Jedro

Ker drugi tožnik, ki ga je sodišče moralo zaslišati v dokaznem postopku, sicer razume slovenski jezik, a ga ne govori, je bilo tolmačenje vsekakor potrebno. Sodnik vodi glavno obravnavo, ni pa dolžan in niti ne sme sam prevajati, četudi morda obvlada tuj jezik, ki ga v postopku uporablja stranka ali drug udeleženec.

Tožniki se ne morejo uspešno upirati odmeri izvedenine s sklicevanjem na izvedenčevo pristranskost, saj bi lahko zahtevali izločitev izvedenca.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 9. 2016 se delno ugodi in se ta sklep v I. in IV. točki izreka spremeni tako, da se plačilo sodni tolmački (nagrada s stroški v bruto znesku) zniža za 55,00 EUR (na 142,40 EUR).

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 31. 8. 2018 se zavrne in se ta sklep potrdi.

III. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 9. 2018 se zavrne in se ta sklep potrdi.

IV. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 9. 2018 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim sklepom sodni tolmački A. A. odmerilo nagrado s stroški v skupnem bruto znesku 197,40 EUR; sklenilo je, da se ta izplača iz predujma, ki so ga založili tožniki. Z drugim sklepom je zavrglo pritožbo tožnikov zoper sklep istega sodišča z dne 26. 7. 2017, s katerim je za izvedenca medicinske stroke določilo spec. psih. prof. dr. B. B. S tretjim sklepom je sodnemu tolmaču C. C. za navzočnost na naroku 6. 7. 2016 priznalo nagrado s prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkom za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v skupni višini 21,88 EUR; obenem je sklenilo, da se navedeni znesek izplača iz predujma, ki so ga založili tožniki. S četrtim sklepom je izvedencu prof. dr. B. B. za ustno podajanje mnenja priznalo nagrado s prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkom za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v skupni višini 508,61 EUR; tožencema je še naložilo, da na račun manjkajočega predujma plačata 414,28 EUR.

2. Zoper prvi sklep so se pritožili vsi tožniki, ki predlagajo njegovo razveljavitev in vrnitev plačanega predujma. Navajajo, da tolmačenja iz slovenskega v hrvaški jezik ni nihče potreboval. Sodišče je strankam povzročilo nepotrebne stroške, ker ni predhodno preverilo, ali katera od njih res ne razume hrvaškega jezika. Poleg tega je bila tolmačka na naroku prisotna le 35 minut, za tolmačenje pa je porabila manj kot dve časovni enoti.

3. Zoper preostale tri sklepe se je pritožila sama tožnica, brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. V pritožbi zoper drugi sklep navaja, da za imenovanje novega (drugega) izvedenca psihiatra ni bilo potrebe niti zakonske podlage. Sodnica je izrazito pristransko vodila postopek. Izpodbijani sklep je bil izdan šele potem, ko se je obravnava že zaključila s sodbo, kar je prepozno. Enako velja za preostala dva sklepa. Stroške tolmača mora kriti stranka, ki to storitev potrebuje. Tožniki tolmača niso potrebovali, njegovemu imenovanju so celo nasprotovali. Sodnica si je na naroku premislila in zaslišanja ni opravila, stroške za nepotreben prihod tolmača pa je prevalila na tožnike. O plačilu za izvedenca dr. B. B. je sodišče odločilo šele leto dni po njegovem zaslišanju. Sicer pa je bilo njegovo izvedensko mnenje izrazito pristransko, nepravilno, nestrokovno in zato neuporabno.

4. Delno utemeljena je samo pritožba zoper prvi sklep, preostale pritožbe pa niso utemeljene.1 O pritožbi zoper sklep z dne 21. 9. 2016:

5. Sodna tolmačka A. A. je na naroku 13. 9. 2016 ustno prevajala iz hrvaškega v slovenski jezik in ne obratno, kot se je sodišču prve stopnje najbrž nehote zapisalo v izpodbijanem sklepu. Gre za očitno pisno pomoto, ki ni mogla kvarno vplivati na pravilnost in zakonitost sklepa. Tolmačka je svoje delo opravila skladno z odredbo sodišča, zato je po Pravilniku o sodnih tolmačih upravičena do plačila.

