Jedro

Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) izdala tri sklepe o davčni izvršbi, in sicer:

- sklep št. DT 4933-17267/2014-19 z dne 3. 10. 2022, v katerem je odločila, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 150,00 EUR, stroške davčne izvršbe v višini 25,00 EUR in stroške izdaje sklepa o izvršbi v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznosti dolžnika temeljijo na odločbi št. 7100-3021/2011-41 z dne 1. 10. 2013, ki jo je izdal Tržni inšpektorat R Slovenije in je postal izvršljiv dne 5. 11. 2013 in sklepu št. DT 4933-17267/2014-5 z dne 5. 5. 2014, ki ga je izdal FURS in je postal izvršljiv dne 26. 5. 2014 (1. točka izreka);

- sklep št. 4933-196639/2012-16 z dne 5. 10. 2022, v katerem je odločila, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 66,32 EUR in stroške izdaje sklepa o izvršbi v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznosti dolžnika temeljijo na odločbi št. 7100-3021/2011-12 z dne 10. 5. 2012, ki jo je izdal Tržni inšpektorat R Slovenije in ki je postal izvršljiv dne 10. 6. 2012 (1. točka izreka);

- sklep št. DT 4933-84244/2013-15 z dne 4. 10. 2022, v katerem je odločila, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 150,00 EUR, stroške davčne izvršbe v višini 25,00 EUR in stroške izdaje sklepa o izvršbi v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznosti dolžnika temeljijo na odločbi št. 7100-33021/2011-26 z dne 7. 1. 2013, ki jo je izdal Tržni inšpektorat R Slovenije in ki je postala izvršljiva dne 7. 2. 2013 in sklepu št. DT 4933-84244/2013-3 z dne 31. 8. 2013, ki ga je izdala FURS in ki je postal izvršljiv dne 19. 9. 2013 (1. točka izreka).

Iz obrazložitve vseh treh sklepov o izvršbi izhaja, da je Tržni inšpektorat kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) FURS-u kot pristojnemu davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarnih terjatev izkazanih v treh izvršilnih naslovih. Ker tožnik kot dolžnik svojih obveznosti ni poravnal, je davčni organ uvedel davčno izvršbo, pri tem pa je upošteval omejitve izvršbe predvidene v določilih ZDavP-2 (166. člen, 160. člen in 160.a člen ZDavP-2). V sklepih je določen še način izvršbe (rubež denarnih sredstev tožnika pri A., d.d. do višine dolgovane obveznosti), tožnik pa je na podlagi prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 dolžan plačati vse dosedanje stroške davčne izvršbe in stroške izdaje sklepov o davčni izvršbi.

Tožnik je zoper vse tri sklepe o davčni izvršbi vložil pritožbe, ki jih je tožena stranka kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju toženka) združila v en postopek voden pod št. DT-499-23-150/2022 (sklep št. DT-499-23-150/2022-2 z dne 20. 4. 2023). Pritožba zoper sklepe o davčni izvršbi je bila zavrnjena kot neutemeljena (1. točka izreka odločbe št. DT-499-23-150/2022-2 z dne 20. 4. 2023) ter odločeno, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka odločbe št. DT-499-23-15072022-2 z dne 20. 4. 2023).

Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je v konkretnem primeru davčni organ postopek davčne izvršbe uvedel na podlagi 156. člena ZDavP-2, v skladu s katerim opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Izpodbijani sklepi vsebujejo vse obvezne sestavine, ki jih predvideva določba 151. člena ZDavP-2, prihaja le do določenih pomanjkljivosti pri navedbi izvršilnih naslovov, ki predstavljajo podlago za izvršbo. Iz podatkov spisne dokumentacije je namreč razvidno, da izterjava stroškov postopka (sodnih taks), ki se z izpodbijanimi sklepi terjajo na predlog Tržnega inšpektorata RS, temelji na naslednjih izvršilnih naslovih, ki jih je izdal navedeni predlagatelj: plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 7100-3021/2011-41-31002 z dne 1. 10. 2013, s katerim je bila pritožniku naložena sodna taksa v znesku 150,00 EUR (v sklepu št. DT 4933-17267/2014-19 z dne 3. 10. 2022 je navedeno, da gre za odločbo št. 7100-3021/2011-41), plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 7100-3021/2011-12-31002 z dne 10. 5. 2012, s katerim je bila pritožniku naložena sodna taksa v znesku 190,00 EUR (v sklepu št. DT 4933-196639/2012-16 z dne 5. 10. 2011 je zapisano, da gre za odločbo št. 7100-3021/2011-12) ter plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 7100-3021/2011-26-31002 z dne 7. 1. 2013, s katerim je bila pritožniku naložena sodna taksa v znesku 150,00 EUR (v sklepu št. DT 4933-84244/2013-15 z dne 4. 10. 2022 je navedeno, da gre za odločbo št. 7100-3021/2011-26). Po mnenju pritožbenega organa gre v teh primerih (pomanjkljiva navedba vrste in številke izvršilnega naslova) zgolj za pisno pomoto, ki na samo odločitev o stvari ne vpliva in jo lahko prvostopenjski organ na podlagi določb 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) kadarkoli popravi.

