del in soorganizator del pod skakalnico, je odločitev sodišč o obstoju pasivne legitimacije vsake od toženk pravilna. Z drugačnimi revizijskimi navedbami o odločilnih dejstvih revidentki izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno. Ob izrecni drugačni ugotovitvi sodišča prve stopnje, namreč da je bila organizator del pod skakalnico tudi drugotoženka, je neupoštevna tudi revizijska navedba, da je celotno organizacijo del vodil Smučarski klub ... Dejstvu tožnikove alkoholiziranosti je bila ob ugotovljenem nedopustnem ravnanju toženk dana ustrezna teža. 9. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 200. členu in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnik si je poškodoval rotatorno manšeto desne rame. V prisojeni odškodnini za posamezne oblike škode so ustrezno upoštevane vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki so natančneje opisane na sedmi, osmi in deveti strani sodbe), prisojena odškodnina, ki je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljala nekaj manj kot 17 povprečnih neto plač, pa tudi kot celota ni previsoka.(1)

10. Zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po utrjenem stališču sodne prakse je standard obrazloženosti pritožbene odločbe nižji od standarda obrazloženosti odločbe prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni nujna ponovitev vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je to sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo.(2) Da se sodišče druge stopnje do katerega izmed pritožbenih očitkov ni opredelilo, revidentki ne zatrjujeta, zgolj dejstvo, da se je strinjalo z razlogi sodbe prve stopnje, pa zatrjevane kršitve ne utemeljuje. Neutemeljen je nadalje revizijski očitek, da je sodišče ocenilo le del izpovedbe priče J. V., kar bi moglo predstavljati kršitev metodološkega napotka za presojo dokazov iz 8. člena ZPP in s tem relativno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi tisti del izpovedbe zaslišane priče, v katerem je izpovedal o možnosti odklonitve odrejenega dela, tako da zatrjevana kršitev procesnega prava ni podana.

11. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavljata toženki, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

.Op. št. (1): Prim. sodbo II Ips 287/2005 z dne 22. 2. 2007 v zadevi, v kateri je bilo prisojenih 21 povprečnih neto plač, in sodbo II Ips 558/2004 z dne 22. 6. 2006 v zadevi, v kateri je bilo za podobno poškodbo prisojenih 17 povprečnih neto plač. Op. št. (2): Npr. II Ips 201/2005 z dne 23. 3. 2006, II Ips 519/2005 z dne 20. 12. 2007 in II Ips 951/2006 z dne 10. 4. 2008.