11. 4. 2023

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba Kmetijsko gospodarstvo Lendava, d. d., Lendava, ki jo zastopa Gorazd Balažic, odvetnik v Murski Soboti, na seji 11. aprila 2023

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 175/2020 z dne 10. 11. 2020 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 83/2020 z dne 5. 6. 2020 v zvezi z II. do VII. točko sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 33/2015 z dne 12. 11. 2019 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je pritožnici iz naslova nesreče pri delu naložilo plačilo premoženjske škode, ki je tožniku (delavcu) nastala zaradi izgubljenega zaslužka (prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja), in plačilo mesečne rente (izgubljeni zaslužek v bodoče). Sodišče druge stopnje je pritožničino pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njen predlog za dopustitev revizije. Pri odločitvi glede odškodninske odgovornosti delodajalca so se sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti oprla na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi št. I K 7685/2013 z dne 1. 10. 2014. Ta je bila na podlagi istega škodnega dogodka izdana zoper pritožničino odgovorno osebo kot storilca zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21 – KZ-1). Dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca iz varstva pri delu je sodišče zavrnilo, ker naj bi upoštevna dejstva izhajala iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe in bi ugoditev temu dokaznemu predlogu pomenila nepotrebno zavlačevanje postopka in nepotrebne stroške.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave, 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Ne strinja se z zavrnitvijo njenega dokaznega predloga za postavitev izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Odločitev sodišč o zavrnitvi tega dokaznega predloga naj bi odstopala od ustaljene sodne prakse, po kateri naj bi v primeru delovnih nezgod sodišča redoma angažirala izvedenca za področje varstva pri delu ali drugega izvedenca, ki poda strokovno mnenje glede temelja in razlogov nastanka nesreče. Pritožnica meni, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve tega dokaznega predloga oziroma da je obrazložitev pomanjkljiva in neustrezna, zaradi česar je po vsebini ni mogoče preizkusiti. Ključno se ji zdi to, da se sodišče sklicuje na dejansko stanje, ugotovljeno v kazenskem postopku, pri čemer tudi v kazenskem postopku ni bil postavljen izvedenec s področja varstva pri dela. Pritožnica opozarja, da v kazenskem postopku ni sodelovala, zato se ni mogla izreči o obtožnem aktu in o tam izvedenih dokazih, ni mogla vplivati na izvajanje dokazov po vsebini niti predlagati svojih dokazov. Meni, da v takem postopku ugotovljeno dejansko stanje ne more neposredno in absolutno vplivati na njen položaj v izpodbijani zadevi. Člen 14 Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP), na katerega se sodišča sklicujejo, naj ne bi bil uporabljiv v predmetni zadevi. Pravni interes obdolženega v kazenskem postopku bi lahko bil v nasprotju s pravnim interesom pritožnice kot delodajalke. Ker so se sodišča sklicevala na dejansko stanje, ugotovljeno v kazenskem postopku, kjer pritožnica ni sodelovala in zato ni mogla vplivati na njegov potek, naj bi pritožnici bili kršeni pravici do izjave in do izvajanja dokazov v njeno korist.

3.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z II. do VII. točko sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, sprejel v obravnavo, ker gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo zlasti presodilo, ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga zaradi upoštevanja dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni obsodilni sodbi, izdani v kazenskem postopku, v katerem pritožnica ni sodelovala, kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

13. 6. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Kmetijsko gospodarstvo Lendava, d. d., Lendava, ki jo zastopa Gorazd Balažic, odvetnik v Murski Soboti, na seji 13. junija 2024