Nadalje iz obrazložitve izhaja, da so navedeni plačilni nalogi opremljeni s potrdili o izvršljivosti in kot takšni predstavljajo veljavne izvršilne naslove v smislu 146. člena ZDavP-2, zato je davčni organ izdal sklep o izvršbi brez preverjanja, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Klavzulo izvršljivosti je mogoče izpodbijati pri organu, ki je izvršljivost potrdil, torej v posebnem postopku, ne pa v postopku davčne izvršbe. Hkrati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Zapadle obveznosti so se od dolžnika terjale že predhodno, vendar neuspešno, zato je FURS pričela nov postopek davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri Novi Ljubljanski banki d.d. V zvezi z ugovorom zastaranja je drugostopenjski organ tožniku pojasnil, da Zakon o prekrških (ZP-1) določa zgolj rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek oziroma s tem povezanih obveznosti. Če se je izvrševanje začelo v rokih iz ZP-1, pa se glede izterjave obveznosti iz naslova globe in stroškov postopka, kamor se uvrščajo tudi sodne takse izrečene v prekrškovnem postopku, napotuje na uporabo določb ZDavP-2. Sodne takse, ki so bile dolžniku naložene v plačilo s plačilnimi nalogi, so se začele izvrševati že s sklepi o davčni izvršbi v letu 2013 in 2014, torej pred potekom dvoletnega relativnega in štiriletnega absolutnega zastaralnega roka, ki ga določa 44. člen ZP-1. Zoper dolžnika se je dne 4. 12. 2015 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pričel postopek osebnega stečaja (opr. št. St ...), ki se je pravnomočno končal dne 10. 5. 2022, brez izdanega sklepa o odpustu obveznosti. V času stečajnega postopka ni bilo dovoljeno pričeti postopka izvršbe, zato je bilo v tem času zastaranje zadržano po petem odstavku 126. člena ZDavP-2. V času izdaje izpodbijanih sklepov tako pravica do izterjave sodnih taks še ni zastarala, prav tako še ni zastarala pravica do izterjave stroškov izdaje sklepov o izvršbi, saj tudi glede tega veljajo določila ZDavP-2 in ZFPPIPP. Glede na vse navedeno, je drugostopenjski organ odločil, da so pritožbe tožnika neutemeljene in jih je posledično zavrnil ter odločil še o stroških postopka (odločitev, da ti niso bili priglašeni).

Tožbene navedbe

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. Zahteva, da se glede na njegovo in ženino finančno stanje, dolg v celoti odpiše. Zaradi zločina je ostal brez premoženja in do nedavnega s socialno podporo. Od septembra 2022 živita z minimalno invalidsko pokojnino. Zaradi zločina, ki jima je bil storjen, je imel veliko sodnih postopkov in do sedaj so mu bili zaradi situacije vselej odpisani dolgovi. S stečajem je zaključil brez odpusta obveznosti, zato mu še vedno poberejo vse. Z ženo živita v tuji hiši in z minimalnimi dohodki, zato ne more plačati niti evra. Ker si ne more privoščiti odvetnika piše in je tudi v preteklosti pisal pritožbe sam in ker je preteklo veliko let, ne ve, kaj je naredil Tržnemu inšpektoratu. Prosi za pojasnilo svojega greha in odpis dolga, glede na to, da se je davčni dolg odpisal B. B. in ostali mafiji. Če je zakon za vse enak ali pa imajo člani rdeče mafije posebne pogoje in so sodišča in ostale vladne institucije pristranske.

Odgovor na tožbo

Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala tožbenim navedbam in vztrajala pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ter obrazložitve drugostopenjske odločbe. Za izdajo izpodbijanih sklepov so bili izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji, saj so obstajali izvršljivi izvršilni naslovi, prav tako tudi neporavnane obveznosti. Tožnik obstoju procesnih predpostavk za izvršbo niti ne oporeka, temveč se sklicuje na finančno stisko, ki pa sama po sebi ne vpliva na zakonitost izpodbijanih sklepov oziroma ni razlog za to, da se zoper tožnika ne bi vodil postopek davčne izvršbe. Hkrati dodaja, da je socialni položaj dolžnika v postopku davčne izvršbe na denarna sredstva varovan z določbami o izvzetjih (159. člen ZDavP-2) in omejitvah davčne izvršbe (160. člen ZDavP-2), ki jih mora upoštevati izvrševalec sklepa o davčni izvršbi (banka), kar izhaja iz izpodbijanih sklepov. Glede na navedeno, naj sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Odločitev brez glavne obravnave

V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS-1)). Tudi sicer pa glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitve odločbe, ali se jo da preizkusiti.

