Jedro

Določbo 16. točke 2. člena ZPaCP je treba razumeti v smislu prvega odstavka 1. člena ZPaCP, ki določa, da ta zakon določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih oz. izvajalkah zdravstvenih storitev, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene in s temi pravicami povezane dolžnosti. Tožnica zdravstvenih storitev, ki jih je izvajala dr. C.C., ni uporabljala, temveč njen mož, kljub temu, da je izročila zdravstveno izkaznico. Tožnica v smislu zakona ne more imeti samostojnega statusa uporabnika kot aktivna stranka, ki lahko na podlagi določb zakona sproži postopke prve in druge obravnave, ob polnoletnem pacientu (bolniku), ki je bil njen mož in je bil on sam uporabnik zdravstvenih storitev izvajalke dr. C.C. Tožnica kot aktivna stranka zato tudi ne more v imenu pacienta, ki ji za to ni dal soglasja (tretji odstavek 48. člena ZpaCP), sprožati postopkov po tem zakonu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnice za drugo obravnavo in postopek ustavila. V obrazložitvi je navedla, da je tožnica, ki ni pacientka, vložila prošnjo za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic, vendar pa po pozivu, da predloži izjavo bivšega moža, vložene druge zahteve ni dopolnila in nepravilnosti ni odpravila, zato je s sklepom drugo zahtevo zavrgla, ker predlagateljica ni izkazala statusa pacienta na način, kot to določa tretji odstavek 48. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPaCP).

2. Tožnica v tožbi navaja, da je sklep izdala članica komisije A.A., ki glede na 64. člen ZPaCP sploh ne bi smela biti članica komisije. Med člane komisije zakon ni uvrstil predstavnikov izvajalcev zdravstvenih storitev. A.A. je sicer članica Združenja za pravice bolnih otrok, vendar tudi pomočnica generalnega direktorja … klinike v … za pravne in kadrovske zadeve. V istem senatu je tudi njena kolegica B.B., ki je pomočnica strokovne direktorice … klinike. V 47. členu ZPaCP je napisano, da morajo postopki za varstvo pacientovih pravic zagotavljati nepristranskost in poštenost obravnave ter preprosto, hitro in učinkovito reševanje. V vseh svojih dopisih, tudi zahtevi za prvo obravnavo, je navedla dejstvo, da je 28. 4. 2014 in 16. oz. 19. 5. 2014 dala dr. C.C. svojo kartico zdravstvenega zavarovanja, skupaj s svojim možem. Svojo kartico je dala tudi 28. 4. V 16. točki 2. člena ZPaCP je opredeljen pojem „pacient“, in ker je dala kartico ZZZS, je uporabnica zdravstvenih storitev dr. C.C. in s tem glede na zakon tudi pacientka. Dobila je tudi kartonček in tudi pošto dr. C.C. in nov termin, ko naj pride na pregled. Takrat njen mož pošte ni dobil, ker 28. 4. ni dal kartice ZZZS. Njen namen obiska pri zdravniku je bil pogovor o prepoznavanju znakov poslabšanja bolezni pri možu in izdelava načrta za ukrepanje in s tem preprečevanje nepotrebnih prisilnih hospitalizacij. To je bil razlog njenega obiska pri dr. C.C. in ne le želja po opazovanju njenih zdravstvenih storitev. V dopisih, naslovljenih na komisijo je napisala, da pritožbo vlaga v svojem lastnem imenu, ne pa v imenu svojega moža. Je že dolgo polnoletna in opravilno sposobna in ne rabi nobenega soglasja svojega moža. Bila je uporabnica zdravstvenih storitev, ki so bile plačane od ZZZS, kjer je bila zavarovana. S tem ima pravico, da je s storitvami nezadovoljna, in da tudi zanjo veljajo določila ZPaCP. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka pravilno obravnavala vlogo tožnice z dne 2. 4. 2015 – prošnjo za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic, ko je v fazi predhodnega preizkusa drugo zahtevo zavrgla.