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 83/2020 z dne 5. 6. 2020 v zvezi z II. do VII. točko sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 33/2015 z dne 12. 11. 2019 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo št. Pd 33/2015 z dne 12. 11. 2019 pritožnici zaradi nesreče pri delu naložilo plačilo premoženjske škode, ki je tožniku (delavcu) nastala zaradi izgubljenega zaslužka (prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja), in plačilo mesečne rente (izgubljeni zaslužek v prihodnje). Sodišče druge stopnje je pritožničino pritožbo zoper to odločitev zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničin predlog za dopustitev revizije. Pri odločitvi glede odškodninske odgovornosti delodajalca so se sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti oprla na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi št. I K 7685/2013 z dne 1. 10. 2014. Ta je bila na podlagi istega škodnega dogodka izdana zoper pritožničino odgovorno osebo kot storilca zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09 – KZ-1). Dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca iz varstva pri delu je sodišče zavrnilo, ker naj bi upoštevna dejstva izhajala iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe in bi ugoditev temu dokaznemu predlogu pomenila nepotrebno zavlačevanje postopka in nepotrebne stroške.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave, 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Ne strinja se z zavrnitvijo svojega dokaznega predloga za postavitev izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Odločitev sodišč o zavrnitvi tega dokaznega predloga naj bi odstopala od ustaljene sodne prakse, po kateri naj bi v primeru delovnih nezgod sodišča redno angažirala izvedenca za področje varstva pri delu ali drugega izvedenca, ki poda strokovno mnenje glede temelja in razlogov nastanka nesreče. Pritožnica meni, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve tega dokaznega predloga oziroma da je obrazložitev pomanjkljiva in neustrezna, zaradi česar je po vsebini ni mogoče preizkusiti. Ključno se ji zdi to, da se sodišče sklicuje na dejansko stanje, ugotovljeno v kazenskem postopku, pri čemer naj tudi v kazenskem postopku ne bi bil postavljen izvedenec s področja varstva pri delu. Pritožnica opozarja, da v kazenskem postopku ni sodelovala, zato se ni mogla izreči o obtožnem aktu in o tam izvedenih dokazih, ni mogla vplivati na izvajanje dokazov po vsebini niti predlagati svojih dokazov. Meni, da v takem postopku ugotovljeno dejansko stanje ne more neposredno in absolutno vplivati na njen položaj v izpodbijani zadevi. Člen 14 Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP), na katerega se sodišča sklicujejo, naj ne bi bil uporabljiv v predmetni zadevi. Pravni interes obdolženega v kazenskem postopku bi lahko bil v nasprotju s pravnim interesom pritožnice kot delodajalke. Ker so se sodišča sklicevala na dejansko stanje, ugotovljeno v kazenskem postopku, v katerem pritožnica ni sodelovala in zato ni mogla vplivati na njegov potek, naj bi bili pritožnici kršeni pravica do izjave in pravica do izvajanja dokazov v njeno korist.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-44/21 z dne 11. 4. 2023 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 83/2020 z dne 5. 6. 2020 v zvezi z ugodilnim delom (II. do VII. točka) sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 33/2015 z dne 12. 11. 2019. Ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 175/2020 z dne 10. 11. 2020 pa ni sprejelo v obravnavo. Sprejem je omejilo na ustavnopravno vprašanje, ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga zaradi upoštevanja dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni obsodilni sodbi, izdani v kazenskem postopku, v katerem pritožnica ni sodelovala, kršene pritožničine človekove pravice ali temeljne svoboščine. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje delovno in socialno sodišče. Skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnemu udeležencu (tj. tožeči stranki iz pravde), pri čemer ga je v dopisu opozorilo na obveznost predložitve ustreznega pooblastila.

4.Ustavno sodišče je kljub navedenemu vnaprejšnjemu opozorilu prejelo vlogo, ki jo je v imenu nasprotnega udeleženca poslal Oskar Šooš, odvetnik v Murski Soboti, brez ustreznega pooblastila za zastopanje. Ob smiselni uporabi drugega odstavka 55. člena ZUstS, ki določa, da v primeru predhodnega opozorila Ustavno sodišče odloči o ustavni pritožbi, ne da bi pritožnika pozivalo k njeni dopolnitvi, Ustavno sodišče nasprotnega udeleženca ni pozivalo k dopolnitvi vloge. Vloge ni poslala upravičena oseba, zato je ob smiselni uporabi šeste alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS Ustavno sodišče ni upoštevalo.

B.

5.Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba se torej nanaša tudi na odločanje sodišč v postopku v delovnih in socialnih sporih. V sodnem postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica.

6.Iz načela kontradiktornosti izhaja, da smejo sodna odločba in v njej vsebovane ugotovitve sodišča zavezovati samo tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana. Osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in v njem ni imela možnosti sodelovati ter s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka razen v izjemnih primerih ne sme škodovati niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka. Ob tem Ustavno sodišče poudarja, da iz 22. člena Ustave sicer ne izhaja, da bi sodišče moralo izvesti vse dokaze, ki jih predlaga stranka, in da v okviru zatrjevanih kršitev 22. člena Ustave Ustavno sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč, vendar pa se v citirani določbi Ustave vsebovana temeljna jamstva poštenega postopka nanašajo tudi na zahtevo po enakem varstvu pravic strank v dokaznem postopku. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se izjavi o dokaznih predlogih druge stranke, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam oziroma izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja in glede tega poda tudi svoja pravna naziranja.

7.V obravnavani zadevi sodišče ni upoštevalo pritožničinih navedb in dokaznih predlogov, pri čemer se je sklicevalo na pravilo o vezanosti sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (t. i. identično dejansko stanje) iz 14. člena ZPP. Štelo je, da je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je pritožničin delavec kot odgovorna oseba povzročil nesrečo pri delu.

