Jedro

Tožnik z Alžirije ni odšel zaradi strahu pred grožnjami tolpe tihotapcev, saj grožnje očitno niso bile dovolj intenzivne oziroma očitno niso dosegle potrebne resnosti. Tudi v primeru, da je tožnik imel nezaželen kontakt s tolpo tihotapcev migrantov, se je edini dogodek, ki naj bi se mu zgodil v Alžiriji, dogodil leta 2024, ko naj bi zaradi tega sicer zapustil Alžirijo. Vendar je v Španijo z vizo odšel samo za 15 dni, potem pa se je vrnil v Alžirijo, kar nikakor ne kaže, da ga je bilo strah preganjanja ali resne škode, ki bi mu jo povzročili pripadniki tolpe, četudi naj bil pred tem pretepen in naj bi bil 5 dni ugrabljen in privezan v čolnu na morju. Ko gre za zatrjevani strah pred preganjanjem (ali resno škodo), ki naj bi ga (oziroma jo) povzročil zasebni subjekt, po ustaljeni sodni praksi ESČP v zvezi s procesno dimenzijo določila 3. člena EKČP, ki po stališču SEU ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah, velja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito dokazno breme glede njihovih (osebnih) okoliščin. Oni so namreč edine osebe, ki lahko podajo informacije o svojih osebnih okoliščinah, torej o elementih in dejstvih ali dokazih, ki se nanašajo konkretno na njihov strah pred neko grožnjo. Če prosilec ne kaže nekih znakov posebne ranljivosti, in tožnik jih očitno ni, in tudi ni tega zatrjeval, potem je glede individualnih okoliščin dokazno breme na njem, da prepričljivo opiše ta strah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... v kraju ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, zavrne kot očitno neutemeljena in da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje osebe iz 1. točke izreka v Republiki Sloveniji nezakonito. Osebi iz 1. točke izreka je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti določeno območje in se vrniti v Alžirijo. Če oseba iz 1. točke izreka v roku 3. točke izreka ne zapusti določenega območja, se jo odstrani v izvorno državo. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije za obdobje enega leta, ki se ne izvrši, če oseba prostovoljno zapusti ozemlje določeno v tretji točki izreka odločbe.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 20. 10. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal je, da pripada berberski etnični in plemenski pripadnosti in je muslimanske veroizpovedi. Ni član politične stranke ali organizacije. Iz izvorne države je odšel dne 7. 3. 2025 zaradi humanitarnih in ekonomskih razlogov. Tožena stranka je s prosilcem dne 4. 12. 2025 opravila osebni razgovor. Prosilec je povedal, da je njegovo ime A. A., ter da je rojen dne ... v kraju ... . Osebnih dokumentov nima. V Španijo je prispel s potnim listom, ki ga je potem predal sestri, da ga je odnesla nazaj v Alžirijo. V Franciji ga je moral nositi s seboj. Sicer ima fotografijo potnega lista na starem telefonu, ki ga nima s seboj. Po narodnosti je Arabec, po veroizpovedi pa musliman. Končal je šest razredov osnovne šole, nato je odšel na strokovno usposabljanje za klima naprave. V Slovenijo je prišel, da bi imel korist sam in da bi Slovenija imela korist od njega. Šolal se je v Alžiru. Po zaključku strokovnega usposabljanja se je drugi dan zaposlil. Delal je v svoji stroki, na področju klima naprav. Ima 15 let delovne dobe. Delal je kot samostojni podjetnik in na mesec zaslužil 300 alžirskih dinarjev, kar je približno 100 evrov. S tem zaslužkom je lahko jedel in pil, ni pa mogel privarčevati. Poskusil si je poiskati tudi drugo zaposlitev, a je ni našel. V Alžiriji je živel v kraju ..., najprej s staršema, potem pa sam. V izvorni državi ima štiri sestre in brata. V Savdski Arabiji ima sestro, sorodnike pa na Nizozemskem in v Franciji.

3.Uradna oseba je prosilca nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Alžirijo na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Prosilec je povedal, da je živel v kraju ..., ki leži ob morju, na drugi strani pa je Španija. Tam je imel lastno hišo. K njemu so prišli tihotapci, z namenom, da bi pripeljali migrante. Tolpa je želela, da jim omogoči odhod v Španijo, kar je odklonil, zato so se spravili nanj in ga pretepli. Poškodovali so mu zobe in ga hoteli zabosti. Potem je odšel v Španijo, kjer je ostal 15 dni in se vrnil v Alžirijo. Po vrnitvi mu je začela groziti tolpa. Grožnje so bile nevzdržne. Prosil je za vizum in odpotoval v Španijo in nato v Francijo.

