Jedro

Zakonodajalec je omogočal predčasno upokojitev le tistim zavarovancem, ki jim je prenehalo delovno razmerje iz poslovnih razlogov na strani delodajalca in so bili do uveljavitve ZPIZ-1 dejansko nezaposljivi, ne pa tudi tistim, ki so si po takem prenehanju delovnega razmerja sami ali s pomočjo zavoda za zaposlovanje uspeli zagotoviti drugo zaposlitev, pa če tudi le za krajša časovna obdobja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke, št. 1043.939 z dne 21. 6. 2004 in 24. 9. 2004, tožnici priznalo pravico do predčasne pokojnine in toženi stranki naložilo, da tožnici v 30-dneh izda odločbo o odmeri višine pokojnine ter ji izplača že zapadle pokojninske prejemke.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ob ugotovitvi, da je tožnici v letu 1991 pri takratnem delodajalcu sicer prenehalo delovno razmerje zaradi operativnih razlogov na strani delodajalca in ugotovitvi, da je bila v vmesnem obdobju tožnica do 31. 12. 1999 nekajkrat zaposlena pri različnih delodajalcih za določen čas, je presodilo, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice do predčasne pokojnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo in v njej uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistveno za pridobitev pravice do predčasne pokojnine na podlagi določb druge alineje prvega odstavka 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/90 s kasnejšimi spremembami) dejstvo, da je tožnici dne 31. 12. 1991 prenehalo delovno razmerje pri takratnem delodajalcu iz operativnih razlogov in da je tožnica ostala na dan 31. 12. 1999 nezaposlena. Če si je v vmesnem obdobju sama zagotovila krajše zaposlitve za določen čas, ji to ne more iti v škodo. Razlaga določb ZPIZ-1 kot jo je uporabilo sodišče druge stopnje, pomeni poseg v z Ustavo zajamčene pravice, saj postavlja tožnico zaradi zaposlitve za določen čas v neenak položaj, sprememba ZPIZ-1 je pomenila nedovoljen poseg za nazaj v tožničine pričakovane pravice, določbe druge alineje prvega odstavka 396. člena ZPIZ-1 pa se kažejo zaradi možnosti različnih tolmačenj za tako nejasne, da so v nasprotju s temeljnimi načeli pravne države.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnica ni določno opredelila, s katerimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka naj bi bila obremenjena izpodbijana sodba. Zato je z vidika tega revizijskega razloga sodišče ni moglo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Na podlagi prvega odstavka 396. člena ZPIZ-1, veljavnega v času izdaje spornih odločb tožene stranke, lahko zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 1999 do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po predpisih, veljavnih do tega dne, manjkalo pet let starosti in pokojninske dobe ali manj, uveljavi pravico do starostne ali predčasne pokojnine po teh predpisih, če:- je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti oziroma mu je na ta dan pravica do denarnega nadomestila mirovala, po 1. 1. 2000 pa je uveljavil pravico do denarnega nadomestila za preostali čas; - mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov do vključno 31. 12. 1999 in je do navedenega dne ostal dejansko nezaposlen; - ima na dan 31. 12. 1999 status delovnega invalida II. oziroma III. kategorije; - mu je delovno razmerje za nedoločen čas prenehalo brez lastne krivde pred uvedbo stečaja podjetja, uvedenega do 31. 12. 1999 in je bil do 31. 12. 1999 prijavljen pri zavodu za zaposlovanje več kot 24 mesecev ter je do tega datuma ostal dejansko nezaposlen.

10. Tožnica pred sodiščem ni zatrjevala, da bi na dan 31. 12. 1999 (ob uveljavitvi ZPIZ-1) uživala pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti oziroma, da bi ji na ta dan pravica do denarnega nadomestila mirovala in bi jo preostali čas uveljavila po 1. 1. 2000. 11. Pred sodiščem je bilo ugotovljeno, da je tožnici že 31. 12. 1991 prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, pri takratnem delodajalcu iz poslovnih razlogov na strani delodajalca. Od takrat dalje tožnica ni bila več v delovnem razmerju za nedoločen čas, uspela pa se je trikrat zaposliti za določen čas. Tako tožnica ni ostala nezaposlena vse od prenehanja delovnega razmerja iz poslovnih razlogov dalje do 31. 12. 1999. 12. Ob gornjih dejanskih ugotovitvah sodišče soglaša s presojo, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine v smislu določb prvega odstavka 396. člena ZPIZ-1. Določbe druge alineje navedenega odstavka niso nejasne. Poleg prenehanja delovnega razmerja zaradi poslovnih razlogov postavljajo kot pogoj za pridobitev predčasne pokojnine tudi dejstvo, da je delavec oziroma zavarovanec vse od prenehanja delovnega razmerja iz takšnega razloga dalje pa vse do uveljavitve ZPIZ-1 ostal dejansko nezaposlen. Očitno je s tako ureditvijo zakonodajalec omogočal predčasno upokojitev le tistim zavarovancem, ki jim je prenehalo delovno razmerje iz poslovnih razlogov na strani delodajalca in so bili do uveljavitve ZPIZ-1 dejansko nezaposljivi, ne pa tudi tistim, ki so si po takem prenehanju delovnega razmerja sami ali s pomočjo zavoda za zaposlovanje uspeli zagotoviti drugo zaposlitev, pa če tudi le za krajša časovna obdobja. Z vidika zagotavljanja socialne varnosti tako oblikovani kriteriji za pridobitev pravice do predčasne pokojnine v prehodnem obdobju po uveljavitvi ZPIZ-1 ne pomenijo protiustavnega neenakopravnega obravnavanja. Dejanska nezaposljivost po letih starejšega zavarovanca je vsekakor v zakonu lahko opredeljena kot utemeljen kriterij za priznavanje posameznih socialnih pravic.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.