Jedro

Revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, pa ni utemeljena. Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da je potrebno sklenjene pogodbe spoštovati, vendar pa pri tem tožena stranka prezre, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni bilo delno ugodeno zato, ker naj bi utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz sklenjene zavarovalne pogodbe, ampak zato, ker je tožena stranka s svojim ravnanjem, ki je opisano v 3. in 4. odstavku na 5. strani in v 1. odstavku na 6. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje in ki ima vse elemente civilnega delikta (nedopustno ravnanje, nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani tožene stranke) tožeči stranki povzročila škodo. Pravna podlaga za obveznost tožene stranke tedaj ni pravni posel ampak določba 1. odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Revizijski očitki sodiščema druge in prve stopnje, da ne spoštujeta sklenjenih pogodb in pogodbenega prava zato niso utemeljeni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 281.204,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1993 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Osnova za kakršnokoli pogodbeno razmerje je pogodba. Zato bi morali sodišči tudi v obravnavanem primeru upoštevati le določila pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama. V tej pogodbi pa riziko poplav ni naveden. Za zavarovanje tega rizika tudi zavarovalna premija ni bila plačana. Sodišči bi zato morali tožbeni zahtevek zavrniti. Drugačna odločitev sodišča bi pomenila nespoštovanje pogodbenega prava.

Reviziji naj se ugodi tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo ( 390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ob obravnavanju revizije ni ugotovilo, da bi prišlo v postopku do bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti. Vse druge bistvene kršitve določb ZPP pa revizijsko sodišče obravnava le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsebinsko navaja v razlogih revizije (386. člen ZPP). Tožena stranka tega ni storila.

Revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, pa ni utemeljena. Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da je potrebno sklenjene pogodbe spoštovati, vendar pa pri tem tožena stranka prezre, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni bilo delno ugodeno zato, ker naj bi utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz sklenjene zavarovalne pogodbe, ampak zato, ker je tožena stranka s svojim ravnanjem, ki je opisano v 3. in 4. odstavku na 5. strani in v 1. odstavku na 6. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje in ki ima vse elemente civilnega delikta (nedopustno ravnanje, nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani tožene stranke) tožeči stranki povzročila škodo. Pravna podlaga za obveznost tožene stranke tedaj ni pravni posel ampak določba 1. odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Revizijski očitki sodiščema druge in prve stopnje, da ne spoštujeta sklenjenih pogodb in pogodbenega prava zato niso utemeljeni.

Tožena stranka v reviziji izrecno uveljavlja kot revizijski razlog tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).