4.Težave s tolpo so se dogajale leta 2024. Ugrabili so ga in ga dali na čoln sredi morja, ter ga močno zavezali. Bilo je hladno in zeblo ga je. Po petih dneh so ga izpustili. Zaradi poškodb ni šel k z zdravniku, zato nima potrdila o poškodbah. Ne ve, kdo so osebe iz tolpe, še policija jih ne pozna. Dogodek je prijavil alžirski obalni straži, ki pa ni naredila niti zapisnika. Povedal je, kdo so, a mu policija ni pomagala. Nima potrdila o prijavi, saj niso delali zapisnika. Bil je pretepen, poškodovali so mu glavo in v Evropo je prišel, da bi zdravil poškodbe. Želel si je zdravljenja v Franciji, a ni hodil na zdravljenje. V Franciji je veliko Alžircev in prejemal je grožnje (po mobitelu) od sodelavcev tihotapcev, ko je bil tam. Hoteli so, da sodeluje z njimi in skriva migrante v svoji hiši. Povedal jim je, da pošteno dela na področju klima naprav in verjame v boga, ljudje pa umirajo na poti na morju in pri tem noče sodelovati. Pisali so mu, da ga bodo ubili, samo, da ga dobijo, ker jim je ušel. Ko je prispel v Slovenijo, je uničil SIM kartico.

5.Na zahtevo uradne osebe, da naj pojasni navedbe pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, da je iz izvorne države odšel zaradi ekonomskih in humanitarnih razlogov, je dejal, da so ekonomski razlogi to, da vsak človek dela. V arabskem svetu, še posebej v Alžiriji, ni dela, če nimaš poznanstev. Glede humanitarnih razlogov pa je pojasnil, da če bi ostal doma, bi imel težave s tolpo in družino. Oče je alkoholik, prihaja domov vinjen, pretepa mamo. Drugih težav ni imel. Bil je športnik, dobrega zdravja.

6.Pristojni organ v nadaljevanju ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami s strani tolpe tihotapcev migrantov v Alžiriji, poleg tega pa navaja še slabe ekonomske razmere (delo) in družinske okoliščine (oče alkoholik). Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

7.Izjav prosilca ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, kakor tudi ne z razlogi resne škode. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami s strani tolpe tihotapcev migrantov v Alžiriji, poleg tega pa še slabe ekonomske razmere (delo) in družinske okoliščine (oče alkoholik).

8.Živel je v kraju .., kjer so ga tihotapci skušali prisiliti k sodelovanju pri nezakonitem prevažanju migrantov v Španijo - oziroma omogočanje nastanitve migrantom v njegovi lastni hiši. Ker je sodelovanje odklonil, so ga fizično napadli, mu povzročili poškodbe zob in glave ter mu grozili s smrtjo. V letu 2024 so ga celo ugrabili, ga zvezanega odpeljali na čoln sredi morja in ga tam zadrževali več dni. Dogodke je prijavil alžirski obalni straži, vendar prijava ni bila uradno zabeležena in po njegovih besedah mu tudi pomoč mu ni bila nudena. Po poškodbah ni poiskal zdravniške pomoči, zato ne razpolaga z zdravstveno dokumentacijo. Po odhodu iz Alžirije so se grožnje nadaljevale tudi v Evropi, v Franciji, kjer je prejemal grozilna sporočila oseb, povezanih z isto tihotapsko mrežo. Tudi tam so ga skušali prisiliti k sodelovanju pri skrivanju migrantov. Ob prihodu v Slovenijo je uničil SIM kartico in tako prekinil stik z osebami, ki so mu grozile. Prosilec dodatno navaja, da bi bila njegova vrnitev v Alžirijo zanj nevarna, saj verjame, da bi ga kriminalna tolpa ubila. Poleg težav s tolpo prosilec navaja tudi ekonomske in humanitarne razloge. Pojasnjuje, da kljub dolgoletnim delovnim izkušnjam in strokovni usposobljenosti v Alžiriji ni mogel zagotoviti dostojnega preživetja, saj brez poznanstev ni mogoče dobiti stabilne zaposlitve.

9.Prosilec ni izkazal, da mu država izvora ni bila pripravljena ali sposobna nuditi zaščite. Prosilec navaja, da je domnevne grožnje in nasilje prijavil obalni straži, vendar iz njegovih izjav ne izhaja, da bi se obrnil na policijo ali druge pristojne organe pregona, ki so v Alžiriji primarno pristojni za obravnavo kaznivih dejanj oziroma groženj. Obrnitev na obalno stražo, ki je specializiran organ za nadzor morskega prostora in mejno varnost, sama po sebi ne pomeni izčrpanja razpoložljivih mehanizmov državne zaščite, sploh ob upoštevanju dejstva, da naj bi tovrstne grožnje prejemal tudi na kopnem (in ne le na morju) in da naj bi trajalo dlje časa.

10.Prosilec prav tako ni pojasnil, da bi mu bila zaščita s strani policije zavrnjena, niti ni izkazal, da bi bila prijava pri policiji zanj nemogoča. Njegove navedbe, da zapisnik obalne straže ni bil sestavljen, ostajajo nedokazane in ne omogočajo zaključka, da državni organi niso bili pripravljeni ukrepati ali nuditi zaščite. Prosilec ni izkazal, da bi poiskal zaščito pri drugih pristojnih institucijah, vložil uradno prijavo ali zahteval nadaljnje ukrepe. Na tem mestu pristojni organ ugotavlja, da je prosilec Alžirijo prvič zapustil in odšel v Španijo, nato pa se je po približno 15 dneh prostovoljno vrnil v izvorno državo, kar kaže na to, da zatrjevane grožnje v tistem času niso bile tako intenzivne, da bi mu onemogočale vrnitev ali bi vzbujale utemeljen streh pred preganjanjem ali resno škodo, kakor skuša prikazati.