8.Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstajata kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Uporaba tega procesnega pravila ima svoj temelj v spoznanju, da v kazenskem postopku velja pravilo in dubio pro reo, zaradi katerega je prag kazenske odgovornosti višji od civilne odgovornosti. Tisti, ki se ni mogel rešiti kazenske odgovornosti, se še toliko manj lahko reši civilne. Ratio legis instituta vezanosti je v tem, da odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Ustavno sodišče ugotavlja, da je v sodni praksi pravdnih sodišč pravilo iz 14. člena ZPP dosledno upoštevano. Pravna teorija pa znotraj pomena 14. člena ZPP razlikuje med situacijami, ko je toženec v pravdi obsojenec iz kazenskega postopka, in tistimi, ko toženec ni bil udeležen v kazenskem postopku. V praksi drugo skupino najpogosteje sestavljajo primeri prometnih nesreč, ko je toženec v pravdnem postopku zavarovalnica, in primeri delovnih nesreč, ko je toženec delodajalec.

9.Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da uporaba tega procesnega pravila v primerih, ko v pravdnem postopku kot toženec nastopa obdolženec iz kazenskega postopka, z vidika pravice stranke do izjave ne more biti sporna. Ta okoliščina namreč pomeni, da je imel toženec glede vseh okoliščin, od katerih je bila odvisna odločitev o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti, že v kazenskem postopku možnost, da se izjavi ter da izpodbija navedbe obtožbe in s tem vpliva na rezultat kazenskega postopka.

10.To pravilo pa ustaljena sodna praksa upošteva tudi v primerih (kot je obravnavani), ko se določba o vezanosti na obsodilno kazensko sodbo uporabi v škodo stranki, ki ni sodelovala v kazenskem postopku in ji zato ni bila dana možnost, da se izjavi. Pravilo 14. člena ZPP je pravdno sodišče uporabilo tudi v presojanem primeru, ko je na njegovi podlagi zavrnilo dokazni predlog pritožnice. Ustavno sodišče mora tako odgovoriti na vprašanje, ali je bila uporaba tega pravila v konkretnem primeru, ko toženec ni bil ista stranka kot obsojeni v kazenskem postopku, ustavnopravno utemeljena.

11.Ustavno sodišče ugotavlja, da je veljavna ureditev kazenskega postopka takšna, da obsodilna kazenska sodba praviloma temelji na izčrpnem ugotavljanju materialne resnice. Načelo iskanja materialne resnice je torej v kazenskem postopku bistveno bolj poudarjeno kot v pravdnem postopku, v katerem je omogočeno odločanje tudi po pravilih o dokaznem bremenu. Poleg tega v kazenskem postopku velja načelo in dubio pro reo, ki vodi do tega, da je v kazenskem postopku res obsojen le tisti, za katerega je onstran razumnega dvoma ugotovljeno, da je storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen. Glede na to so možnosti, da bi se v pravdi ugotovilo za toženo stranko ugodnejše dejansko stanje kot za obsojenca v obsodilni kazenski sodbi, izjemno majhne oziroma jih praktično ni.

12.Določba o vezanosti na kazensko obsodilno sodbo pa ima po drugi strani tudi zelo velik praktični pomen. V teoriji poudarjajo, da je določba v interesu oškodovanca, saj omogoči, da se v pravdnem postopku ne postavljajo vprašanja, na katera je že odgovorilo kazensko sodišče, hkrati pa je zaradi te določbe močno olajšano delo sodišča v pravdnem postopku, zato služi tudi načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka. Ustavno sodišče tako ugotavlja, da je glede na vse opisane razlike med kazenskim in pravdnim postopkom, pomenom določbe za pospešitev postopka in upoštevanjem interesov oškodovanca pravilo vezanosti na kazensko obsodilno sodbo tudi v škodo stranki, ki ni sodelovala v kazenskem postopku, utemeljeno z razumnimi razlogi.