6. Iz spisa je razvidno, da je tolmačka pristopila na narok ob 9.15, zaslišanje drugega tožnika pa se je začelo ob 11.21 in je trajalo do 11.56, nakar je tolmačka narok zapustila. Čakanje je torej trajalo skupaj 126 minut, dejansko prevajanje pa 35 minut. 7. Po prej navedenem pravilniku pripada tolmaču za ustno prevajanje 35,00 EUR za vsake začete pol ure dejanskega prevajanja (tretji odstavek 49. člena), ko ne prevaja, pa za vsake začete pol ure čakanja 10,00 EUR (četrti odstavek 49. člena). Pravilno odmerjena nagrada za dejansko prevajanje tako znaša 70,00 EUR (2 x 35,00 EUR) in za čakanje 50,00 EUR (5 x 10,00 EUR), skupaj 120,00 EUR.

8. Sodišče druge stopnje je zato nagrado, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje (175,00 EUR), znižalo za 55,00 EUR in izpodbijani sklep v tem delu ustrezno spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

9. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Ker drugi tožnik, ki ga je moralo sodišče zaslišati v dokaznem postopku, sicer razume slovenski jezik, a ga ne govori, je bilo tolmačenje vsekakor potrebno. Postopek namreč teče v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču, stranke in drugi udeleženci pa smejo na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik (102. člen ZPP). Kadar je ta drugačen od jezika, v katerem teče postopek, mora pri sporazumevanju pomagati tolmač. Sodnik vodi glavno obravnavo, ni pa dolžan in niti ne sme sam prevajati, četudi morda obvlada tuj jezik, ki ga v postopku uporablja stranka ali drug udeleženec. Odveč je zato pritožbeni očitek o domnevnem zavlačevanju postopka, češ da tolmača nihče ni predlagal. Brez pomena za to pravdo pa je tudi dejstvo, da v drugih pravdah, kjer je bil udeležen drugi tožnik, tolmač ni bil določen.

10. Vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji v postopku (152. člen ZPP). Stroški tolmačenja so nastali v zvezi z zaslišanjem drugega tožnika. Ker je ta dokaz predlagala tožeča stranka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se nagrada in stroški tolmački izplačajo iz predujma tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 31. 8. 2018:

11. Zoper sklep, s katerim sodišče določi izvedenca, ni pritožbe (255. člen v zvezi z 244. členom ZPP). Tožniki so se kljub ustreznemu pravnemu pouku pritožili zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 7. 2017, s katerim je sodišče za izvedenca psihiatra določilo prof. dr. B. B. Njihovo pritožbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP). Če namreč stranka nima pravice do pritožbe, je takšna pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Tožniki zato niso bili upravičeni do vsebinskega odgovora na svoje pritožbene trditve.

12. Tožnica v pritožbi ponavlja svoje očitke na račun imenovanja in izbire novega izvedenca ter domnevne pristranskosti sodišča, ki pa za odločitev o tej pritožbi niso relevantni. Tudi ni bistveno, da je sodišče prve stopnje sklep o zavrženju pritožbe izdalo šele potem, ko je v zadevi že razsodilo. Tožnikov s tem ni prikrajšalo za njihove procesne pravice, saj izpodbijani sklep nima nobene zveze z izdano sodbo.

13. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in ta sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 11. 9. 2018:

14. Sodišče po drugem odstavku 51. člena Pravilnika o sodnih tolmačih odloči o zahtevi za odmero nagrade in povrnitev stroškov najkasneje v petnajstih dneh od dneva, ko je bilo dokazovanje s tolmačem končano. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep resda izdalo z dveletno zamudo, vendar sklep zato ni prepozen, kot si zmotno razlaga tožnica. Obremenjen je sicer z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (332. člen v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZPP), ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

15. Kot že navedeno je bilo sodelovanje tolmača v postopku potrebno, ker drugi tožnik ne govori slovensko. Stroški tolmačenja so sestavni del pravdnih stroškov. Zaslišanje drugega tožnika je predlagala tožeča stranka, ki je bila po nalogu sodišča dolžna založiti predujem za stroške tolmačenja (prvi odstavek 153. člena ZPP), kar so tožniki tudi storili. Pritožbena trditev, da so se zoper sklep o založitvi predujma pritožili, nima opore v spisu. Sicer pa gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega pritožba ni dovoljena (270. člen ZPP).

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o domnevnem zavlačevanju postopka. Sodišče prve stopnje je na naroku 6. 7. 2016 očitno nameravalo zaslišati drugega tožnika, vendar je izvedbo tega dokaza odložilo do naslednjega naroka. Tako je ravnalo na zahtevo pooblaščenca tožnikov, ki je vztrajal, da se vse stranke zaslišijo na enem naroku in hkrati predlagal njihovo soočenje. Do preložitve naroka in zaslišanja drugega tožnika je torej prišlo iz razloga na strani tožeče stranke, kar je tožnici znano, saj je bila prisotna na obravnavi. Sodišče prve stopnje zato v izpodbijanem sklepu ni bilo dolžno pojasnjevati razlogov za preložitev naroka, zaradi katerih tolmač, ki je sicer pristopil na narok, nato ni dejansko prevajal. 17. Tolmaču po četrtem odstavku 49. člena Pravilnika o sodnih tolmačih pripada nagrada tudi za navzočnost na naroku, kjer naj bi prevajal. Tožniki se torej temu plačilu ne morejo izogniti, pravilnosti odmerjene nagrade pa pritožba niti ne oporeka.

18. Po navedenem je sodišče druge stopnje tudi to tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 20. 9. 2018:

19. Izvedenec, ki na zahtevo sodišča v dokaznem postopku poda svoj izvid in mnenje, ima po prvem odstavku 249. člena ZPP med drugim pravico do nagrade in do povračila materialnih stroškov. Tožnica, čeprav ni zadovoljna z izidom dokazovanja, izvedencu ne more odrekati pravice do plačila za opravljeno delo, češ da je bilo dokazovanje z novim izvedencem nepotrebno. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki vodi dokazovanje. Tudi presoja o tem, ali je izvedenec v svojem mnenju odgovoril na vsa vprašanja, je prepuščena sodišču, zato tožnica ne more uspeti s trditvijo, da je izvedensko mnenje neuporabno.

20. Pritožbeni dvom o izvedenčevi strokovnosti je brez podlage in za povrh žaljiv. Odveč pa je tudi pritožbeno sklicevanje na domnevno pristranskost izvedenca. Tožniki bi v skladu z 247. členom ZPP lahko zahtevali izločitev izvedenca, ne morejo pa se uspešno upirati odmeri izvedenine. Sodišče prve stopnje je izvedenčevo storitev in priglašene stroške ovrednotilo v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, čemur pritožba niti obrazloženo ne oporeka. Po drugem odstavku 53. člena navedenega pravilnika bi moralo sodišče o plačilu za izvedensko delo resda odločiti v petnajstih dneh od dneva, ko je bilo dokazovanje z izvedencem končano, vendar zamuda pri izdaji izpodbijanega sklepa, kot je že bilo obrazloženo, ne more vplivati na njegovo pravilnost in zakonitost. 21. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, uradoma upoštevnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje tudi to pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Na podlagi desete alineje drugega odstavka 366.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je o pritožbah zoper vse štiri sklepe odločil senat, ki je odločal tudi o pritožbi zoper sodbo v isti zadevi.