11.Iz njegovih izjav hkrati izhaja, da je bil delovno aktiven, da je razpolagal z lastno nepremičnino ter da si je z ustvarjenim dohodkom lahko zagotovil osnovne življenjske potrebe, kot sta hrana in pijača. Dejstvo, da mu kljub delu ni uspelo varčevati ali izboljšati življenjskega standarda, kaže na morebitne sistemske oziroma strukturne pomanjkljivosti na trgu dela in v gospodarstvu države izvora, ne pa na individualno preganjanje ali resno škodo v smislu zakonodaje s področja mednarodne zaščite. Takšne okoliščine, povezane z ekonomsko negotovostjo ali omejenimi možnostmi za napredovanje po ustaljeni praksi ne sodijo v okvir razlogov za priznanje mednarodne zaščite, temveč predstavljajo razloge ekonomske migracije.

12.Prosilec ni navajal, da bi bil sam neposredna žrtev družinskega nasilja niti da bi bil zaradi očetovega ravnanja osebno in trajno ogrožen. Ob upoštevanju navedenega organ ugotavlja, da se prosilcu ni bilo potrebno izpostavljati očetovemu vedenju, saj je imel možnost samostojnega bivanja in je to možnost tudi dejansko izkoristil. Navedene družinske okoliščine zato ne izkazujejo individualne ogroženosti prosilca niti ne predstavljajo preganjanja ali resne škode. Tožnik po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih prosilec uveljavlja dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite.

13.Tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V prosilčevih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Prav tako iz prosilčevih navedb ne izhaja, da bi mu v izvorni državi trenutno grozila resna škoda. Prosilec sicer navaja incidente s tolpo, vendar je Alžirijo sprva prostovoljno zapustil in se po približno 15 dneh vrnil, kar kaže, da grožnje v tistem času niso bile takšne intenzivnosti ali neposrednosti, da bi vzbujale utemeljen strah za življenje. Po njegovih navedbah z državnimi organi ni imel težav, saj je pridobil vizum za Španijo in državo zapustil brez ovir. Grožnje, ki jih opisuje v nadaljnjem času (sporočila od tolpe), naj bi prejemal, dokler ni uničil SIM kartice, zato ni mogoče oceniti njihove objektivne resnosti. Obenem pa ne gre spregledati, da je ta sporočila prejemal, ko je bil že v Evropi. Prosilec se tudi v Evropi ni obrnil na policijo ali druge pristojne organe, ki bi mu lahko nudili zaščito. Na podlagi navedenega organ ugotavlja, da prosilec ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem niti dejanske nevarnosti resne škode ob vrnitvi v izvorno državo. Njegov odhod iz Alžirije je bil predvsem posledica osebnih razlogov, ekonomskih težav in nezadovoljstva z določenimi socialnimi okoliščinami, kar ne sodi v okvir mednarodne zaščite. Prosilec namreč svoj odhod iz države utemeljuje s težava ni iz osebnih sporov s tolpo, ki jih ni mogel uspešno prijaviti ali preprečiti, ter iz osebnih - ekonomskih in družinskih razmer, ki same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

14.Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. Prav tako pa pristojnemu organu ni znano, da bi bile razmere v prosilčevi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo kršeno načelo nevračanja.

15.Tožnik v tožbi pravi, da tožena stranka navaja, da je tožnik sicer navajal, da je domnevne grožnje prijavil obalni straži, vendar bi se po stališču tožene stranke moral obrniti še na policijo ali druge pristojne organe pregona, saj po stališču tožene stranke, dejstvo, da se je obrnil le na obalno stražo, ne pomeni izčrpanja razpoložljivih mehanizmov državne zaščite, saj je grožnje od tolpe prejemal tudi na kopnem. Po mnenju tožeče stranke je takšno sklepanje arbitrarno in bi ga morala tožena stranka podkrepiti z informacijami o izvorni državi, ki bi jih morala ob zatrjevanju tožnika, da je bil ogrožen s strani nedržavnih subjektov, pri čemer, kljub temu, da se je obrnil na organe pregona, ni bil narejen niti zapisnik, pridobiti. Tožena stranka je, ne da bi za svoje sklepanje ponudila kakršen koli dokument ali informacijo, navedla, da obalna straža ni tisti pravi organ, na katerega se je obrnil tožnik, ampak bi se moral obrniti še na druge državne subjekte, čeprav iz podatkov, ki jih je na spletu pridobila pooblaščenka tožnika, izhaja, da je Obalna straža v Alžiriji (Garde cotiere algerienne)

15.pomemben del državnega varnostnega sistema, predvsem zaradi migracij, tihotapljenja in varovanja obale. Glede na to, da je tožnik navajal, da je bil v primežu tihotapcev z ljudmi, s katerimi ni želel sodelovati, ker na morju ljudje umirajo in ker veruje v boga, je obalna straža, glede na pristojnosti, povsem primeren državni organ, na katerega se je v danem trenutku lahko obrnil.