13.Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da se v zadnjih desetletjih narava kazenskega postopka spreminja, saj se vanj uvajajo instituti, ki do neke mere rahljajo stroga načela iskanja materialne resnice. Prav tako je mogoče, da v določenem primeru obdolženec (lahko tudi iz fravdulentnih namenov) ne stori nič za svojo obrambo. Tako Ustavno sodišče dopušča možnost, da v določenih primerih obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo odstop od pravila vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v škodo osebe, ki v postopku ni sodelovala. Takšna okoliščina je na primer lahko storilčevo priznanje krivde v kazenskem postopku oziroma njegova popolna neaktivnost pri obrambi svojega primera. V takšnih primerih morajo sodišča s pomočjo testa sorazmernosti pretehtati, ali je takšen poseg v ustavno pravico do kontradiktornega postopka ustavno sprejemljiv. Pri tem je treba upoštevati, da zgolj interes ekonomičnosti in pospešitve postopka sam po sebi posega v pravico do kontradiktornega postopka ne more upravičiti. V specifičnih okoliščinah primera bi sodišče torej lahko odstopilo od pravila vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, vendar v konkretnem primeru, kot je razvidno v nadaljevanju, takšne okoliščine niso podane.

14.V obravnavani zadevi sta se sodišči prve in druge stopnje v utemeljitev zavrnitve pritožničinega predloga za postavitev izvedenca za varnost in zdravje pri delu sklicevali na ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi Okrajnega sodišča v Lendavi št. I K 7685/2013 z dne 1. 10. 2014, izdani v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper odgovorno osebo. Pritožnica v navedenem kazenskem postopku ni bila stranka. Kot delodajalka odgovorne osebe v njem niti ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča. Zavrnitev pritožničinega dokaznega predloga torej pomeni poseg v njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Ta ji je bila omejena samo delno, saj je pritožnica imela možnost dokazovati obstoj dejstev, ki se ne nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (npr. glede deljene odgovornosti in višine nastale škode).

15.Dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca iz varstva pri delu je sodišče zavrnilo, ker naj bi upoštevna dejstva izhajala iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe in bi ugoditev temu dokaznemu predlogu pomenila nepotrebno zavlačevanje postopka in nepotrebne stroške. Gre torej za interes ekonomičnosti in pospešitve postopka, ki sam po sebi, kot že rečeno, ne more upravičiti posega v pravico do kontradiktornega postopka. Vendar pa Ustavno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi obstajajo tudi druge utemeljene okoliščine, ki upravičujejo tak poseg.

16.Kot je bilo že navedeno, v kazenskem postopku veljata načelo iskanja materialne resnice ter načelo višjega dokaznega standarda (onstran razumnega dvoma in in dubio pro reo), na podlagi katerih sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. To pomeni, da so možnosti za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca v individualnem delovnem sporu temu ustrezno manjše.

17.V kazenskem postopku, ki je bil podlaga za odločitev v obravnavani zadevi (sodba Okrajnega sodišča v Lendavi št. I K 7685/2013 z dne 1. 10. 2014), je kazensko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka s pravnomočno obsodilno sodbo razsodilo, da je obdolženi, zaposlen pri pritožnici na delovnem mestu upravnika OE Ginjevec, kot odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu pri pritožnici storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu s tem, ko ni ravnal po predpisih o varnostnih ukrepih, saj ni izdal pisnih niti ustnih navodil za varno praznjenje "jumbo" vreč z umetnim gnojilom, čeprav je na sami vreči varnostni znak o prepovedi zadrževanja delavcev pod vrečami; to je imelo za posledico, da se je 2. 3. 2012 med opravljanjem dela vreča pri držalu pretrgala in zadela tožnika, tako da je ta padel in utrpel poškodbe. Iz obrazložitve navedene kazenske sodbe izhaja, da obdolženec krivde za storitev dejanja ni priznaval, dokazni predlog za pritegnitev izvedenca za varstvo pri delu pa je sodišče zavrnilo kot nepotrebnega, saj je protipravnost in vzroke nastanka obravnavane delovne nesreče ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Ugotovilo je namreč, da je pritožnica šele po obravnavanem dogodku na podlagi odločbe inšpektorja za delo, s katero ji je bila začasno prepovedana uporaba dosedanjega načina praznjenja vreč umetnega gnojila, izdala pisno navodilo za varno delo v zvezi s temi delovnimi opravili.

18.Kot pomembno okoliščino je treba izpostaviti tudi to, da je pritožnica kot delodajalec na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – OZ) odgovorna za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu ali v zvezi z delom. To pomeni izjemo od splošnega načela odškodninskega prava, da vsakdo odgovarja za svoje ravnanje. Odgovornost za delavce temelji na ločitvi dejanja in odgovornosti zanj. Razlog za to ločitev je dejstvo, da delavec dela na področju druge osebe, praviloma v njeno korist. Zato je delodajalec sam odgovoren za dejanje, ki ga je zanj opravil delavec, saj je bil slednji le podaljšana roka prvega. Delodajalec ne odgovarja namesto delavca, ker bi bila na primer podana njegova krivda glede izbire delavca ali morebitne opustitve nadzorovanja delavca. Odgovarja na mestu delavca, ker je delavec škodo povzročil pri delu ali v zvezi z delom za prvi, njemu nadrejeni subjekt, po načelu respondeat superior. Po tem načelu tudi pritožnica kot delodajalec odgovarja za škodo, ki jo je njena odgovorna oseba povzročila pri delu ali v zvezi z delom, kar je bilo na podlagi istega škodnega dogodka ugotovljeno že s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo zoper to osebo. V konkretnem primeru pa je odgovorno osebo (obdolženca) v kazenskem postopku in pritožnico (delodajalko) v odškodninski pravdi zagovarjal oziroma zastopal celo isti zagovornik oziroma pooblaščenec, kar je omogočilo pretok informacij in uskladitev strategije obrambe med njima v teh postopkih.

