Jedro

Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe na dolgo povzelo le izpovedi prič, ki so tožnici v škodo, ne da bi se opredelilo do njene izpovedi in do izpovedi prič, ki so ji v korist, pri čemer dokazne ocene niti ni pojasnilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2009, ki jo je tožena stranka vročila tožnici dne 26. 2. 2009, nezakonita in se razveljavi (1./1. točka). Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo od dne 26. 2. 2009, ampak še vedno traja (1./2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 9. 2008, jo pozvati nazaj na delo, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ji obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih prejemkov plače dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (1./3. točka). Zavrnilo je zahtevek za povrnitev stroškov tožnici (1./4. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne ne more preizkusiti, saj sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se skladno z 19. členom ZDSS-1 uporablja tudi v delovnih sporih, zato je potrebno le-to že iz tega razloga razveljaviti. Izpodbijana sodba namreč sploh nima nikakršne obrazložitve oziroma ne vsebuje razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj je sodišče sprejelo odločitev, kot izhaja iz izreka sodbe, pač pa celotno obrazložitev predstavljajo le povzetki izpovedb prič (pa še tu se povzemajo le navedbe, ki gredo v škodo tožnice, tiste ki gredo v prid pa ne), vsebino listinskih dokazov in določil ZDR ter opis dejanskega stanja. Zaradi navedenega tožnica sploh ne more podati konkretnih ugovorov, saj ne pozna razlogov, ki so sodišče pripeljali do zaključka, da je izpodbijana odpoved utemeljena, s tem pa je kršena tudi pravica do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave Republike Slovenije. Šele, ko ji bodo ti razlogi znani, se bo zoper sodbo lahko učinkovito pritožila, zaradi česar je le-to potrebno najmanj razveljaviti, v kolikor pritožbeno sodišče na podlagi izvedenega postopka ne bo že samo spremenilo izpodbijane sodbe, saj je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da izpodbijana odpoved ni zakonita in bi bilo potrebno zahtevku tožnice ugoditi. Tožnica zgolj iz previdnosti podaja tudi ugovore zoper samo vsebino izpodbijane sodbe, torej glede sicer neobrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odločilo, da izpodbijana izredna odpoved ni nezakonita, čeprav je tožena stranka način odpovedi pogodbe o zaposlitvi prekvalificirala iz redne v izredno odpoved. Takšno stališče je zmotno, saj ZDR delodajalcu take možnosti ne dopušča: ko delodajalec enkrat začne postopek z določeno vrsto odpovedi, mora le-tega izpeljati do konca, to pa pomeni, da mora bodisi izdati nameravano odpove bodisi postopek ustaviti, nikakor pa ne more na podlagi istega postopka izdati odpovedi drugačne vrste, še posebej pa ne s strožjo sankcijo, kot bi lahko delavca zadela v prvotno začetem postopku. Z opisanim ravnanjem je tožena stranka tožnico tudi zavedla, saj se je le-ta vedoč, da je za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno utemeljeno predhodno pisno opozorilo, zanašala na to, da je redna odpoved tako ali tako nezakonita, ker v konkretnem primeru takšnega opozorila (utemeljenega in zakonitega) ni bilo. V kolikor bi vedela, da ji bo na koncu podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, za njeno zakonitost pa predhodno opozorilo ni potrebno, bi ravnala drugače kot je. Sodišče se sploh ni opredelilo do očitka tožnice, da je tožena stranka kršila njeno temeljno pravico do zagovora, saj je bil učinkovit zagovor, ki predstavlja procesno predpostavko (tako v postopku redne kot izredne odpovedi), dejansko onemogočen, saj ji ni bila omogočena seznanitev in vpogled v listine, na katerih izpodbijana odpoved temelji – glavni očitki tožene stranke namreč izvirajo ravno iz vsebine listin, v katere pa tožnici ni bil omogočen vpogled. Prav tako se sodišče ne opredeli do očitka, da je tožena stranka zamudila rok, v katerem lahko poda izredno odpoved, saj mora delodajalec delavcu izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje v roku 30 dni od seznanitve z razlogi, ki izredno odpoved utemeljujejo, in najkasneje v šestih mesecih od njihovega nastanka. Navedena roka sta prekluzivna in po njunem preteku pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče odpovedati iz razloga, s katerim je bil delodajalec seznanjen pred več kot 30-imi dnevi, oziroma je