16.Obalna straža ima široka pooblastila. Njena naloga pa je tudi preprečevanje nezakonitih migracij (t. i. harraga). Izvaja boj proti tihotapljenju vseh vrst ter izvaja reševanje na morju. Prestreza čolne in ljudi vrača na kopno. Tožnik je izpovedal, da so ga ugrabili in odpeljali na čoln sredi morja in ga tam zadrževali več dni. Glede na pristojnost obalne straže, je torej dejanja prijavil pravemu organu, ki izvaja pristojnosti glede težav, ki jih je imel tožnik s tihotapci.

17.Tožena stranka ni pojasnila, na katerem temelju je izvedla sklep, da bi se moral tožnik poleg obalne straže obrniti še na druge organe pregona in zakaj obalna straža, ki je ključna v boju proti nezakonitim migracijam in tihotapljenju (v kar se je zapletel tožnik), v konkretnem primeru ni bila dovolj. Vendar, kot je navedel, ni bil narejen niti zapisnik. Podatki, ki so dostopni preko spleta in bi jih morala pridobiti tožena stranka, kot del informacij o izvorni državi, kažejo, da v Alžiriji obstajajo podkupnine in "gledanje stran" pri tihotapljenju. Ko je tožnik navajal, da obalna straža ni naredila zapisnika, je navajal, da je "gledala stran", vsled česar, bi vsak človek naredil sklep, da mu zaščita, čeprav jo je pričakoval, ni bila nudena. Gre za selektivno toleranco, ki je zaščitniška do določenih kriminalnih mrež, o katerih je govoril tudi tožnik, ko je navajal, da gre za veliko tolpo, da jih še policija ne pozna. Tožnik je navajal, da so mu grozili tudi v Franciji. Ker je alžirska skupnost v Španiji in Franciji močna, tožnika v Španiji ali Franciji ne bi bilo težko locirati, zato je odšel v Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Znano je tudi, da je v Franciji močan vpliv kriminalnih združb, od katerih so trenutno najbolj vplivne tudi kriminalne združbe iz Alžirije, ki so zelo nasilne mreže, z veliko mladimi člani.

18.Tožena stranka, glede na to, da je izvedla t. i. skrajšani postopek, čeprav za to, glede na navedbe tožnika, niso bili izpolnjeni pogoji, je torej zmotno ocenila izjavo tožnika glede preganjanja s strani nedržavnih subjektov. Tožnik je smiselno navajal, da je v izvorni državi ogrožen, glede na opredelitev, s strani posebne družbene skupine (kriminalne tolpe). Glede na navedeno, po mnenju tožnika, niso bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje, kot očitno neutemeljene, v skrajšanem postopku.

19.Tožena stranka bi morala, glede na prej povedano, izvesti "redni" postopek in pridobiti aktualne informacije o stanju v izvorni državi, upoštevaje navedbe tožnika, da zatrjuje strah pred preganjanjem s strani nedržavnih subjektov. Toženka bi morala ugotoviti, ali je Alžirija varna država, v smislu preganjanja pred nedržavnimi subjekti, preden je državo zapustil. Tožena stranka je torej bistveno kršila pravila postopka, ko je izvedla t. i. skrajšani postopek, na podlagi česar je preuranjeno zavrgla prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno. Posledično je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, vsled česar je tožena stranka tudi napačno uporabila materialno pravo. Razloge za zavrnitev prošnje, kot očitno neutemeljene, zato ni mogoče preskusiti.

20.V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da gre za ravnanja nedržavnih subjektov. V takšnih primerih je za priznanje mednarodne zaščite bistveno, da prosilec izkaže, da mu država izvora ni bila pripravljena ali sposobna nuditi zaščite. Tožnik tega ni izkazal. Iz njegovih lastnih izjav izhaja, da se je obrnil zgolj na obalno stražo, ne pa tudi na policijo, ki je v Alžiriji pristojna za obravnavo kaznivih dejanj na kopnem.

21.Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je obalna straža v Alžiriji ključen organ za boj proti tihotapljenju in da bi morala tožena stranka to upoštevati ter za svoje stališče pridobiti dodatne informacije o izvorni državi. Tožena stranka ni zanikala vloge obalne straže, temveč je utemeljeno ugotovila, da zgolj obrnitve nanjo ni mogoče šteti za izčrpanje vseh razpoložljivih mehanizmov državne zaščite, zlasti ker je tožnik sam navajal, da so se grožnje dogajale tudi na kopnem in v daljšem časovnem obdobju.

22.Tožeča stranka neutemeljeno izpostavlja svojo stopnjo izobrazbe, veroizpoved in domnevno zaupanje v obalno stražo, saj gre za subjektivne okoliščine, ki niso pravno relevantne za presojo obstoja državne zaščite. Osebno zaupanje v določen organ ne more nadomestiti zahteve, da prosilec izkaže, da država izvora kot celota ni bila pripravljena ali sposobna nuditi zaščite.