19.Glede na vse povedano Ustavno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale odstop od pravila vezanosti na kazensko obsodilno sodbo. Obdolženi v kazenskem postopku namreč krivde ni priznaval in se je tudi aktivno branil, vključno z dokaznim predlogom za pritegnitev izvedenca za varstvo pri delu. V obravnavani zadevi tako poleg interesa ekonomičnosti in pospešitve postopka obstajajo še druge posebej utemeljene okoliščine, to so strožji standardi za izrek obsodilne sodbe v kazenskem postopku, posebna oblika odgovornosti delodajalca in dejstvo, da je tako obdolženca kot pritožnico zagovarjal oziroma zastopal isti odvetnik. Vse navedene okoliščine po oceni Ustavnega sodišča odtehtajo posledice posega v pritožničino pravico do kontradiktornega postopka v ugotovljenem obsegu. Na tej podlagi je Ustavno sodišče zaključilo, da v obravnavanem primeru poseg v pravico do izjave iz 22. člena Ustave ni bil nesorazmeren. Z zavrnitvijo dokaznega predloga zaradi upoštevanja dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni obsodilni sodbi, izdani v kazenskem postopku, v katerem pritožnica ni sodelovala, niso bile kršene pritožničine človekove pravice ali temeljne svoboščine, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

C.

20.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Mežnar ter sodnika Accetto in Šorli. Sodnica Mežnar in sodnik Accetto sta dala odklonilni ločeni mnenji.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.

[2]Prav tam, 15. točka obrazložitve.

[3]Prav tam, 17. točka obrazložitve.

[4]Glej A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 145–146. Glej tudi A. Galič, Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis (2016), str. 121.

[5]A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), nav. delo, str. 140, in K. Šugman, Pomen dokaznih standardov v kazenskem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, let. 67 (2007), str. 245–266.

[6]Galič navaja, da zato pravdno sodišče ne bo moglo sprejeti drugačnih ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze, nastanka prepovedane posledice, vprašanj krivde in prištevnosti. V okviru ugotovitev kazenskega sodišča mora ostajati celo glede vprašanja višine škode, če je ta element kaznivega dejanja. Celo višina škode, ki jo pravdno sodišče sicer lahko ugotavlja, mora biti v okviru dokazanega kaznivega dejanja. A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), nav. delo, str. 142–143.

[7]Prav tam, str. 145; D. Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis (2012), str. 29–44; A. Galič, nav. delo.

[8]A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), nav. delo, str. 145.

[9]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-146/02 z dne 28. 10. 2004 (OdlUS XIII, 100), 6. točka obrazložitve.

[10]Primerjaj z A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), nav. delo, str. 145–146, ki opozarja na odločbo avstrijskega Zveznega ustavnega sodišča št. G 73/89 z dne 12. 10. 1990.

[11]D. Wedam Lukić, nav. delo, str. 44.

[12]A. Galič, nav. delo.

[13]K. Šugman Stubbs, Strukturne spremembe slovenskega kazenskega procesnega prava v zadnjih dvajsetih letih, Zbornik znanstvenih razprav (2015), str. 123–160.

[14]Primerjaj s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Nideröst-Huber proti Švici z dne 18. 2. 1997, 30. točka obrazložitve.

[15]Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) ne vsebuje primerljive procesne možnosti sodelovanja drugih oseb s pravnim interesom, kot jo v pravdnem postopku omogoča 199. člen ZPP (udeležba intervenienta).

[16]Glej 17. člen ZKP.

[17]Glej drugi odstavek 3. člena ZKP. Glej tudi K. Šugman Stubbs, Razlagalni pomen domneve nedolžnosti, v: M. Pavčnik in A. Novak (ur.), Razlagalni pomen pravnih načel, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 2020, str. 117–132.

[18]Primerjaj z D. Wedam Lukić, nav. delo, str. 44.

[19]Glej D. Jadek Pensa v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 836.

