Jedro

Presoja višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 412.015 SIT (sedaj 1.719,308 EUR) z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pri tem je upoštevalo že plačano (valorizirano) akontacijo v znesku 1.790.185 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka (odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.450.000 SIT) in v obsegu zavrnitve zahtevka glede plačila zamudnih obresti. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugotovitvijo celotnemu tožbenemu zahtevku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2001 dalje do plačila. Odločitev o višini odškodnine za tožniku prizadejano nepremoženjsko škodo ni v skladu z ugotovitvami o obsegu poškodb, ki jih je utrpel pri delu. Dejstev, ki izhajajo iz podanega mnenja izvedenca medicinske stroke mag. A. A., sodišči nižjih stopenj nista upoštevali v zadostni meri. Višina odškodnine je prenizka tudi ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. V reviziji tožeča stranka ponovno natančno opiše utrpele poškodbe in citira izvedensko mnenje. Meni, da bi tožniku bilo treba prisoditi celotno zahtevano odškodnino (za telesne bolečine 1.800.000 SIT, za strah 350.000 SIT, za duševne bolečine o zmanjšanju življenjskih aktivnosti 1.000.000 SIT in za skaženost 500.000 SIT), torej skupno 3.650.000 SIT (sedaj 15.231,18 EUR). Pri tem revizija za vsako od odškodninskih postavk citira izvedenske ugotovitve, medicinsko dokumentacijo in tožnikovo lastno izpoved. Poudarja predvsem dolgotrajne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja ter ugotovljeno 5% zmanjšanje življenjskih aktivnosti (zmanjšana sposobnost oprijema z desno roko in zavrta gibljivost sklepa sredinca desne roke). Zaradi amputacije vršička sredinca desne roke je pri tožniku podana skaženost, zaradi katere je upravičen do vtoževane satisfakcije. Glede zavrnitve obrestnega zahtevka od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tožeča stranka vztraja pri plačilu zakonskih zamudnih obresti za obdobje od nastanka dolžniške zamude dalje do plačila. Že pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ) dne 1.1.2002 je namreč obstajala utemeljena pravna podlaga za prisojo obresti od zahtevane odškodnine za nepremoženjske škode. Pravno nedopustno je, da je po 1.1.2002 uvedeno razlikovanje med posameznimi dolžniki denarnih terjatev. Treba bi bilo torej priznati zakonske zamudne obresti in ne le 13,5% obresti, kakor je odločeno v izpodbijani sodbi.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva ugotavljanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, vendar ob upoštevanju specifičnega doživljanja telesne in duševne celovitosti vsakega posameznika. Objektivna pogojenost višine odškodnine pa se odraža v upoštevanju podobnih primerov nepremoženjskih škod in odškodnin zanje v sodni praksi. V tem obsegu gre za načelo enakosti pred zakonom in za enako varstvo pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Vse opisano privede tudi do pravilnega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Razlogi izpodbijane sodbe ugotavljajo konkretnosti in specifičnosti obravnavnega primera nepremoženjske škode, pri čemer je ta glede na obseg škode in posledic uvrščena med škode, ki ne terjajo velike satisfakacije. Tožnika je kos železa pri varjenju poškodoval po prstih desne roke, zaradi česar so mu v bolnici amputirali vršiček sredinca. Sodišče prve stopnje je glede obsega prizadejane škode v celoti upoštevalo mnenje izvedenca medicinske stroke tako glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti, kot tudi glede prestanega strahu, zmanjšanja življenjske aktivnosti in defekta desne roke, ki ga tožnik doživlja kot skaženost. Revizija očita sprejeti oceni neskladnost s podatki, ki jih je ugotovil izvedenec. Vendar to ne drži. Zaradi udarninsko raztrganinske rane na četrtem prstu desne roke in amputacije mehkih delov tretjega prsta desne roke je tožnik prestajal hude telesne bolečine približno teden dni, stalne in pojemajoče pa še približno dva meseca. Vendar pa prizadejane poškodbe ne glede na to ni mogoče uvrstiti med težje primere: že obseg poškodovanja, posebej pa opredelitev trajnih posledic ne daje podlage za prisojo odškodnine, kakor jo terja tožeča stranka. Tožnik še vedno opravlja delo varilca, čeprav je pri tem delu deloma oviran zaradi zavrte gibljivosti sklepa desnega sredinca in zaradi zmanjšane sposobnosti oprijema. Tako dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnostim med zdravljenjem ni mogoče prisoditi v znesku, ki bi bil višji od 900.000 SIT, niti odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v znesku, ki bi bil višji od 800.000 SIT. To velja tudi za odškodnino za prestani strah (250.000 SIT) in zaradi skaženosti (250.000 SIT). Primerjava dosojenega zneska (2.200.000 SIT - sedaj 9.180,40 EUR) s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje pokaže, da je v izpodbijani sodbi določena odškodnina po svoji višini umeščena v zgornjo mejo odškodnin za tovrstne škode.

Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za določitev teka zakonskih zamudnih obresti od dneva nastanka zamude, ne pa le od 1.1.2002 dalje. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 (uveljavitev) kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri enako obravnavani in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se je spremenila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002: sprejeto je bilo stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala pozneje in sicer v času veljavnosti citiranega zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizija po povedanem torej ni utemeljena, kar velja tudi za posplošeno revizijsko trditev, da so "slovenske zavarovalnice edini privilegirani dolžniki denarnih obveznosti v Republiki Sloveniji, ki jim v primeru zamude s plačilom ni potrebno plačati celotnih zakonskih zamudnih obresti".

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.