23.Tožeča stranka v tožbi prvič navaja, da naj bi v Alžiriji obstajala sistemska korupcija, selektivna toleranca do kriminalnih mrež in "gledanje stran" s strani državnih organov. Tožnik takšnih splošnih navedb v postopku pred pristojnim organom ni konkretiziral niti podkrepil z dejstvi, prav tako ni zatrjeval, da bi mu bila zaščita s strani policije zavrnjena ali da bi bila prijava nemogoča.

24.Tožena stranka še pravi, da tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da bi moral pristojni organ sam pridobiti informacije o izvorni državi in dokazovati neučinkovitost državne zaščite. Dokazno breme glede obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem in nezmožnosti državne zaščite je v prvi vrsti na prosilcu. Tožnik pa ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale da se policiji ni mogel obrniti ali da bi mu bila pomoč zavrnjena.

25.Tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da se je tožnik po domnevnih incidentih v letu 2024 iz Alžirije najprej odpravil v Španijo, nato pa se po približno 15 dneh prostovoljno vrnil v izvorno državo. To dejstvo, ki ga tožeča stranka v tožbi ne problematizira, bistveno zmanjšuje verodostojnost zatrjevanega intenzivnega in neposrednega strahu za življenje. Ni namreč mogoče sprejeti za verjetno, da bi se oseba, ki jo je v izvorni državi strah preganjanja ali resne škode, v to državo prostovoljno vrnila in se domnevno izpostavila nadaljnjemu preganjanju ali resni škodi.

26.Glede navedb o grožnjah v Franciji tožena stranka poudarja, da jih tožnik ni prijavil nobenemu organu pregona v državi članici Evropske unije, čeprav bi to lahko storil. Tudi te navedbe zato ne morejo utemeljevati zaključka, da mu državna zaščita ni bila dostopna. Tožnik se je namesto iskanja zaščite odločil za nadaljnje potovanje in vložitev prošnje v Sloveniji, kar dodatno potrjuje, da ni šlo za neposredno in neodložljivo ogroženost.

27.Tožba ni utemeljena.

28.Sodišče lahko v bistvenem delu pritrdi utemeljitvi odločitve tožene stranke tako glede statusa begunca kot tudi glede subsidiarne zaščite in načela nevračanja. Sodišče bo napravilo sodni nadzor nad zakonitostjo odločitve tožene stranke z vidika tožbenih ugovorov in bo pri tem naredilo določene poudarke, manjše popravke in dopolnitve v argumentaciji tožene stranke z vidika materialnega prava.

29.Iz tožbe izhaja, da tožnik izpodbija izključno zakonitost odločitve glede statusa begunca v zvezi z razlogom pripadnosti določeni družbeni skupini, pri čemer se osredotoča na argument, da tožena stranka ne bi smela odločati v skrajšanem postopku, ampak bi morala pridobiti informacije o stanju v Alžiriji glede možnega preganjanja s strani zasebnih subjektov in obstoja učinkovite zaščite.

30.V izhodišču sodbe je potrebno izpostaviti, da je tožnik dne 20. 10. 2025 v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog za odhod iz izvorne države navedel humanitarne in ekonomske razloge. Mesec in pol kasneje, to je dne 4. 12. 2025, je na osebnem razgovoru kot razlog za odhod iz države navedel grožnje s strani tolpe tihotapcev z migranti. Pojasnil je, da ko je v odklonil tihotapcem, da bi v njegovo hišo skril migrante in da bi jih spravil v Španijo, so ga pretepli in je imel poškodovane zobe in roko. Nato je odšel v Španijo, kjer je bil 15 dni in se nato vrnil v Alžirijo. Po prihodu nazaj v Alžirijo naj bi spet dobil grožnje od tolpe, zato je prosil za vizum in odšel v Španijo in nato v Francijo. Na posebno vprašanje uradne osebe je odgovoril, da je to bilo v letu 2014. O tolpi ni vedel povedati nič, zadevo je prijavil alžirski obalni straži, ki pa ni naredila niti zapisnika. Ko ga je uradna oseba vprašala, naj pove kaj več o tem, je povedal, da so ga 5 dni pustili v čolnu na morju zvezanega in po 5 dneh so ga izpustili. Od sodelavcev te tolpe naj bi grožnje dobival tudi, ko je bil v Franciji. Hoteli so, da bi skrival migrante pri njemu v Alžiriji. Grožnje je dobival po mobitelu, nato je uničil SIM kartico. V preostalem delu intervjuja je govoril o želji, da bi ostal v Sloveniji in tu delal. Ker je v prošnji navedel, da je prišel iz ekonomskih in humanitarnih razlogov, je na posebno vprašanje uradne osebe odgovoril, ekonomski razlog zanj pomeni delo, humanitarni pa to, da bi imel v primeru vrnitve težave s tolpo. Osebni razgovor s tožnikom je trajal 1 uro in 25 minut ter branje zapisnika dodatnih 30 minut. Pred intervjujem je bil informiran, da lahko po tem, ko bo dobil konkretna vprašanja tudi sam pove ali doda, kar se mu zdi pomembno. Opozorjen je bil, da mora sam povedati vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah. Dobil je posebno vprašanje, če želi pojasnilo glede tega, v katerih primerih je lahko upravičen do mednarodne zaščite. Tožnik je tekom osebnega razgovora dobival konkretna zaprta vprašanja in odprta vprašanja. Dobil je devet različnih vprašanj v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami z omenjeno tolpo in med temi vprašanji ga je uradna oseba tudi spodbudila, da pove kaj več o tem dogodku s tolpo. Na koncu razgovora je dobil tudi vprašanje, kaj bi se mu zgodilo v primeru vrnitve. Na kratko je odvrnil, da bi ga ubili.