6. Na podlagi prvega odstavka 69. člena ZPaCP, če predsednik komisije ugotovi, da je druga zahteva nerazumljiva in nepopolna, pozove pacienta, da jo v 8 dneh dopolni oz. popravi. Toženka je menila, da je tožničina zahteva za drugo obravnavo nepopolna. Tožnica je vložila drugo zahtevo, iz katere je izhajalo, da ni pacientka dr. C.C., pri kateri je vložila zahtevo za prvo obravnavo, pač pa njen bivši mož D.D. Na podlagi citiranih navedb je toženka ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 48. člena ZPaCP pravilno presodila, da je vloga tožnice nepopolna, ker ne vsebuje soglasja pacienta D.D., in je tožnico zato upravičeno pozvala k dopolnitvi.

7. Tožnica v tožbi navaja in se sklicuje na 16. točko 2. člena ZPaCP, ki opredeljuje izraz „pacient“, da jo je treba šteti za uporabnico zdravstvenih storitev, torej kot pacienta. Po tej določbi je pacient bolnik ali drug uporabnik zdravstvenih storitev v odnosu do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev oz. izvajalcev zdravstvenih storitev, ne glede na svoje zdravstveno stanje. Ker je tožnica dr. C.C. ob obravnavi moža D.D. kot pacienta izročila svojo zdravstveno izkaznico, je tudi po mnenju sodišča ni moč šteti za pacienta v smislu ZPaCP. Tožnica meni, da ima status uporabnice zdravstvenih storitev po citirani 16. točki 2. člena ZPaCP, vendar si tožnica določbo napačno in v nasprotju s smislom zakona razlaga. Določbo 16. točke 2. člena ZPaCP je treba razumeti v smislu prvega odstavka 1. člena ZPaCP, ki določa, da ta zakon določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih oz. izvajalkah zdravstvenih storitev, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene in s temi pravicami povezane dolžnosti. Tožnica pa zdravstvenih storitev, ki jih je izvajala dr. C.C., ni uporabljala, temveč njen mož, kljub temu, da je izročila zdravstveno izkaznico. Tožnica v smislu zakona ne more imeti samostojnega statusa uporabnika kot aktivna stranka, ki lahko na podlagi določb zakona sproži postopke prve in druge obravnave, ob polnoletnem pacientu (bolniku), ki je bil njen mož in je bil on sam uporabnik zdravstvenih storitev izvajalke dr. C.C.. Tožnica kot aktivna stranka zato tudi ne more v imenu pacienta, ki ji za to ni dal soglasja (tretji odstavek 48. člena ZPaCP) sprožati postopkov po tem zakonu. Odločitev toženke, ki je v fazi predhodnega preizkusa tožničino zahtevo za drugo obravnavo zavrgla, je zato pravilna in v skladu z zakonom.

8. Neutemeljen pa je tudi ugovor, da podpisana pod izpodbijanim sklepom, A.A., sploh ne bi smela biti članica komisije. Kot izhaja iz odločbe Ministrstva za zdravje RS št. 012-37/2013/54 z dne 3. 3. 2014 je ministrica za zdravje A.A. imenovala za članico komisije RS za varstvo pacientovih pravic za mandatno obdobje 5 let, ker jo je v skladu z določili ZPaCP za to funkcijo predlagalo Združenje za pravice bolnih otrok, v svojstvu predlagatelja nevladne organizacije s področja pacientovih pravic (glej 64. člen ZPaCP). A.A. v komisiji ni sodelovala kot predstavnica izvajalcev zdravstvenih storitev, v predmetni zadevi pa izvajalec zdravstvenih storitev, zoper katerega bi bila vložena druga obravnava, tudi ni bila … klinika …, kjer je članica komisije A.A. v delovnem razmerju. Zato tudi niso bili podani razlogi, da bi v predmetni zadevi morala biti izločena.

9. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.