27. 6. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNICE DR. ŠPELCE MEŽNAR K ODLOČBI ŠT. Up-44/21 Z DNE 13. 6. 2024

1.Ustavno sodišče še ni odgovorilo na vprašanje, ali je lahko uporaba pravila o vezanosti na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo z vidika toženčeve pravice do izjave ustavnopravno problematična v primerih, ko toženec v pravdi in obdolženec v kazenskem postopku nista ista oseba. Interes ekonomičnosti in pospešitve postopka sam po sebi posega v pravico do kontradiktornega postopka ne more upravičiti.[1] Enako po mojem mnenju velja za značilnosti kazenskega postopka. Tudi če bi bila obsodba v kazenskem postopku 100-odstotno zanesljiva, to ne more biti razlog, da oseba, ki v njem ni sodelovala, nikoli nima pravice do izjave v nekem drugem postopku.

2.Upoštevajoč navedeno se nisem mogla strinjati z večinskimi razlogi, čeprav soglašam z rezultatom (zavrnitvijo ustavne pritožbe). Menim namreč, da je avtomatična uporaba pravila iz 14. člena ZPP, kadar toženec v pravdi in obdolženec iz kazenskega postopka nista ista oseba, lahko vprašljiva z vidika spoštovanja pravice do izjave (22. člen Ustave). Odgovor na vprašanje, ali je mogoče zakonsko pravilo o identičnem dejanskem stanju v primerih, ko toženec v pravdi in obdolženec iz kazenskega postopka nista ista oseba, šteti za skladno s temeljno ustavno pravico do izjave, lahko Ustavno sodišče poda le, če opravi abstraktno presojo zakonske določbe. Tega v tem primeru ni storilo. Presojalo je le uporabo tega pravila v konkretnem primeru – in le na to bi se po mojem mnenju tudi smelo omejiti. Namesto tega se zdi, da je sporočilo odločbe v ugotovitvi, da je pravilo iz 14. člena ZPP skladno s pravico do izjave tretjih oseb, ki v kazenskem postopku niso sodelovale.

3.V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev dokaznega predloga pritožnice (delodajalke) v odškodninski pravdi med delavcem in delodajalko za povrnitev škode zaradi nesreče pri delu. Pritožnica je v utemeljitev trditev, da ni ravnala protipravno in da je vzrok za nesrečo pri delu v tožnikovem protipravnem ravnanju, predlagala postavitev izvedenca za varnost in zdravje pri delu, sodišče pa je tak predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je zaradi vezanosti na pravnomočno obsodilno sodbo iz kazenskega postopka glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (t. i. identično dejansko stanje) iz 14. člena ZPP izvedba dokaza nepotrebna. Štelo je, da je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je pritožničin delavec kot odgovorna oseba opustil zakonito ravnanje, kar je imelo za posledico nesrečo pri delu, iz katere je nastala vtoževana škoda.

4.Pravdno sodišče je dokazni predlog pritožnice s postavitvijo izvedenca za varnost in zdravje pri delu zavrnilo, ker je štelo, da so (bili) ključni elementi odškodninske odgovornosti (protipravnost, krivda, vzročna zveza) z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazani že v kazenskem postopku zoper pritožničinega zaposlenega (delovodjo). Ni sporno, da pritožnica (delodajalka) v kazenskem postopku zoper zaposleno odgovorno osebo (delovodjo) ni sodelovala, niti ni imela možnosti sodelovati. Glede na to stališče sodišča, da kot zavezujoče za odločitev o odškodninski odgovornosti pritožnice sprejme ugotovitve o protipravnem ravnanju, vzročni zvezi in krivdi iz kazenskega postopka, ki se ni vodil zoper pritožnico, pač pa zoper odgovorno osebo (delovodjo), pomeni poseg v pritožničino pravico do izjave. Ustavno sodišče bi moralo v skladu s t. i. Schumannovo formulo presoditi, ali takšno stališče krši 22. člen Ustave.