31.Tako voden osebni razgovor nima znakov, ki bi kazali na to, da je tožena stranka kakor koli okrnila določbe, ki toženi stranki nalagajo, da prosilcu omogoči, da razloge in osebne okoliščine predstavi celovito (prvi odstavek 37. člena ZMZ-1); da prošnjo obravnava in odločbo izda posamično ter na objektiven in nepristranski način (člen 10(3)(a) Procesne direktive 2013/32); da ima prosilec ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca (16. člen Procesne direktive 2013/32).

32.Ob upoštevanju pravil dokaznega bremena, ki velja na področju mednarodno zaščite, ko gre za zatrjevano preganjanje zasebnih subjektov, sodišče lahko sledi toženi stranki v delu utemeljitve, kjer ta pravi, da tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. To, da ni izkazan noben razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, je dovolj za zakonito ugotovitev in odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca in toženi stranki v takem primeru ni bilo treba dodajati argumenta, da ni vzročne zveze med dejanji preganjanja in razlogov za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1.

33.Sodišče materialno-pravno utemeljitev tožene stranke dopolnjuje s tem, da iz sodbe Sodišča EU v zadevi Laghman izhaja, da je za pripadnost določeni družbeni skupini, kar je eden od možnih razlogov za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1, pomembno, ali skupino, ki jo tvorijo člani določene skupine (družine), ki je na primer zaradi premoženjskega spora izpostavljena nekemu maščevanju, kot različno dojemajo ne le člani skupine (družine), ki naj bi bili vpleteni v maščevanje oziroma preganjanje, ampak tudi celotna družba ali znatni del posameznikov te družbe, ki to skupino obkroža. Tožnik je v upravnem postopku na podlagi sprejemljivo vodenega osebnega razgovora izpovedal tako malo in neprepričljivo glede tolpe tihotapcev, ki naj bi ga ogrožala, da že v upravnem postopku ni kazalo na to, da bi morda lahko spadal v skupino ljudi v Alžiriji v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v navezavi na zgoraj omenjeno interpretacijo s strani Sodišča EU. Tega ni zatrjeval v nobeni fazi postopka in na to ne kaže nobena informacija v upravnem spisu ali v tožbi.

34.Ker tožnik že v upravnem postopku ni imel zahtevka v zvezi s statusom begunca, ki ne bi bil očitno neutemeljen, tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi kar koli preverjala po uradni dolžnosti glede razmer v Alžiriji, ki naj bi tožnika ogrožale v smislu statusa begunca. Vendar pa jedro zakonitosti odločitve tožene stranke ni v tem, da tožnik ni "izčrpal" razpoložljivih mehanizmov državne zaščite, kot se je tožena stranka izrazila v odgovoru na tožbo in tudi v obrazložitvi izpodbijanega akta. "Izčrpanja mehanizmov državne zaščite" namreč ni mogoče šteti kot neke vrste formalni pogoj za izpolnjevanje statusa begunca v kakršnih koli zatrjevanih okoliščinah preganjanja ali resne škode. V konkretni zadevi je bistveno, da okoliščine glede tožnikovega zelo šibkega poskusa iskanja zaščite v Alžiriji in popolne pasivnosti glede tega v Franciji, kjer naj bi tudi dobival grožnje po telefonu, dodajajo k splošni oceni, da je tožnik dovolj očitno neprepričljiv v utemeljevanju strahu pred preganjanjem (in resno škodo).

35.Tožnik je bil namreč že v upravnem postopku zelo neprepričljiv oziroma je tožena stranka iz njegovih navedb lahko izpeljala takšno dokazno oceno, kot jo je, in sicer, da iz Alžirije ni odšel zaradi strahu pred grožnjami tolpe tihotapcev, da grožnje očitno niso bile dovolj intenzivne oziroma da očitno niso dosegle potrebne resnosti. Tudi v primeru, da je tožnik imel nezaželen kontakt s tolpo tihotapcev migrantov, se je edini dogodek, ki naj bi se mu zgodil v Alžiriji, dogodil leta 2024, ko naj bi zaradi tega sicer zapustil Alžirijo. Vendar je v Španijo z vizo odšel samo za 15 dni, potem pa se je vrnil v Alžirijo, kar nikakor ne kaže, da ga je bilo strah preganjanja ali resne škode, ki bi mu jo povzročili pripadniki tolpe, četudi naj bil pred tem pretepen in naj bi bil 5 dni ugrabljen in privezan v čolnu na morju. Ko gre za zatrjevani strah pred preganjanjem (ali resno škodo), ki naj bi ga (oziroma jo) povzročil zasebni subjekt, po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s procesno dimenzijo določila 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki po stališču Sodišča EU ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah (Listina), velja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito dokazno breme glede njihovih (osebnih) okoliščin. Oni so namreč edine osebe, ki lahko podajo informacije o svojih osebnih okoliščinah, torej o elementih in dejstvih ali dokazih, ki se nanašajo konkretno na njihov strah pred neko grožnjo. Če prosilec ne kaže nekih znakov posebne ranljivosti, in tožnik jih očitno ni, in tudi ni tega zatrjeval, potem je glede individualnih okoliščin dokazno breme na njem, da prepričljivo opiše ta strah.