nastal pred več kot šestimi meseci. Domnevne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja pa naj bi tožnica storila pred več kot šestimi meseci oziroma je bila tožena stranka seznanjena z njimi pred več kot 30-imi dnevi. Glede na to, da sodišče prve stopnje glede posameznih očitkov ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da lahko predstavljajo razlog za izredno odpoved, tožnica konkretnih ugovorov ne more podati, se pa zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe v zvezi in vztraja pri stališču, da so vsi očitki neresnični in zato nanje izpodbijanje odpovedi ni mogoče upreti. Tožnica opozarja na neresničnost posameznih navedb prič in njihovo nekonsistentnost tako v okviru posameznih izpovedb kot tudi v primerjavi z izpovedbami drugih prič in ostalimi dokazi. Priča R.H. je v svoji izpovedbi navedla, da je bila tožnica do nje negativna, čeprav to ne drži in je verjetno odsev pričinega subjektivna dojemanja tožnice, do katere je bila le-ta izjemno odklonilna, kar jasno izhaja tudi iz tožničinega uradnega pisma. Sodišče je napačno interpretiralo izpovedbo priče I.G., da naj se tožnica ne bi znala besedno kulturno izražati, saj je bila prav tožnica tista, ki je ves čas opozarjala na kulturo jezika, veliko bolj kot vsi drugi učitelji. Neresnična izpovedba D.K., ki je izpovedala, da tožnica ni priznavala, da bi se karkoli dogajalo, saj je tožnica v vseh spornih dogodkih vedno napisala poročilo z obrazložitvijo. Tožnica tudi ni zamujala na delo, kot je trdila priča K.T., saj je vedno prva začenjala ure, ker je ves čas preživljala v svoji učilnici in je takoj, ko se je zvonec oglasil, učence spustila v razred. Ob tem se nekateri učitelji niso želeli pogovarjati o šolski problematiki. Priča B.R. ni mogla izpovedati, kako je tožnica ravnala s pridnimi in kako s porednimi učenci, saj nikdar ni bila v tožničinem razredu, ko je ta opravljala svoje delo. Tožnica je le želela, da bi bili učenci disciplinirani in spoštljivi – prav k temu je ves čas stremela. Neargumentirana in pavšalna je ugotovitev sodišča, da je bila tožnica dne 10. 1. 2008 neupravičeno odsotna z dela, saj sodišče ni izvedlo nikakršnega dokaza, da bi lahko tožnica očitek zavrnila kot neutemeljenega, pač pa je le nekritično zapisalo, da se ravnanje tožnice po vročitvi pisnega opozorila očitno ni izboljšalo, kar je nedopustno. Zoper pisno opozorilo po 1. odstavku 83. člena ZDR zakon ne predvideva nobenega samostojnega sodnega varstva. Ugotavljanje resničnosti obtožb iz opozorila, je tako mogoče šele v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa je sodišče odločilo, da je izdaja izredne odpovedi o zaposlitvi po izvedenem postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita, resničnosti očitka v pisnem opozorilu pa sploh ni preverjalo, saj je očitno štelo, da to ni potrebno, saj se v konkretnem primeru obravnava izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z očitkom udeležbe na aktivu anglistov sta tako ravnateljica kot pomočnica ravnateljice povedali, da sta se z aktivom anglistov ukvarjali, vendar brezuspešno. Tožnica je ves čas opozarjala na težave na aktivu. Dejstvo je, da na delo tožnice, to je na poučevanje angleškega jezika, nihče ni imel pripomb in da je svoje delo tožnica očitno opravljala uspešno. Tožena stranka je tožnici očitala, da je vse očitane kršitve storila naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naloga sodišča je, da preveri, ali ti očitki držijo, vendar se sodišče ni opredelilo niti do samih kršitev, niti ni obrazložilo, zakaj šteje očitane kršitve za hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, še manj se ukvarjalo z obliko krivde, saj je v obrazložitvi le povzemalo vsebino zakonskih norm in delno povzemalo pričevanje zaslišanih prič. Glede očitka, da je tožnica dne 28. 1. 2008 brez odobritve pomočnice ravnateljice v računovodstvu dostavila račun za natikače, ki naj bi si jih kupila, ker je bila določena za spremstvo otrok na kopanje v A., bi morala tožena stranka sodišču predložiti tak račun, vendar ga ni, to pa iz razloga, ker ji nikoli ni bil dostavljen in predložen v plačilo. Iskanje informacije o tem, kakšne stroške v zvezi s tem šola učitelju povrne, pa ne more biti sankcionirano, kaže pa nestrpen odnos tožene stranke do tožnice. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica ni v pritožbi navajala, katera odločilna dejstva naj bi ostala v izpodbijani sodbi prve stopnje neobrazložena, zato je njena pritožba pavšalna in neobrazložena. Tožena stranka ocenjuje, da prekvalifikacija postopka iz postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopek zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prepovedana, saj bi sicer to izrecno prepovedal zakonodajalec. V konkretnem primeru je tožena stranka tožnico vabila na zagovor v postopku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladno v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR, tožnici je obrazložila njene kršitve in jih v ničemer ni spreminjala in po zagovoru je ugotovila, da bi bila v konkretnem primeru bolj primerna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določila 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnica ni izpodbijala pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pomočnica ravnateljice, ki je odredila izvedbo postopka, je dolžna izjave varovati v smislu varovanja osebnih podatkov staršev in otrok, pa tudi starši so izrecno zahtevali – kar so potrdili zaslišani kot priče v sodnem postopku – da se s tožnico ne želijo soočati in da z njo ne želijo imeti opravka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana pravočasno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dopustna, če obstajajo razlogi, določeni v zakonu in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov vseh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je ocenila, da se tožnici očitane kršitve dokazane. Tožnica je še po podanem pisnem opozorilu z naklepnimi kršitvami pogodbenih obveznosti nadaljevala. Bistveno v predmetnem sporu je bilo, da je tožnica večkrat kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, nekatere celo trajajoče. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008 – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter z zaslišanjem prič K.T., R.H., M.M., I.G., D.K., L.P., J.A., B.R., S.U.M., G.D. ter tožnice, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije zavrnilo in navedlo, da so tožnici vse kršitve očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2009 dokazane in da je tožena stranka zakonito tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožnice, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) uporablja v delovnih sporih. Izpodbijana sodba ima namreč takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba v obrazložitvi ne vsebuje razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj je sodišče sprejelo takšno odločitev kot jo je. Sodba, ki sicer vsebuje kar 18. strani, praktično ne vsebuje nikakršne dokazne ocene, pač pa na dolgo povzema le izpovedbe posameznih prič, ki so sicer podane na zapisnikih z narokov za glavno obravnavo, pri tem pa še to celo samo v delu, ki so ugodne za toženo stranko, v ničemer pa praktično ni dokazne ocene sodišča, pri tem pa sodišče niti ne navede ničesar, kar je bilo izpovedano v tožničino korist. Sodišče v ničemer ne pojasni, kaj je o omenjenih kršitvah izpovedala tožnica in v ničemer ne pojasni svoje dokazne ocene. Stavki, v katerih naj bi sodišče obrazložilo svojo dokazno oceno, niso niti zaključeni, pač pa se začnejo in končajo s pikicami in s posameznimi narekovaji, ki praktično pomenijo le izpovedbo posamezne priče, nikakor pa dokazne ocene.

ZPP v 324. členu določa, kaj mora vsebovati pisna sodba in določa, da mora imeti uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi. V obrazložitvi mora sodišče navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevi opirajo, dokaze in predpise, na katere je oprlo sodbo. ZPP v 8. členu ureja načelo proste presoje dokazov in določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče pa je v konkretni obrazložitvi le povzelo izpovedbe posameznih prič, v ničemer ni povzelo izpovedbe tožnice, prav tako ni v ničemer ni navedlo izpovedb prič, ki so bile v eventualno korist tožnice, prav tako ne listinskih dokazov. Tako se pritožbeno sodišče v celoti strinja s pritožbeno navedbo tožnice, da niti ne more podati konkretnih ugovorov, saj ne pozna razlogov, ki so sodišče pripeljali do zaključka, da je izpodbijana odpoved utemeljena, s čimer pa je dejansko tožnici kršena pravica do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče tudi navede le zakonske določbe glede redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa ne navede zakaj je štelo, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, pač pa pri tem navede le komentar Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR).