5.V kazenskem postopku (sodba Okrajnega sodišča v Lendavi št. I K 7685/2013 z dne 1. 10. 2014) je kazensko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka s pravnomočno obsodilno sodbo razsodilo, da je obdolženi, zaposlen pri pritožnici na delovnem mestu upravnika OE Ginjevec, kot odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu pri pritožnici storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu s tem, ko ni ravnal po predpisih o varnostnih ukrepih, saj ni izdal niti pisnih niti ustnih navodil za varno praznjenje "jumbo" vreč z umetnim gnojilom, kljub temu da je na sami vreči varnostni znak o prepovedi zadrževanja delavcev pod vrečami, kar je imelo za posledico, da je dne 2. 3. 2012 med opravljanjem dela vreča, ki se je pri držalu pretrgala, zadela tožnika tako, da je ta padel in utrpel poškodbe. Iz obrazložitve navedene kazenske sodbe izhaja, da obdolženec krivde za storitev dejanja ni priznal, dokazni predlog za pritegnitev izvedenca za varstvo pri dela pa je sodišče zavrnilo kot nepotrebnega, ker je protipravnost in vzroke nastanka obravnavane delovne nesreče ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov, predvsem odločbe inšpektorja za delo. Inšpektor za delo je namreč pritožnici po škodnem dogodku začasno prepovedal uporabo dotedanjega načina praznjenja vreč umetnega gnojila, šele po izdaji inšpekcijske odločbe pa je pritožnica izdala pisno navodilo za varno delo v zvezi s temi delovnimi opravili.

6.Za presojo, ali je bil poseg v pritožničino pravico do izjave v konkretnem primeru pretirano zožujoč, so po moji oceni bistvene naslednje okoliščine. Prvič, kazenski postopek se je zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu vodil zoper delovodjo, torej osebo, ki je bila pri pritožnici zaposlena in odgovorna za varnost in zdravje pri delu glede istega historičnega dogodka, ki je bil predmet odškodninske pravde. Drugič, v kazenskem postopku velja načelo iskanja materialne resnice[2] ter višji dokazni standard (onstran razumnega dvoma in in dubio pro reo), na podlagi katerega sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi.[3] To pomeni, da so možnosti za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca v individualnem delovnem sporu temu ustrezno manjše.[4] Tretjič, v civilnem pravu po načelu respondeat superior[5] pritožnica kot delodajalka odgovarja za škodo, ki jo je njena odgovorna oseba (njen delavec) povzročila pri delu ali v zvezi z delom tretjim osebam (vključno z drugimi zaposlenimi). Delodajalec za ravnanje svojih zaposlenih odgovarja objektivno, za sam škodni dogodek pa odgovarja po splošnih pravilih.[6] To pomeni, da je ugotovitev kazenske odgovornosti odgovorne osebe v konkretnem primeru nujno vsebovala oceno protipravnosti in vzročne zveze kot elementov odškodninske odgovornosti delodajalke, čeprav slednja v kazenskem postopku ni sodelovala. Hkrati (četrtič) je obdolženi v kazenskem postopku aktivno sodeloval (se ni branil z molkom), tako njega (obdolženca) v kazenskem postopku kot pritožnico (delodajalko) v odškodninski pravdi pa je zastopal isti pooblaščenec, kar je omogočilo pretok informacij v obeh postopkih in zmanjšalo težo posega v pritožničino pravico do izjave. Nenazadnje (petič) je kazensko sodišče glede ugotavljanja kazenske odgovornosti izvedlo dokazni postopek – in se torej obsodilna sodba opira na dokaze, ne pa na obdolženčevo priznanje krivde.

7.V opisanih upoštevnih pravnih in dejanskih okoliščinah konkretnega primera stališče pravdnega sodišča, da kot zavezujoče za odločitev o odškodninski odgovornosti pritožnice sprejme ugotovitve o protipravnem ravnanju, vzročni zvezi in krivdi iz kazenskega postopka, ki se ni vodil zoper pritožnico, pač pa zoper delovodjo, tudi po mojem mnenju ne predstavlja nesorazmernega posega v pritožničino pravico do izjave.

8.Drugače od večine pa menim, da tak rezultat v konkretnem primeru še ne pomeni, da je uporaba pravila iz 14. člena ZPP že na abstraktni ravni skladna s pravico do izjave. V primerih, ko toženec in obdolženi nista ista oseba, mora sodišče skrbno pretehtati vse okoliščine primera in na podlagi testa sorazmernosti presoditi, ali je poseg v pravico do izjave upravičen. Zgolj pavšalno sklicevanje na 14. člen ZPP temu standardu ne zadosti.

dr. Špelca Mežnar, l.r.

[1]Primerjaj s sodbo ESČP Nideröst-Huber proti Švici z dne 18. 2. 1997, 30. točka obrazložitve.

[2]Glej 17. člen ZKP.

[3]Glej drugi odstavek 3. člena ZKP. Glej tudi K. Šugman Stubbs, Razlagalni pomen domnevne nedolžnosti, v: M. Pavčnik (ur.), A. Novak (ur.), Razlagalni pomen pravnih načel, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 2020, str. 117–132.

[4]Primerjaj z D. Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis, 2012, str. 44.

[5]Glej D. Jadek Pensa, v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 836.

