Jedro

Storilcu malomarnostnega kaznivega dejanja je mogoče odpustiti kazen v okviru posebnega razloga, kot je opredeljen v 45. čl. KZ le tedaj, kadar posledice kaznivega dejanja storilca tako prizadenejo, da izrek kazni ne bi bil upravičen. Takšen poseben razlog mora sodišče ugotoviti in oceniti in ga ni mogoče enostavno enačiti z olajševalnimi okoliščinami, kot je storilo sodišče v obravnavanem primeru. Ocenilo je namreč, da dosedanja nekaznovanost obdolženca pred sodiščem in pred sodnikom za prekrške in dejstvo, da je pri prometni nesreči, ki jo je zakrivil, hude telesne poškodbe utrpel njegov oče, s katerim ima obdolženec dobre odnose, predstavljajo posebne razloge za odpustitev kazni. V svoji pritožbi zato državni tožilec pravilno ugotavlja, da niti iz zagovora obdolženca, niti iz izpovedbe očeta ni bila razvidna nobena prizadetost glede posledic prometne nesreče, naštete okoliščine pa so lahko zgolj olajševalne.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo in preizkusno dobo ter mu istočasno v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka, saj je tudi odločitev o neplačilu slednjih utemeljeno izpodbijal državni tožilec v svoji pritožbi.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se po čl. 50 in 51 KZ obd. D. K. izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu po I. odst. 251. čl. KZ določi kazen 2 (dva) meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Obdolženec je dolžan kot stroške kazenskega postopka plačati povprečnino v višini 100.000,00 (stotisoč) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. D. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325 KZ ter mu nato po I. odst. 44. čl. istega zakona kazen odpustilo. Obdolženca je oprostilo tudi povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP.

Zoper takšno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka ter predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naloži tudi stroške kazenskega postopka.

Višja državna tožilka S. J. P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi, zagovornica obdolženca - odvetnica V. T. iz Ivančne Gorice pa je v pisnem odgovoru nasprotno menila, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu kazen odpustilo ter je zato predlagala zavrnitev pritožbe okrožnega državnega tožilca.

Pritožba je utemeljena.

V svoji pritožbi državni tožilec že uvodoma pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačen predpis kot podlago za svojo odločitev o odpustitvi kazni, saj določba 44. člena KZ omogoča sodišču, da sme storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen le v primeru, kadar to zakon posebej določa ter takšne določbe 251. čl. KZ nima in je zato sodišče prve stopnje že v tem pogledu prekršilo kazenski zakon. Pravilno pa je tudi nadaljnje razlogovanje državnega tožilca v pritožbi, da v okviru posebnega razloga za odpustitev kazni, kot je opredeljen v 45. čl. istega zakona, odpustitev kazni v obravnavanem primeru ni bila utemeljena. Odpustitev kazni po tem členu se lahko uporablja le fakultativno in sicer praviloma tedaj, kadar storilca malomarnostnega kaznivega dejanja posledice tako prizadenejo, da izrek kazni ne bi bil upravičen in pravičen.

Prizadetost je lahko psihična ali fizična, glede storilčevih ali glede osebnih vrednot njegovih bližnjih, na katere je tesno navezan, v vsakem primeru pa mora biti takšna prizadetost konkretno ugotovljena. Glede obravnavanega primera pa državni tožilec v svoji pritožbi pravilno ugotavlja, da obdolženec med postopkom kakršnekoli prizadetosti ni niti zatrjeval, niti se ni kako drugače odrazila v njegovem ravnanju po nesreči, ob upoštevanju dejstva, da je bil oškodovanec njegov oče. Celo več, kot izhaja iz zagovora obdolženca, je skušal posledice za nesrečo prevaliti na neprimerno cestišče. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sicer pravilno ugotovilo, da je ravno zaradi obdolženčeve neizkušenosti prišlo do prometne nesreče, vendar pa dosedanja nekaznovanost obdolženca pred sodiščem in pri sodniku za prekrške, njegovo obžalovanje, stopnja njegove krivde in poškodbe očeta, s katerim ima dobre odnose, nedvomno niso okoliščine, ki bi lahko narekovale odpustitev kazni, pač pa gre za olajševalne okoliščine, ki bi že sodišču prve stopnje narekovale izrek kazenske sankcije opominjevalne narave, kar je predlagala tudi okrožna državna tožilka v zaključni besedi in se za takšno sankcijo utemeljeno zavzema tudi okrožni državni tožilec v svoji pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni presoji naštetih okoliščin obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z določenima kaznijo in preizkusno dobo, katerih višina bo tudi po oceni pritožbenega sodišča pri njem dosegla namen kazenskopravnega varstva.

Ker državni tožilec v svoji pritožbi tudi pravilno opozarja, da je obdolženec mlad, zdrav in sposoben za delo, razpolaga pa tudi s premičnim premoženjem (osebnim avtom), tudi sodišče druge stopnje ne vidi razlogov, ki bi narekovali oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka obdolžencu. Ker v spisu ni podatkov o dejanskih stroških, je sodišče druge stopnje le-te opredelilo v obliki povprečnine, katere višino je določilo glede na obseg te kazenske zadeve in na podatke o obdolženčevem premoženjskem stanju.