Ob navedenem je poudariti, da je sodišče v predmetni zadevi presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 23. 2. 2009 in ki je bila tožnici vročena dne 26. 2. 2009. Sodna presoja zakonitosti odpovedi je omejena na zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo o zaposlitvi dejansko odpovedal in sicer tudi v okviru opisanega razloga za odpoved. Sodišče pa je v predmetnem sporu presojalo tako zakonitost pisnega opomina pred odpovedjo, ki je sicer pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot izredno odpoved o zaposlitvi, kjer pa pisni opomin pred odpovedjo ni pogoj za zakonitost. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku presoditi ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, pri čemer bo smelo presojati le kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in presoditi, ali je tožnica storila kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki so podane le v primeru, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, torej mora biti podan naklep ali huda malomarnost in pa hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar pa seveda mora dokazati delodajalec, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, kot to določa 82. člen ZDR. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje tudi pojasnjuje, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (2. odstavek 110. člena ZDR). Sodišče mora presoditi tako subjektivni kot objektivni rok in to ne glede na to, ali se je delavec na to skliceval ali ne.

Poudariti je tudi, da mora biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi identična s pisno obrazložitvijo, pri čemer pa mora biti pisna obdolžitev jasna v tem smislu, katere konkretne kršitve pogodbenih obveznosti in drugih obveznosti se delavcu očitajo, saj se delavec le tako lahko brani oziroma svoje stališče o očitkih. Delavec se lahko pripravi na obrambo le v primeru, če so te kršitve dovolj jasno konkretizirane tako vsebinsko, krajevno in zlasti tudi časovno, saj ZDR določa roke za podajo odpovedi, ki so prekluzivni. Časovna opredelitev posamezne kršitve je pomembna iz razloga, saj mora sodišče ugotavljati tako subjektivni kot objektivni rok. Kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naj bi tožnica storila šest kršitev: v daljšem časovnem obdobju, ko poučuje angleški jezik, žali, ponižuje, zmerja in vpije na učenci, zaradi česar se jo učenci bojijo, v času pouka posmehljivo govori o drugih dveh učiteljih angleškega jezika, dne 27. 1. 2009 naj bi kršila sklep problemske konference z dne 8. 1. 2009, na podlagi katerega mora vsak učitelj po koncu svoje ure in pred začetkom nove ure učenca šestega razreda pripeljati pred zbornico in ga priti iskat, s tem, ko dečka ni prišla iskat v skladu z dogovorom, se ni udeleževala sestankov aktiva učiteljev angleškega jezika, je bila do sodelavcev neprijazna, zadirčna, poniževalna in konfliktna, je dne 28. 1. 2009 brez odobritve pomočnice ravnateljice v računovodstvu dostavila račun za natikače, ki naj bi jih kupila, ker je bila določena za spremstvo otrok za kopanje v A..

Poudariti je, da v kolikor kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni časovno precizirana, niti ni mogoče preizkusiti pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku preveriti tako subjektivni kot objektivni rok za vse očitane kršitve in pri tem upoštevati tudi, ali so kršitve identične s pisno obrazložitvijo. Poudariti tudi je, da je dokazno breme za podano zakonito odpoved na strani delodajalca, kot to določa 82. člen ZDR. Za 6. očitano kršitev, ki jo je tožnica storila s tem, da je dne 28. 1. 2008 brez odobritve pomočnice ravnateljice v računovodstvo dostavila račun za natikače, ki jih je kupila, ker je bila določena za spremstvo otrok za kopanje v A., pa bo moralo sodišče posebej ugotavljati, s čim je tožnica storila hujšo naklepno kršitev ali iz hude malomarnosti, saj je računovodska služba tista, ki odobri ali ne odobri izplačilo zneska, ki ga predloži delavec, tožnica pa s tem ko je le predložila račun v računovodsko službo, ni bila pristojna za odločitev o izplačilu in si tudi ni mogla ničesar nezakonito izplačati brez predhodne odredbe upravičenega odredbodajalca.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku tudi zavzeti stališče o tem, ali so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 110. člena ZDR in sicer ali so obstajali razlogi, določeni z zakonom in ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.