predložiti gradivo in informacije, ki organom in sodiščem omogočajo presojo tveganja, ki ga lahko prinaša odstranitev.⁵ Zaradi posebnega položaja, v katerem se pogosto znajdejo prosilci za azil, je pri presoji verodostojnosti njihovih izjav in dokumentov, predloženih v njihovo podporo, pogosto treba v dvomu verjeti njihovim navedbam, tako da kadar so predstavljene informacije, ki dajejo tehtne razloge za dvom o verodostojnosti navedb prosilca za azil, mora ta oseba podati zadovoljivo pojasnilo glede domnevnih netočnosti v teh navedbah. Tudi če se zdi, da so nekatere podrobnosti v navedbah vložnika manj verjetne, to nujno ne zmanjšuje splošne verodostojnosti njegovega zahtevka.⁶ Vendar podlage za tak dvom tožena stranka v upravnem postopku ni imela oziroma tožnik ji te podlage ni dal. Drugače je z dokaznim bremenom, kar zadeva oceno splošnih razmer v državi izvora, glede tega pa imajo nacionalni organi, ki obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, lažji dostop do informacij. Zato morajo pristojni nacionalni organi po uradni dolžnosti ugotoviti splošne razmere v drugi državi, vključno z zmožnostjo njenih javnih organov, da zagotovijo zaščito,⁷ vendar pod pogojem, če zahtevek tožnika ni očitno neutemeljen.

Šele, če ima prosilec zahtevek v zvezi z pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, potem nastopi obveznost tožene stranke, da opravi t. i. strogo oceno tveganja, ki med drugim vključuje tudi upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi, lahko tudi po uradni dolžnosti.⁸ Tožnikova izpoved v sprejemljivo vodenem osebnem razgovoru decembra 2025 je bila do tolikšne mere skopa, neprepričljiva (prva in tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1) in nepodprta s kakšnimi bolj zanesljivimi elementi, da tožnik že v upravnem postopku ni imel zahtevka, ki ne bi bil očitno neutemeljen.

To pomeni, da se glede neprepričljivosti tožnikovega strahu pred preganjanjem (in resno škodo) sodišče pridružuje dokazni oceni tožene stranke v delu, v katerem se je tožena stranka oprla na argument, da tožnik ni poskušal iskati zaščite pri organih v Alžiriji in tudi ne v Franciji, če naj bi tudi tam prejemal grožnje po mobilnem telefonu. Za grožnje, ki naj bi jih prejemal v Franciji ni imel nobenega razloga, da jih ne bi naznanil policiji v Franciji. Za prijavo v Alžiriji je sicer dejal, da jo je podal obalni straži, kar je bilo za toženo stranko premalo in ta ocena ni nerazumna glede na to, da naj bi bila prijava neuspešna, češ da niso naredili niti zapisnika. Uradna oseba je tožnika posebej vprašala, če je podal prijavo na policijo.

Sodišče torej sprejema dokazno oceno tožene stranke, vendar ne v tem smislu, da je odločilno, da tožnik ni poskušal priti do zaščite preko policije v Alžiriji in v Franciji, ampak sta to dva dodatna elementa, ki skupaj s siceršnjo skopo in neprepričljivo izpovedbo tožnika na osebnem razgovoru očitno ne izkazujeta utemeljenega strahu pred resno škodo. Načeloma, če prosilec ne izkazuje utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, potem ugotavljanje (ne)obstoja zaščite s strani subjektov iz 25. člena ZMZ-1 niti ne pride v poštev, vendar pa lahko okoliščine v zvezi z (ne) iskanjem zaščite s strani prosilca dopolnjujejo dokazno oceno tožene stranke glede neizkazanosti utemeljenega strahu. Tak je obravnavani primer.

Ker tožnik ni imel zahtevka, ki ne bi bil očitno neutemeljen, ne drži tožbeni ugovor, da je bila ocena tožene stranke, da bi moral zaprositi za zaščito pri policiji, ne pa samo pri obalni straži, arbitrarna ter brez podlage. Tega tožnik ne uspe izpodbiti v tožbi, kjer se sicer sklicuje na informacije na svetovnem spletu, ne da bi kar koli konkretnega predložil v postopku in ne da bi predlagal izvedbo kakšnega konkretnega dokaza, razen da je predlagal zaslišanje tožnika.