[6]Prav tam. To pomeni izjemo od splošnega načela odškodninskega prava, da vsakdo odgovarja za svoje ravnanje. Odgovornost za delavce temelji na ločitvi dejanja in odgovornosti zanj. Razlog za to ločitev je dejstvo, da delavec dela na področju druge osebe, praviloma v njeno korist. Zato je delodajalec sam odgovoren za dejanje, ki ga je zanj opravil delavec, saj je bil slednji le podaljšana roka prvega. Delodajalec ne odgovarja namesto delavca, ker bi bila na primer podana njegova krivda glede izbire delavca ali morebitne opustitve nadzorovanja delavca.

27. 6. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. MATEJA ACCETTA ODLOČBI ŠT. Up-44/21 Z DNE 13. 6. 2024

1.Odločba naslavlja vprašanje, ki je čakalo na odgovor Ustavnega sodišča:[1] ali je določba 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca v skladu z Ustavo, če se uporablja tudi v razmerju do oseb, ki niso bile stranke kazenskega postopka in torej niso imele možnosti sodelovati oziroma izjaviti se v tistem postopku. Moje razhajanje z odločbo v načelnem izhodišču ni posebej veliko, a vendarle v dveh ozirih tolikšno, da je nisem mogel podpreti.

2.Prvič, odločba izhaja iz stališča, da je tudi v zgoraj opisanem primeru pravilo vezanost, odstop od tega pravila pa izjema, ki jo mora sodišče posebej utemeljiti. Po moji presoji bi moralo izhodišče biti obratno: v takih primerih, ko bi se torej obsodilna sodba kazenskega sodišča lahko uporabila v škodo stranki pravdnega postopka, ki v kazenskem postopku ni sodelovala oziroma ni imela možnosti, da se izjavi, bi morali šteti, da gre v izhodišču za poseg v pravico do izjave, ki je ustavno dopusten le, če je utemeljen v luči konkretnih okoliščin primera. Povedano drugače: v takih primerih bi po moji presoji moralo sodišče posebej utemeljiti, zakaj bi izjemoma uporabilo institut vezanosti, ne pa, zakaj ga izjemoma ne bi.

3.Drugič, to bi v vsakem primeru narekovalo uporabo testa sorazmernosti, s pomočjo katerega bi se v okoliščinah konkretnega primera koristi vezanosti primerjale s težo posega v strankino pravico do izjave. To do določene mere potrjuje tudi odločba, pa čeprav izhaja iz obratnega izhodišča, ko (v 13. točki obrazložitve) poudarja, da morajo v primeru izjemnih okoliščin "sodišča s pomočjo testa sorazmernosti pretehtati, ali je takšen poseg v ustavno pravico do kontradiktornega postopka ustavno sprejemljiv". Odgovornost za tako presojo bi morala v vsakem primeru sloneti že na ramenih pravdnega sodišča. Toda v obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje zavrnitev pritožničinega predloga utemeljevali zgolj z argumentom vezanosti na ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi kazenskega sodišča, ne da bi se opredelili do obstoja ali neobstoja konkretnih okoliščin, ki bi narekovale takšno odločitev. Ko odločba (v 14.–19. točki obrazložitve) sama ovrednoti upoštevne konkretne okoliščine, tako na nek način ta del presoje – ki je po sporočilu odločbe vendarle potreben – opravi namesto rednih sodišč. To pa, ne glede na dejstvo, da sodišči v tej zadevi nista ravnali nič drugače kot tudi sicer redna sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso, po moji presoji prav tako ni ustrezno.

4.Po moji presoji bi torej izhodišče za odločanje rednih sodišč moralo biti obratno: da, ko gre za osebe, ki v kazenskem postopku niso sodelovale oziroma imele možnosti dati izjavo, v kasnejšem pravdnem postopku sodišče praviloma ne bi smelo uporabiti pravila vezanosti na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, razen če v okoliščinah konkretne zadeve ne bi ugotovilo in utemeljilo, da bi bil tak poseg v pravico do izjave sorazmeren in izjemoma dopusten.[2] Presoja sorazmernosti bi torej v vsakem primeru bila že naloga pravdnega sodišča in ne šele naknadna naloga Ustavnega sodišča.

dr. Matej Accetto

[1]Glej denimo D. Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis (2012), str. 43

[2]Tako stališče bi bilo po mojem razumevanju tudi (še bolj) v sozvočju z doktrino, ki je z leti stališče o sprejemljivosti vezanosti nekoliko niansirala – glej D. Wedam Lukić, nav. delo, str. 43–44, in A. Galič, komentar 14. člena ZPP v L. Ude in A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 145–146, ki ju sicer tudi odločba ne spregleduje.