Jedro

Negativnih posledic, ki bi tožeči stranki predstavljale izgubljeno možnost opravljati gospodarsko javno službo v bodočnosti (nepridobljeni posel), ni mogoče enačiti z verjetnim obstojem hujših škodljivih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 430/2002-2 z dne 15.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožeča stranka vložila skupaj s tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 2.9.2002. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Mestne uprave Mestne občine M.S. z dne 11.7.2002, s katero je bila dodeljena koncesija za opravljanje gospodarske javne službe čiščenja komunalnih odpadkov in padavinskih voda na območju Mestne občine M.S. SGP P., d.d. M.S. in P., d.d. L. Z izdajo zahtevane začasne odredbe bi toženi stranki in Mestni občini M.S. prepovedali skleniti koncesijsko pogodbo z izbranima ponudnikoma še 30 dni po pravnomočno zaključenem upravnem sporu. V primeru, da pa je bila taka pogodba že sklenjena, je tožeča stranka podredno zahtevala prepoved izvrševanja take pogodbe.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni jasno navedla grozečih hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja, ki naj bi bilo odvrnjeno s predlagano začasno ureditvijo stanja in ker takih škodljivih posledic niti ni verjetno izkazala. Sodišče je menilo, da tožeča stranka zato ne izkazuje in utemeljuje v zakonu zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja stališče sodišča prve stopnje, da je pogoj za izdajo začasne odredbe obstoj oziroma nastanek grozečih hujših škodljivih posledic. Meni, da je dovolj, da predlagatelj začasne odredbe verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Obstoj okoliščin za nastop takšnih hujših škodljivih posledic za škodo tožeče stranke pa je več kot izkazan. S tem, ko je tožena stranka omogočila, da se nadaljuje koncesijski projekt, zlasti, da se z izbranima ponudnikoma sklene koncesijska pogodba za opravljanje gospodarske javne službe, je dokazan obstoj okoliščin za nastop hujših škodljivih posledic za njo. Če bi bila takšna pogodba sklenjena oziroma če je že sklenjena, bi se vzpostavilo takšno dejansko stanje, ki ga v bodoče ne bi bilo mogoče sanirati. Izbrana ponudnika bi bila z izvedbo projekta že tako daleč, da ona, če bi v končni fazi uspela z razveljavitvijo razpisnega postopka, projekta ne bi mogla nadaljevati, tam kjer bi ga izbrana ponudnika končala. Vsak ponudnik ima svoj specifični tehnični pristop k izvedbi projekta, kar izhaja iz različnosti predvidenih tehnologij. Več, kot to, da je nujno v tej fazi zadeve izdati zahtevano začasno odredbo, ona ne more navesti oziroma dokazati, ali kako drugače obrazložiti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) tožeča stranka lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice.

Po presoji pritožbenega sodišča je nepravilno stališče tožeče stranke, ko preprečitev nastanka negativnih posledic za njo kot zavrnjenega ponudnika za pridobitev koncesije, enači z obsegom hujših škodljivih posledic. Te negativne posledice bi za tožečo stranko predstavljale izgubljeno možnost opravljati gospodarsko javno službo v bodočnosti (nepridobljeni posel), kar pa ni mogoče enačiti z verjetnim obstojem hujših škodljivih posledic. Posla, ki ga tožeča stranka morebiti ne bo dobila, ne moremo hkrati šteti že kot škodljive posledice oziroma njihov verjetni obstoj, ki bi grozile (že sedaj) tožeči stranki. Že zaradi tega je bila odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala tega potrebnega pogoja za izdajo začasne odredbe, pravilna, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. O sami zakonitosti izpodbijane odločbe (in s tem o možnosti pridobitve posla) pa bo sodišče odločilo, ko bo odločilo o glavni stvari.

Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ni preizkušalo, saj je ta pritožbeni razlog na podlagi določbe 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati le tedaj, kadar oziroma kolikor sodba (oziroma sklep) temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V konkretni zadevi pa je sodišče ugotavljalo dejansko stanje na podlagi podatkov upravnih spisov in ga torej ni samo ugotavljalo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS, v zvezi z odločbo 68. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.