Z vidika subsidiarne zaščite je bistveno, da tožnik v nobeni fazi postopka ni zatrjeval, da bi imel v Alžiriji tako slab ekonomski oziroma socialni položaj v Alžiriji, da je bil prisiljen oditi in da so ga v tak položaj spravili državni ali nedržavni subjekti namenoma, kar je sicer eden od pogojev za subsidiarno zaščito. Sodišče v tej zvezi dopolnjuje utemeljitev tožene stranke z referenco na sodno prakso Sodišča EU, in sicer da resna škoda, ki jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1, ne zajema položaja, v katerem bi bilo zatrjevano nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerno povzročene odtegnitve določenih bistvenih socialnih (in/ali zdravstvenih) storitev ter dostopa do trga dela prosilcu za mednarodno zaščito.⁹ Sodišče EU v zadevi <em>M'Bodj</em> namreč pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite<em> "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države."</em>¹⁰<em> </em>Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Omenjeno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo.¹¹ Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku očitno izhaja, da takšnih okoliščine ni niti zatrjeval, ampak da je imel težave z očetom zaradi alkohola, da pa je bila njegova ekonomska situacijo zaznamovana s tem, da je sicer delal kot samostojni podjetnik, vendar si ni mogel ničesar prihraniti, kot je sam povedal.

Tožnik sicer v tožbi ne izpodbija odločitve o subsidiarni zaščiti, a vseeno sodišče pripominja, da neprepričljivost v izkazovanju utemeljenega strahu, ki je bila ugotovljena v okvir statusa begunca, velja tudi za subsidiarno zaščito, vključno z okoliščinami glede (ne)iskanja zaščite pred resno škodo v obliki groženj omenjene tolpe. Na tej podlagi lahko sodišče zaključi, da tudi glede tega vidika spora tožnik ni imel zahtevka v zvezi s 4. členom Listine in drugo alinejo 28. člena ZMZ-1, ki ne bi bil očitno neutemeljen.

Enako velja tudi glede načela nevračanja, ki ga tožena stranka preverja v drugem odstavku na strani 8 izpodbijanega akta in tudi sicer iz spisa ne izhaja, da bi moralo sodišče kar koli posebej ugotavljati glede načela nevračanja. Sodišče zgolj dodaja kratkemu stališču tožene stranke, ker je tožena stranka v izpodbijanem aktu povzela tudi navedbe tožnika, da si v Alžiriji ni mogel zagotoviti dostojnega preživetja", da v okviru načela nevračanja lahko sicer pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.¹² Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,¹³ ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.¹⁴ Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah <em>Budina v. Russia </em>in<em> Larioshina v. Russia.</em>¹⁵ Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("<em>arguable claim"</em>) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, in enako velja tudi za upravni spor.

Posebni standardi veljalo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja.

Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine¹⁶ in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.¹⁷ Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;¹⁸

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;¹⁹

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;²⁰

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;²¹

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;²²

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.²³

V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,²⁴ ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da uveljavi kakršnekoli interpretacije glede ustne javne obravnave, ko gre za varstvo "civilne pravice" posameznika, ki zgolj ne bi smele iti pod minimalno raven, ki jo zagotavlja praksa ESČP. Drugačna razlaga bi namreč lahko vodila do ogrožanja načela primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni zListino, zato ker vnjih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene zustavo te države. V skladu zustaljeno sodno prakso Sodi
61
0da EU namreč na podlagi na
0dela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se dr
7eava
0dlanica sklicuje na dolo
0dbe nacionalnega prava,
0deprav so ustavnopravne, ne sme posegati vu
0dinkovitost prava Unije na ozemlju te dr
7eave.²⁵ V skladu z ustaljeno sodno prakso so u
0deki na
0dela primarnosti prava EU zavezujo
0di za vse organe dr
7eave
0dlanice, ne da bi med drugim nacionalne dolo
0dbe, vklju
0dno z ustavnim redom, to lahko ovirale.²⁶ Ker ima Sodi
61
0da EU tako izklju
0dno pristojnost, da poda dokon
0dno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg na
0dela primarnosti prava EU glede na ustrezne dolo
0dbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage dolo
0db nacionalnega prava niti od razlage dolo
0db prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodi
61
0de in ki ne ustreza razlagi Sodi
61
0da EU.²⁷ Na
0delo primarnosti nacionalnemu sodi
61
0du, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti dolo
0dbe prava EU, nalaga obveznost, da
0de ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni u
0delek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predlo
7een, pri
0demu lahko po potrebi po lastni presoji odlo
0di, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "<em>ali prakse</em>", tudi poznej
61e, ki je v nasprotju z dolo
0dbo prava EU, ki ima neposredni u
0delek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali
0dekati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku.²⁸ Ko Sodi
61
0da EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vklju
0duje dolo
0dbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere u
0delek bi bil zmanj
61anje u
0de1nosti prava EU.²⁹

Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (<em>mutatis mutandis</em>) v zadevi <em>Moussa Sacko</em> se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP³⁰ in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.³¹ V okviru le-teh je treba namreč upoštevati tudi učinkovitost v smislu ekonomičnosti sodnih postopkov.³²