Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljivih izpovedb tožnika in njegovega sodelavca, ki je nesrečo videl, upoštevaje navedeni listini, iz katerih nedvoumno izhaja, da je bil glavni izvajalec del zavarovanec toženke, ki je bil tudi tisti, ki je investitorju obračunal vrednost del, tudi krovsko kleparskih, in ki je delavcem podizvajalca tudi dajal navodila za delo in razporejal delo na gradbišču, pravilno zaključilo, da je zavarovanec toženke subjekt, ki se je ukvarjal z nevarno dejavnostjo in ki je imel od nje tudi korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in soba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je (odškodninski) tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je že v odgovoru na tožbo jasno navedla, da tožnik k tožbi ni predložil nobenih dokazov, ki bi izkazovali pravno razmerje med tožnikom in zavarovancem toženke, družbo T., d. o. o. Prerekala je tudi tožnikove navedbe, da naj bi v času škodnega dogodka opravljal dela na gradbišču, kjer naj bi bil izvajalec del zavarovanec toženke, prav tako navedbe, da naj bi bil ta zadolžen za varno opravljanje dela tožnika. Nadalje je navedla, da je tožnik v tožbi predložil le prijavo poškodbe pri delu, iz katere izhaja, da je bil tožnikov delodajalec v času škodnega dogodka družba N., d. o. o., ne pa zavarovanec toženke. Iz navedenega izhaja, da je toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da ni izkazano, da bi zavarovanec toženke delal na gradbišču kot izvajalec del oziroma, da bi bil v kakršnemkoli pravnem razmerju med tožnikom oziroma njegovim delodajalcem. Na prvem naroku je tožnik podal nove trditve, ki bi jih lahko sicer že do prvega naroka, na kar je toženka svoje dotedanje trditve le še podrobneje obrazloženo navedla. Na tem naroku je sodišče kršilo določbe postopka in tudi preseglo materialno procesno vodstvo, saj je tožeči stranki dodelilo rok, da opravi poizvedbe – kdo je bil stečajni upravitelj družbe T., d. o. o. in da v istem roku pridobi dokumentacijo o tem, ali je ta družba v času škodnega dogodka delala na konkretnem gradbišču. Pri tem pa tožnik ni niti določno navedel, katere listine bi bilo potrebno pridobiti itd. Tožnik je imel pooblaščenko, ki bi morala vedeti, da je na prvem naroku potrebno določno navesti dokazne predloge. Napačno je sodišče tožniku dodelilo tudi rok za predložitev naslovov morebitnih prič. Procesne kršitve je toženka tudi pravočasno grajala. Sodišče je zaradi zagrešene kršitve upoštevalo prepozen dokaz tožnika, listini A10 in A101, ki jih je tudi sicer zmotno presodilo in s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz listin ne izhaja, da bi družba T., d. o. o. sodelovala na spornem gradbišču kot izvajalec ali glavni izvajalec del, o čemer se je toženka izrekla v svoji pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2013. Iz listin tudi ne izhaja, da naj bi delavci te družbe postavljali gradbeni oder, tega ni potrdila tudi ne priča U. B., kot zmotno ugotavlja sodišče. Ob tem je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Listine in prepis zvočnega posnetka izpovedbe priče namreč ne izkazujejo nobenega pravnega razmerja med tožnikom oziroma njegovim delodajalcem in zavarovancem toženke, pa tudi ne, da bi bil zavarovanec izvajalec del ali da bi postavljal gradbeni oder. Priča U. B. je celo izrecno povedal, da mu ni znano, da naj bi gradbeni oder postavljala družba T., d. o. o., niti, da bi bila ta družba nosilec gradnje. V posledici je zmotna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se zavarovanec toženke ukvarjal z nevarno dejavnostjo, zato je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da obstoji objektivna odgovornost družbe T., d. o. o. Sodišče v obrazložitvi tudi izrecno ugotavlja, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju del, ki so mu bila naložena v okviru njegovega delovnega razmerja pri družbi N., d. o. o., in je bil torej tožnikov delodajalec dolžan poskrbeti za varnost pri delu. Družba N., d. o. o. je bila torej tista, ki se je ukvarjala z nevarno dejavnostjo. Tožnik tudi ni izkazal, da naj bi navodila za delo prejemal tudi od odgovornih oseb pri T., d. o. o., saj priča U. B. tega ni potrdil, kakor tudi ne, da naj bi delo na gradbišču in delavce razporejala ta družba, ter da tožnikov delodajalec naj ne bi bil samostojen pri organizaciji dela, ki si jih je na podlagi podizvajalske pogodbe, ki je sploh ni predložil, zavezal opraviti. Sodišče je spregledalo tudi mnenje izvedenca iz varstva pri delu, ki je jasno navedel, da je bil izključno tožnikov delodajalec tisti, ki je bil zadolžen za varstvo pri delu. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal trditev o neustreznosti gradbenega odra, pa tudi ne, da naj bi delavci družbe T., d. o. o. opozarjali na njegovo domnevno neustreznost. Sodišče tudi kontradiktorno navaja, da naj bi bil zavarovanec toženke dolžan poskrbeti za brezhibnost odra, hkrati pa tudi, da bi moral tožnikov delodajalec preveriti njegovo brezhibnost in poskrbeti, da bi tožnik delal na varnem odru. Tožnik je v svojem zaslišanju tudi priznal, da varnostnega pasu ni uporabljal, četudi bi ga bil dolžan. Izvedenec pa je v podanem mnenju podajal le teoretične zaključke, ki nimajo spisovne podlage.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje (za potrebe izdaje vmesne sodbe) dovolj pravilno in popolno ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se je dne 17. 2. 2009 poškodoval v delovni nesreči na gradbišču na naslovu Z., na katerem je bil glavni izvajalec del družba T., d. o. o. (zavarovanec toženke), on pa je bil zaposlen pri podizvajalcu, družbi N., d. o. o., ki je na gradbišču opravljala krovska dela (šlo je za izgradnjo naselja večih stanovanjskih hiš v Z.), na podlagi podizvajalske pogodbe sklenjene med družbo T., d. o. o. kot izvajalcem (v razmerju do družbe N., d. o. o. kot naročnikom) in družbo N., d. o. o. kot podizvajalcem. V odgovoru na tožbo je toženka navedla, da tožnik ni predložil nobenih dokazil, ki bi izkazovala pravno razmerje med tožnikom in zavarovancem toženke in prerekala tožnikove navedbe, da je v času škodnega dogodka opravljal dela na gradbišču, na katerem naj bi bil izvajalec del zavarovanec toženke, kot tudi navedbe, da je bil ta zadolžen za varno opravljanje dela tožnika, temveč naj bi bil to tožnikov delodajalec, družba N., d. o. o. Prerekala je torej trditve tožnika o pravnem razmerju med družbo T., d. o. o. kot izvajalcem in družbo N., d. o. o. kot podizvajalcem v zvezi s konkretnim gradbiščem, pa tudi dejstvo, da naj bi bila družba T., d. o. o. zadolžena za varnost pri delu, ker naj bi bil to le tožnikov delodajalec. Šele na prvem naroku, kot to sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, pa je postavila trditev, da njen zavarovanec na gradbišču sploh ni bil prisoten. Glede na takšno trditev, pa je nato tožnik, pravočasno, predlagal izvedbo ustreznih dokazov – poziv stečajnemu upravitelju družbe T., d. o. o. na predložitev dokumentacije v zvezi z izvajanjem del te družbe na gradbišču Z. Takšen dokazni predlog je bil po mnenju pritožbenega sodišča tudi dovolj konkreten, kot rečeno pa tudi pravočasen (286. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je torej upravičeno vpogledalo tudi v listini, prilogi A100 in A101, iz katerih jasno izhaja, da je bila družba T., d. o. o. glavni izvajalec del na objektu „stanovanjsko naselje Z.“, katerega investitor je bila družba V., d. d., kot je to trdil (tudi) tožnik. Da priča U. B. ni vedel naziva firme, ki je bila glavni izvajalec del, ne more izpodbiti verodostojnosti in jasnosti listin in zaključka sodišča prve stopnje, da je bil prav zavarovanec toženke glavni izvajalec del na gradbišču. V posledici je zgrešen tudi pritožbeni očitek o zagrešitvi bistvene kršitve določb postopka s tem v zvezi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dovolj prepričljivo je bilo tudi dokazano, da je bila podizvajalka del (krovsko – kleparskih) na spornem gradbišču družba N., d. o. o., ki je bila torej podizvajalka družbe T., d. o. o.(1)

8. Upravičeno je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je do poškodbe prišlo na način kot je trdil tožnik – ko je pri sestopu s strehe objekta stopil na gradbeni oder, se je deska, ki je bila del poda gradbenega odra, pod njegovo težo prelomila in padel je približno 8 m v globino.(2) Prav nobeno, v postopku ugotovljeno dejstvo ni potrjevalo toženkinih trditev, da je tožnik z odra padel zaradi lastne nerodnosti.

9. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je delo na višini okoli 8 m šteti kot nevarno dejavnost (pri katerem lahko kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil, torej tudi v primeru nezakrivljenih razlogov, pride do nesreče). Za nastalo škodo je odgovoren tisti, ki se s to dejavnostjo ukvarja in ima od nje korist (drugi odstavek 131. člena, 150. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljivih izpovedb tožnika in njegovega sodelavca, ki je nesrečo videl, U. B.,(3) upoštevaje listini v prilogi A100 in A101, iz katerih kot rečeno nedvoumno izhaja, da je bil glavni izvajalec del zavarovanec toženke, ki je bil tudi tisti, ki je investitorju obračunal vrednost del, tudi krovsko-kleparskih, in ki je delavcem podizvajalca tudi dajal navodila za delo in razporejal delo na gradbišču (glej 16. točko obrazložitve), pravilno zaključilo, da je zavarovanec toženke subjekt, ki se je ukvarjal z nevarno dejavnostjo in ki je imel od nje tudi koristi. Tožniku je dolžan povrniti celotno škodo, saj se kot rečeno v postopku niso dokazale toženkine trditve, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti), izkazano pa tudi ni bilo, da je tožnik kakorkoli prispeval k nastanku škode (153. člen OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja izvedenca namreč tudi ugotovilo, da glede na ugotovljeni potek nezgode (padec z odra in ne s strehe), pravila stroke tožniku niso nalagala, da bi moral ostati pripet tudi po sestopu s strehe na oder in drugačne pritožbene navedbe ne držijo. Utemeljeno je zato zavrnilo toženkin ugovor, da je bil padec posledica nepravilne oziroma opuščene uporabe varnostnega pasu.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi krivdno odgovornost zavarovanca toženke (prvi odstavek 131. člena OZ). Ta je opustil potrebne varnostne ukrepe, ker je dopustil, da je delavec stopil na desko delovnega odra, ki ni bila dovolj čvrsta, zato se je zlomila, čemur je sledil tožnikov padec in poškodbe (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza). Dovolj prepričljivo je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo (na podlagi izpovedbe tožnika in njegovega sodelavca ter v zvezi z listinami A100 in A101, iz katerih izhaja, da je zavarovanec toženke investitorju zaračunal tudi delovne odre), da je bil zavarovanec toženke kot glavni izvajalec tisti, ki je postavil gradbeni oder, pa tudi, da je bila površina odra poškodovana (upoštevaje tudi, da ni bil v postopku prav z ničemer izkazan, niti nakazan kakršenkoli drugačen vzrok tožnikovega padca). Glede na ugotovljeno, da je bil zavarovanec toženke tisti, ki je znotraj gradbišča razporejal tudi delavce svojega podizvajalca (glej 16. točko obrazložitve) in je torej v veliki meri vodil pri delu tudi delavce podizvajalca, je bil dolžan poskrbeti za varno delo, ne glede na to, v kakšnem pravnem razmerju je bil delavec (tožnik) z njim. Drži sicer, da bi moral tožnikov delodajalec z vidika vseh varnostnih standardov preveriti tudi brezhibnost odra, vendar se toženka s trditvami o takšnih opustitvah in trditvah, v razmerju do tožnika, ne more razbremeniti odgovornosti (četrti odstavek 153. člena OZ). Takšen ugovor bi lahko uspel le v primeru, če bi dokazala, da je bila organizacija delovnega procesa na gradbišču izključno v sferi tožnikovega delodajalca, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1) Izpovedbi tožnika in priče; prijava poškodbe pri delu (priloga A7), ki izkazuje, da je družba N., d. o. o. na spornem gradbišču opravljala krovsko – kleparska dela; listini A100 in A101, ki izkazujeta, da je družba T., d. o. o. naročniku obračunala (tudi) vrednost krovsko – kleparskih del. Op. št. (2): Takšen potek nezgode je skladen tudi z zapisom v „prijavi poškodbe pri delu, „da se je tožniku pri montaži parapropustne folije zlomil ploh“ in z medicinskim izvidom z dne 17. 2. 2009 (torej z dne nesreče) „da je gospod padel z odra 8 m v globino“.

Op. št. (3): Ki sicer ni vedel naziva firme glavnega izvajalca, vendar pa iz njegove izpovedbe jasno izhaja, da je bila organizacije delovnega procesa na gradbišču v veliki meri v sferi izvajalca.