Jedro

Minister skupaj z Generalštabom Slovenske vojske oceni, ali so razmere v državi napotitve, tudi v primerjavi z razmerami v drugih državah, v katere napotuje Republika Slovenija pripadnike Slovenske vojske, take, da upravičujejo določitev katerega od dodatkov iz Uredbe. Razmer bivanja in delovanja ni mogoče presojati parcialno, z upoštevanjem le okoliščin konkretnega območja, pač pa je treba konkretne okoliščine umestiti v okvir celostnega pregleda razmer v državah napotitve. Ravno zato je lahko odločitev, ali razmere na območju bivanja in delovanja narekujejo plačilo dodatka, lahko le v pristojnosti ministra, ki ima celosten pregled nad njimi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke izreka in II. ter III. točka izreka) spremeni tako, da se pritožba tožnika zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik mora povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR in stroške revizijskega postopka v znesku 390,15 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 15.544,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2018, ki jih je tožnik zahteval iz naslova tedenskega počitka (5.814,37 EUR) in dodatkov za čas napotitve na misijo v tujino po prvem in drugem odstavku 10. člena in 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji): dodatka za slabe higienske razmere (1,887,00 EUR), dodatka za izpostavljenost nalezljivim boleznim/epidemijam (1,887,00 EUR) in dodatka za poveljevanje (3.145,00 EUR).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo dodatek za slabe higienske razmere in izpostavljenost nalezljivim boleznim/epidemijam v skupnem znesku 3.744,00 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo.

3. Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 118/2021 z dne 22. 6. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku po prvem in drugem odstavku 10. člena Uredbe priznalo dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja.

4. Toženka v reviziji navaja, da območja s posebnimi pogoji bivanja in delovanja določi minister praviloma na predlog Generalštaba Slovenske vojske. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo navedena dodatka, saj za območje, na katero je bil napoten tožnik (baza Butmir v bližini Sarajeva, Bosna in Hercegovina) ta dodatek ni bil določen. Predvsem opozarja na drugačno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, kot je zavzeta v izpodbijani sodbi.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 23. 1. 2015 do 31. 7. 2015 sodeloval v mirovni operaciji ALTHEA v Bosni in Hercegovini kot višji vojaški uslužbenec v obveščevalno varnostni službi. Pred napotitvijo sta se stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo med drugim določeno, da mu pripada dodatek za nevarnost na območju delovanja v znesku 500,00 EUR in dodatek za nevarne naloge v znesku 500,00 EUR, ter da do drugih dodatkov ni upravičen. Sodišče je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja utemeljilo s presojo, da ga ni dovolj konkretizirano utemeljil, saj je le splošno navajal, da so bile higienske razmere v določenih delih Bosne in Hercegovine slabe zaradi poplav v letu 2014, pa še to se v dokaznem postopku ni potrdilo. Navajal je tudi, da so bivali v kontejnerskih nastanitvah, kar po oceni sodišča samo po sebi ne dokazuje slabih pogojev bivanja. Glede izpostavljenosti kužnim boleznim pa je ugotovilo, da so se na območju delovanja res pojavile ošpice, vendar tožnik ni dokazal, da bi jim bil izpostavljen; sicer pa je toženka poskrbela za ustrezne preventivne ukrepe, vključno s cepljenjem. V kontingentu za ošpicami tudi nihče ni zbolel. 9. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je tožnik upravičen do dodatkov za posebne pogoje bivanja in delovanja. Pojasnilo je, da je podal ustrezno trditveno podlago. Navedel je, da so bile higienske razmere slabe in da je bil izpostavljen kužnim boleznim. Pri odločitvi je upoštevalo izpis Zavoda za javno zdravstvo Kantona Sarajevo o pojavu ošpic v Bosni in Hercegovini z dne 25. 5. 2015 in tabelo epidemiološke situacije na mednarodnih operacijah in misijah (v nadaljevanju MOM) s predlogom izvajanja preventivnih ukrepov z dne 28. 8. 2015, iz katerega izhaja, da so se ošpice pojavile jeseni 2014, da so bile prisotne tudi v času, ko je bil tožnik na misiji, da je bilo število obolelih na območju bivanja preko 10.000 in da izpovedi prič dokazujejo, da so se ošpice pojavile tudi v bazi. Na tej podlagi je presodilo, da je tožnik do dodatka za izpostavljenost nalezljivim boleznim upravičen. Pri odločitvi o dodatku zaradi slabih higienskih razmer pa je upoštevalo tožnikove trditve o izredno slabih higienskih razmerah, ki naj bi jih dokazovalo dejstvo, da je poveljnik SVNKON v mesečnih poročilih vsakokrat predlagal uvedbo dodatka za to.

10. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

11. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 24/98 in naslednji) v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada. Po prvem odstavku 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) se plače javnih uslužbencev za delo v tujini določijo z uredbo vlade. Na podlagi Uredbe pripadnikom v MOM pripadajo med vojaško službo izven države dodatek za nevarnost na območju delovanja (8. člen), dodatek za nevarne naloge (9. člen), dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen) in dodatek za poveljevanje (11. člen).

12. Uredba je v relevantnem obdobju glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja v prvem odstavku 10. člena predvidevala, da se določi v višini 300,00 EUR, če pripadnik biva ali deluje na območju, kjer so ekstremno visoke ali nizke temperature ali izredno slabe higienske razmere, v drugem odstavku pa, da se dodatek za posebne pogoje v višini 300,00 EUR določi, če pripadnik biva ali deluje na območju, kjer so prisotne zdravju škodljive in strupene snovi, je visoka onesnaženost okolja, so prisotne radiološke, biološke in kemične snovi ali je prisotna izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam.

13. Ne glede na to, da je sodišče druge stopnje (brez pritožbene obravnave) odločitev sprejelo na popolnoma drugačni dejanski podlagi, kot je bila ugotovljena pred sodiščem prve stopnje (revizija glede bistvene kršitve ni bila predlagana in dopuščena), je za presojo pravilnosti odločitve bistveno, da ministrica za obrambo v spornem obdobju za območje Bosne in Hercegovine, konkretno za območje baze Butmir, ni določila dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.

14. Iz četrtega odstavka 10. člena Uredbe namreč izhaja, da dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja določi minister (praviloma) na predlog Generalštaba Slovenske vojske.

15. Vrhovno sodišče je glede narave akta ministra in opredelitve pravice do dodatkov iz Uredbe (ne le za dodatke iz 10. člena Uredbe, pač pa tudi za dodatke iz 8. in 9. člena Uredbe) zavzelo stališče v sodbi VIII Ips 34/2020 z dne 14. 12. 2021. Poudarilo je, da pravna podlaga za določitev dodatkov za nevarnost na območju delovanja in za posebne pogoje bivanja in delovanja nista zgolj zakon (ZObr) in na njegovi podlagi izdana Uredba, pač pa tudi akt ministra. Akt ministra je splošni akt, ki velja za vse pripadnike, ki delujejo ali bodo delovali na določenem območju in ki ga pristojni organ (minister) izda, če in ko ugotovi, da so za posamezno območje podani v Uredbi navedeni pogoji za dodelitev posameznega dodatka. Minister je tisti, ki ima skupaj z Generalštabom slovenske vojske celostni pregled nad razmerami v posameznih državah napotitve v posameznih obdobjih, na podlagi česar lahko poda strokovno oceno, ali so pogoji za določitev dodatkov izpolnjeni. To pomeni, da minister skupaj z Generalštabom Slovenske vojske oceni, ali so razmere v državi napotitve, tudi v primerjavi z razmerami v drugih državah, v katere napotuje Republika Slovenija pripadnike Slovenske vojske, take, da upravičujejo določitev katerega od dodatkov iz Uredbe. Razmer bivanja in delovanja ni mogoče presojati parcialno, z upoštevanjem le okoliščin konkretnega območja, pač pa je treba konkretne okoliščine umestiti v okvir celostnega pregleda razmer v državah napotitve. Ravno zato je lahko odločitev, ali razmere na območju bivanja in delovanja narekujejo plačilo dodatka, lahko le v pristojnosti ministra, ki ima celosten pregled nad njimi.

16. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja.

17. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega revizijskega postopka. Toženki pa je dolžan v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 2/2015 in naslednji) povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 382,50 EUR (625 točk in 2 % materialnih stroškov) in revizijske stroške v znesku 390,15 EUR (357 točk za predlog za dopustitev revizije, 450 točk za revizijo, zmanjšano po 8. točki tar. št. 15 OT in 2 % materialnih stroškov).

19. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.