Jedro

Tožnik je s podpisom obrazca D – Zahtevek za pomoči na površino za leto 2004, s podpisom jamčil, da je seznanjen z vsebino in pogoji za izvajanje ukrepov SKOP ter se zavezal, da jih bo dosledno izpolnjeval ves čas trajanja obveznosti (pet let) ter se tako zavezal k izpolnjevanju vseh pogojev in določil, zato ni mogoče pritrditi njegovemu stališču, da pravočasno poslan obrazec „F“ ni pogoj za veljavnost prenosa zaveze na drugega nosilca kmetijskega gospodarstva. Po ustavljeni upravnosodni praksi posredovanje „F“ namreč predstavlja pogoj za prenos petletne zaveze SKOP z enega na drug KMD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožnik predčasno prenehal izvajati petletno obveznost izvajanja posameznih kmetijsko okoljskih oziroma OMD ukrepov (1. točka izreka) ter mu naložila vrnitev izplačanih sredstev v višini 2.819,81 EUR (3. točka izreka).

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je tožnik dne 4. 5. 2004 oz. 9.5.2004 podpisal vlogo, s katero se je obvezal, da bo na kmetijskem gospodarstvu izvajal kmetijsko okoljske in OMD ukrepe ves čas trajanja obveznosti (pet let). Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pred potekom petletnega obdobja prekinil izvajanje obveznosti, zaradi česar je dolžan sredstva, pridobljena za kmetijsko okoljske in OMD ukrepe, v skladu s 4. odstavkom oddelka „Kontrola in sankcioniranje“ podpoglavja „Zahteve, ki se nanašajo na vse ali posamezne kmetijsko okoljske ukrepe“ poglavja 9.3.2. Kmetijsko okoljski ukrepi Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 (Uradni list RS, št. 116/04, 45/06, 114/06-ZUE, v nadaljevanju: Program PRP), vrniti.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je prvostopenjski organ s tem, ko tožnika ni pozval, naj pojasni razloge, zaradi katerih v letu 2006 ni uveljavljal zahtevka za plačilo za ukrep SKOP-IVG, storil bistveno kršitev pravil postopka, saj mu v postopku na prvi stopnji ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur.l.RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP). Zato je v skladu s 1. odstavkom 251. člena ZUP sam dopolnil postopek tako, da je sam preveril utemeljenost navedb iz pritožbe zoper izpodbijano odločbo. Na ugovor tožnika, da je s tem, ko je njegova zemljišča začel obdelovati KMG-MID ..., prenehala njegova petletna zaveza izvajanja ukrepov SKOP-SOR in IVG, drugostopenjski organ odgovarja, da 1. odstavek 36. člena Uredbe 817/2004/ES določa, da če upravičenec prenese celotno kmetijsko gospodarstvo ali njegov del na drugo osebo v času, za katerega je dana zaveza, ki je prevzeta kot pogoj za odobritev podpore, lahko prevzemnik prevzame zavezo za preostanek obdobja. Če se zaveze ne prenese, upravičenec vrne odobreno podporo. Ta določba je konkretizirana v 12. odstavku 11. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2006 (Ur.l.RS, št. 9/06 in naslednji, v nadaljevanju Uredba za leto 2006), ki določa, da nosilec kmetijskega gospodarstva, ki je v letu 2005 uveljavljal ukrepe SKOP na določenih površinah kmetijskega gospodarstva, v letu 2006 pa te iste površine v okviru ukrepov SKOP uporablja drugo kmetijsko gospodarstvo, pošlje kot prilogo zbirne vloge računalniški izpis podatkov iz obrazca „F – Prodaja – odstop zemljišč, vključenih v ukrepe SKOP v letu 2005, drugemu kmetijskemu gospodarstvu“. Zakonodaja torej določa, da lahko za zemljišča, za katera je dana zaveza, da bo upravičenec še pet let po vključitvi v program SKOP izvajal ukrepe SKOP v skladu s Programom PRP, prevzemnik prevzame zavezo za preostanek obdobja. Uredba za leto 2006 pa je natančno določila, da se navedeni prenos sporoči na obrazcu „F“, ki se predloži zbirni vlogi. Če torej upravičenec preneha izvajati obveznost SKOP zaradi prenosa obveznosti, obvesti prvostopni organ z obrazcem „F“ v roku vlaganja zbirne vloge. Obenem mora prevzemnik to preneseno obveznost sprejeti. Iz dokumentov konkretne zadeve je razvidno, da tožnik navedenega obrazca „F“ za leto 2006 ni poslal in tako ni izpolnil obveznosti obvestitve prvostopnega organa o prenosu obveznosti SKOP. Stališče tožnika, da za prenos zaveze zadostuje, da so zemljišča priključena drugemu KMG-MID, je zato napačno. V zvezi s tožnikovimi navedbami glede postopanja v skladu z navodili kmetijsko svetovalne službe drugostopenjski organ pojasnjuje, da je razmerje med kmetijskim svetovalcem in stranko njuno medsebojno obligacijsko razmerje. Ker tožnik v letu 2006 na površinah, za katere je v letu 2004 pridobil plačila za navedena ukrepa, ni več izvajal navedenih obveznosti, hkrati pa o zatrjevanem prenosu obveznosti ni pravočasno obvestil prvostopni organ z obrazcem „F“, je odločitev prvostopnega organ pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi sicer priznava, da obrazca „F“ v letu 2006 prvostopenjskemu organu ni posredoval. Meni pa, da prenos zaveze na njegovega zeta A.A. zaradi tega še ni neveljaven in da pravočasno poslan obrazec „F“ nikakor ni pogoj za veljavnost prenosa zaveze na drugega nosilca kmetijskega gospodarstva, saj za takšno tolmačenje ni pravne podlage niti v Uredbi Komisije št. 817/2004 z dne 29. 4. 2004, niti v Uredbi o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2006, niti v kakšnem drugem predpisu. Obrazec je namenjen le pravočasni obvestitvi prvostopenjskega organa, da je bila zaveza o izvajanju ukrepov SKOP na določenih zemljiščih prenesena na drugega nosilca kmetijskega gospodarstva in da je prevzemnik to zavezo izvajati ukrepe SKOP v preostanku obdobja tudi prevzel. Ker sam zaradi zdravstvenih težav v letu 2006 ni več mogel obdelovati zemljišč ter izvajati vseh ukrepov, za katere se je zavezal, sta se z zetom A.A., ki živi na istem naslovu, dogovorila, da slednji prevzame obdelovanje tožnikovih zemljišč in nadaljuje s prevzetimi ukrepi SKOP do konca obdobja, za katerega se je tožnik 2004 zavezal. Po sklenjenem dogovoru sta tožnik in A.A. spremembo tudi formalno uredila v Registru kmetijskih gospodarstev. Prevzemnik A.A. je na navedenih zemljiščih v letih 2006 in letih, ki so sledila, izvajal vse predpisane ukrepe SKOP, za katere se je tožnik zavezal v letu 2004. Doseganje namena ukrepov SKOP, kot je opredeljen v 10. členu Uredbe o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja RS za 2004 do 2006 za leto 2006 (Uradni list RS, št. 11/2006 z dne 3. 2. 2006), ni bilo v ničemer okrnjeno. Zaradi uresničevanja in izvajanja ukrepov SKOP v letu 2004 in 2005 je imel tožnik bistveno povečane stroške pridelave, predvsem na račun prilagoditve proizvodnje ukrepom SKOP. Ta izpad dohodka je delno kompenziral z okoljskimi plačili, ki so mu bila izplačana za leti 2004 in 2005. Zato ni prav, da tožena stranka sedaj ta plačila zahteva nazaj. O prenosu zaveze je bila tožena stranka pravočasno obveščena. A.A. je namreč za zemljišča, katera je leta 2006 nanj prenesel tožnik, v istem letu pravočasno vložil zbirno vlogo za dodelitev kmetijsko okoljskih izplačil za leto 2006. Iz nje je jasno razviden seznam zemljišč v uporabi za leto 2006, iz katerega je razvidno, da so med njimi tudi predmetna zemljišča tožnika. Tožena stranka je vlogo obravnavala in A.A. izplačala pripadajoča sredstva za ta zemljišča. Da je vračilo pridobljenih sredstev tožnika neupravičeno, izhaja tudi iz Mnenja kmetijsko svetovalne službe, Izpostave ... Glede na navedeno je vračilo sredstev OMD neupravičeno. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka ugovore tožnika kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in v zakonu utemeljena, upravna organa (upravni organ prve stopnje, kot tudi upravni organ druge stopnje) sta za navedeno odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja, kot sledi.

V zadevi ni sporno, da tožnik zbirni vlogi za leto 2006, skladno z 12. odstavkom 11. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2006, ni priložil obrazca „F“, saj tako tudi sam navaja v tožbi.

Že po ustavljeni upravnosodni praksi (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 378/2008 z dne 9. 6. 2009) pa posredovanje obrazca „F“ predstavlja pogoj za prenos petletne zaveze SKOP z enega na drug KMD.

Ker je tožnik s podpisom obrazca D – Zahtevek za pomoči na površino za leto 2004, s podpisom jamčil, da je seznanjen z vsebino in pogoji za izvajanje ukrepov SKOP ter se zavezal, da jih bo dosledno izpolnjeval ves čas trajanja obveznosti (pet let) ter se tako zavezal k izpolnjevanju vseh pogojev in določil, ni mogoče pritrditi njegovemu stališču, da pravočasno poslan obrazec „F“ ni pogoj za veljavnost prenosa zaveze na drugega nosilca kmetijskega gospodarstva. Ker je tožnik prevzel obveznosti, je njegova dolžnost tudi dosledno izpolnjevanje le-teh. V primeru ravnanja v nasprotju s prevzetimi zavezami pa mora sprejeti posledice, ki temu sledijo, čeprav sodišče ne dvomi, da je imel zaradi prevzetih obveznosti tudi višje stroške pridelave. Tožnik zato ne more uspeti s tožbenimi ugovori, da je s prevzemom zaveze dosegel namen ukrepov SKOP. Glede na takšno pravno stališče niti ni bistveno, ali bi tožena stranka za prenos zaveze lahko izvedela iz zbirne vloge, ki jo je za leto 2006 vložil A.A. Kot je pravilno pojasnila tožena stranka, mnenje Kmetijsko svetovalne službe na odločitev v predmetni zadevi nima vpliva.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker predlagani dokazi in njihova izvedba glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev v stvari (določba 59. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.