Predmet presoje v zadevi so sklepi FURS št. DT 4933-17267/2014-19 z dne 3. 10. 2022, št. DT 4933-196639/2012-16 z dne 5. 10. 2022 ter št. DT 4933-84244/2013-15 z dne 4. 10. 2022, s katerimi je bila zaradi neprostovoljnega plačila tožnikovih obveznosti po izvršilnih naslovih, in sicer plačilnih nalogih Tržnega inšpektorata št. 7100-3021/2011-41-31002 z dne 1. 10. 2013, št. 7100-3021/2011-12-3102 z dne 10. 5. 2012 in št. 7100-3021/2011-26-3102 z dne 7. 1. 2013, uvedena davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva.

Po presoji sodišča so izpodbijani upravni akti pravilni in utemeljeni na zakonu, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tudi tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča.

V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo za izterjavo sodne takse po zgoraj navedenih izvršilnih naslovih (plačilnih nalogih). Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbami ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, pa postopa tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili vsi trije izpodbijani sklepi izdani na podlagi izvršilnih naslovov, in sicer plačilnih nalogov Tržnega inšpektorata RS.

V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.

Sodišče ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljavni izvršilni naslov, tožnik pa do dneva izdaje sklepov o izvršbi svojih obveznosti ni poravnal (da bi svoje obveznosti poravnal, tožnik ne zatrjuje niti v tožbi). Pomote v zapisu, ki jih je sicer drugostopenjski organ ustrezno obrazložil, prvostopenjski organ pa jih lahko kadarkoli popravi, na sam obstoj in veljavnost izvršilnih naslovov ne vplivajo. Da bi obstajali razlogi za ustavitev izvršbe (155. člen ZDavP-2) iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, ne zatrjuje pa jih niti tožnik v tožbi. Čeprav tožnik v tožbi ugovora zastaranja ni več podal, pa sodišče po pregledu obrazložitve drugostopenjske odločbe v tem oziru v celoti kot pravilnim pritrjuje stališčem drugostopenjskega organa o nezastaranju obveznosti, skladno s 125. in 126. členom ZDavP-2 v zvezi z 44. členom ZP-1.

Po presoji sodišča imajo izpodbijani sklepi vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožnik je bil tudi poučen, da v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbami zoper sklepe ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Naloga davčnega organa v postopku davčne izvršbe je namreč le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

Glede smiselnih očitkov tožnika, da je upnik Tržni inšpektorat in ne FURS, sodišče še pojasnjuje, da v obravnavanem primeru davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Slednje predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za priznana. Niti ZDavP-2 niti določbe ZUP v tem primeru davčnemu organu ne dajejo pristojnosti ali mu nalagajo obveznosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Za izpodbijanje potrdila o izvršljivosti so predvideni drugi postopki. Obveznost plačila v konkretnem primeru torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani Tržnega inšpektorata, ki je kot predlagatelj izvršbe pri davčnem organu podal predlog za izvršbo. Za takšen postopek davčne izvršbe ima davčni organ zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2.

V zvezi s tožbenimi navedbami o odpisu dolga in slabem premoženjskem stanju tožnika, sodišče dodaja še, da čeprav sodišče sočustvuje s tožnikom in iz življenjskega vidika razume njegovo slabo premoženjsko in socialno stanje, ugovori v tem oziru v okviru sodne presoje zakonitosti sklepa o davčni izvršbi ne morejo biti pravno upoštevni: slabo finančno stanje dolžnika namreč ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.

Sodišče zaključuje, da so izpodbijani sklepi o davčni izvršbi pravilni, davčni organ je pravilno uporabil materialno pravo, odločitev prve stopnje je skupaj z odločitvijo drugostopenjskega organa tudi ustrezno obrazložena, davčni organ pa v postopku odločanja tudi ni zagrešil kakšne bistvene kršitve določb postopka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Postopek je bil izveden pravilno in zakonito, sodišče pa se z razlogi organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških je odpadel, ker jih nobena stranka ni priglasila.

-------------------------------

Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.

Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 266, točka 5. in 7.

Sodba UPRS opr. št. II U 133/2019-16 z dne 20. 10. 2021.

VSRS sodba opr. št. I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005, UPRS sodba opr. št. II U191/2009 z dne 22. 09. 2010.

UPRS sodba opr. št. I U 292/2021-4 z dne 10. 1. 2023.

UPRS sodba opr. št. I U 892/2019-13 z dne 7. 5. 2021.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 146, 146/1, 151, 159, 160

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.