Jedro

Pritožnica nima prav, ko trdi, da je bila v sporni prodajni pogodbi dogovorjena kupnina v DEM. Res sicer 7. čl. pogodbe opredeljuje, da se posamezni obroki kupnine oblikujejo z upoštevanjem tolarske protivrednosti na dan plačila 1/5 kupnine iz 3. in 4. čl. pogodbe, ki se glasi na DEM. Vendar že pravkar povzeto besedilo izključuje stališče pritožnice, da je bila dogovorjena kupnina v DEM, saj je bila valuta izpolnitve tolar. Takšnega razumevanja pogodbenih določil listine, ki jih je izdala tožeča stranka po podpisu pogodbe, ne morejo omajati, pa čeprav se je nanje v tem gospodarskem sporu sama sklicevala. Zdi se, da so omenjene listine posledica knjiženja obveznosti tožene stranke brez upoštevanja dogovorjene valutne klavzule, kar pa na samo obligacijsko pravico tožeče stranke iz naslova že omenjene prodajne pogodbe ne more imeti vpliva.

Izrek

1) Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi - v 3. tč. izreka za 507.773,50 SIT glavnice, kar se upošteva pri znesku glavnice 27.798.160,10 SIT in pri omejitvi vsote glavnice in obresti do zneska 38.723.954,20 SIT, tako da se za razveljavljeni del oba omenjena zneska zmanjšata, ter - 4. tč. izreka v celoti in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2) V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi. 3) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe toženi stranki naložilo plačilo 27.798.160,10 SIT s pp, vendar ne več kot 38.723.954,20 SIT. Tako je določilo zato, ker je presodilo, da sta pravdni stranki v prodajni pogodbi določili ceno z uporabo valutne klavzule. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Pritožnica nima prav, ko trdi, da je bila v sporni prodajni pogodbi (priloga B 1) dogovorjena kupnina v DEM. Res sicer 7. čl. pogodbe opredeljuje, da se posamezni obroki kupnine oblikujejo z upoštevanjem tolarske protivrednosti na dan plačila 1/5 kupnine iz 3. in 4. čl. pogodbe, ki se glasi na DEM. Vendar že pravkar povzeto besedilo izključuje stališče pritožnice, da je bila dogovorjena kupnina v DEM, saj je bila valuta izpolnitve tolar. Tako je treba šteti, da je bila dogovorjena valutna klavzula. Takšen dogovor ni bil v nasprotju ne s prej veljavnim Zakonom o deviznem poslovanju (Ur.l. RS 1/91-I in 63/93) ne s sedaj veljavnim Zakonom o deviznem poslovanju (Ur.l. RS 23/99). Zato ni razloga, da bi mu sodišče odreklo pravno varstvo. Tudi 6. čl. pogodbe ne izključuje dogovora o valutni klavzuli. V tem določilu je opredeljena le tolarska protivrednost kupnine na dan 28.11.1995, upoštevaje razmerje SIT do DEM na ta dan. In ker je dogovorjeno obročno odplačevanje, se pri odplačilu upošteva pač vsakokratni tečaj Banke Slovenije za DEM na dan plačila. Pritrditi je treba pritožnici, da iz izpiska odprtih postavk tožeče stranke do tožene z dne 5.2.1997 (priloga A 1) res ni razvidno, da bi tožeča stranka toženo bremenila za plačilo dotlej nastalih "tečajnih razlik". Prav tako drži, da je tožeča toženi za prvi obrok izdala račun (priloga A 3), ne da bi upoštevala valutno klavzulo, s katero sedaj utemeljuje vtoževano plačilo. A obe pravkar omenjeni listini sami zase ne moreta dokazati neobstoja dolga tožene stranke do tožeče iz naslova spremembe vrednosti tolarja v razmerju do DEM Sporna določila pogodbe (priloga B 1) namreč dovolj jasno opredeljujejo, da je bila višina kupnine za hotel K. opredeljena z upoštevanjem valutne klavzule (prim. zgoraj). Takšnega razumevanja pogodbenih določil listine, ki jih je izdala tožeča stranka po podpisu pogodbe, ne morejo omajati, pa čeprav se je nanje v tem gospodarskem sporu sama sklicevala. Zdi se, da sta omenjeni listini posledica knjiženja obveznosti tožene stranke brez upoštevanja dogovorjene valutne klavzule, kar pa na samo obligacijsko pravico tožeče stranke iz naslova že omenjene prodajne pogodbe ne more imeti vpliva. Iz doslej razloženega sledi tudi odgovor na uveljavljano bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Med razlogi izpodbijane sodbe in odločilnim listinskim dokazom (kupno pogodbo) uveljavljanega nasprotja ni. Ostalim, knjigovodskim listinam pa sodišče prve stopnje pravilno ni pripisalo dokazne teže, kakršno želi tožena stranka. S takšno presojo uveljavljane bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Velja še dodati, da tožena stranka prvič v pritožbi oporeka zapadlosti zahtevka za plačilo "tečajnih razlik", ker naj bi bila zapadlost odvisna od izdaje računa. Da bi bilo takšno stališče pravilno, iz prodajne pogodbe ne sledi (prim. 1. odst. 12. čl. in 7. čl. te pogodbe ter 1. odst. 324. čl. ZOR). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo glede 27.218.310,70 SIT in zakonite zamudne obresti, ki skupno s prej omenjenim zneskom ne presegajo 38.216.180,70 SIT, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP). Pač pa pritožnica pravilno opozarja, da ni pravilna razlaga pogodbe, ki glede I. tč. 1. odst. 7. čl. pogodbe ne upošteva alternativne določbe o zapadlosti vseh obrokov. Pravilo o sočasnosti izpolnitev pri kupni pogodbi iz 475. čl. ZOR je dispozitivno. V poštev pride le, če se stranki nista dogovorili drugače. Na drugačno razumevanje jasnih pogodbenih določil v konkretnem primeru tudi načelo enake vrednosti dajatev ne more vplivati. Nanj se tožeča stranka niti ni sklicevala. Sicer pa sta se pogodbeni stranki dogovorili za pogodbene obresti za obročno odplačevanje v 4. čl. pogodbe. Datum zapadlosti prvega obroka bi bilo tako treba po presoji pritožbenega sodišča tudi za prvi obrok ugotavljati, upoštevaje določbo o trideset dnevnem roku, ki teče "po sprejemu proračuna" RS za leto 1996 in šele nato presoditi, ali je tožena stranka s plačilom tega obroka prišla v zamudo. Glede zneska 507.773,50 SIT je tako podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Sodišče druge stopnje je za ta znesek razveljavilo odločitev o plačilu glavnice in vsoto glavnice in zamudnih obresti, s katerim je sodišče prve stopnje omejilo obveznost tožene stranke v 3. tč. svoje sodbe. Pritožbeno sodišče je tako v tem delu ugodilo pritožbi in odločilo, kot je razvidno iz 1. tč. izreka te odločbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP.