Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.455.606 SIT (sedaj 10.247,06 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 53.514 SIT (sedaj 223,30 EUR) od 4. 8. 2003 dalje do plačila, od zneska 2.402.092 SIT (sedaj 10.023,75 EUR) pa od 4. 10. 2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel 13. 5. 2001 kot mopedist v trčenju z osebnim avtomobilom, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke. Ugotovilo je, da je za nastalo škodo tožnik odgovoren do višine 60% od celote, zaradi česar dosojeni znesek predstavlja le odškodnino za 40% nastale škode.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino zvišalo na znesek 11.856,85 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Zvišanje odškodnine se nanaša na ugotovitev večjega obsega škode iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Delno je spremenilo tudi odločitev o teku zakonitih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opozarja na ugotovitev, da je bil tožnik v trenutku trčenja z avtomobilom že izven križišča, na svoji strani cestišča, vključil pa se je na cesto, ki je bila prosta vozil v njegovi smeri vožnje. Ni mogel pričakovati, da bo voznik osebnega avtomobila peljal po njegovem delu cestišča. Po trčenju je osebni avtomobil obstal kar 3,30 m od desnega roba vozišča, širokega 4,70 m. Če bi voznik osebnega avtomobila vozil pravilno, do trčenja ne bi prišlo. Velja načelo zaupanja v prometu, po katerem vsak udeleženec cestnega prometa pričakuje, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi. V navedenem obsegu bi po stališču revizije bilo treba presojati obe mnenji izvedencev cestno-prometne stroke. Ravnanje voznika osebnega avtomobila v nobenem primeru ni opravičljivo. Raztreseni pesek na desni strani ni predstavljal take ovire, zaradi katere bi bil voznik upravičen, da se znajde na nasprotnem voznem pasu. Tožnik pa je nasprotno storil vse, da je varno zapeljal v križišče. Sicer pa se tožeča stranka ne strinja z višino dosojene odškodnine. Vse subjektivne okoliščine, ki se nanašajo na obseg prizadejane škode, niso bile upoštevane. Tožnik je mlad človek in ga bodo posledice poškodb spremljale še dolgo obdobje. Primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila v znesku 17.500 EUR. Revizija se sklicuje na ugotovitve o prestanem bolečinskem obdobju in nevšečnostih, ki so spremljale zdravljenje. Celotna zahtevana odškodnina (19.195,46 EUR – prej 4.600.000 SIT) bi morala biti dosojena tudi iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Tudi v tem obsegu se revizija sklicuje na izvedensko mnenje, iz katerega so razvidne posledice poškodb, ki zmanjšujejo tožnikovo življenjsko aktivnost in mu povzročajo duševne bolečine. Gre predvsem za poslabšanje muskulature leve noge in desnega kolka s posledično šepajočo hojo.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Kolo z motorjem je v razmerju do osebnega avtomobila šibkejše (ranljivejše) prevozno sredstvo, vendar tako po klasifikaciji (91. člen v času obravnavane nesreče veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa) kot po dejanski rabi sodi v vrsto motornih vozil. Zato je bila pri nesreči, v kateri sta bila 13. 5. 2001 udeležena osebni avtomobil in kolo z motorjem (moped) utemeljeno uporabljena določba 178. člena ZOR o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Kadar je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik motornega vozila za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili obojestransko krivdo z razmejitvijo 60% v breme tožnika in 40% v breme zavarovanca tožena stranke. Revizija se nasprotno zavzema za ugotovitev o izključni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem izhaja iz ocene, da je pripeljal tožnik z mopedom sicer iz neprednostne na prednostno cesto, vendar naj bi prišlo do trčenja z avtom že izven križišča in na tožnikovem voznem pasu, medtem ko je bil osebni avto ob trčenju na svoji levi, napačni strani. Pri tem povzema dejansko ugotovitev, po kateri je bil ob 4,7 m širokem cestišču osebni avto oddaljen od levega roba vozišča – oziroma desnega, gledano v smeri tožnikove vožnje – le 1,4 m. 7. Dejansko ugotovitev o tem, da voznik osebnega avta ni vozil v celoti po svoji desni strani, je izpodbijana sodba upoštevala. Prav ta okoliščina je bila podlaga za odločitev o avtomobilistovi (so)odgovornosti za nastalo škodo. Vendar pa sta skladni mnenji izvedencev cestno-prometne stroke s skico kraja prometne nesreče in fotografijami nudili podlago za oceno tožnikove vožnje s stališča njegove kršitve cestno-prometnih predpisov, predvsem uporabe tistega dela določb Zakona o varnosti cestnega prometa (tretji odstavek 41. člena), ki nalagajo vozniku, ki se približuje križišču, da vozi s takšno hitrostjo, da lahko ustavi in pusti mimo vozila, ki imajo v križišču prednost. Kršitev navedene določbe je imela za posledico, da je bil tožnik v postopku pri sodniku za prekrške spoznan za odgovornega za navedeni prekršek. Za potrebe te pravde in zaradi uporabe določbe 178. člena ZOR je odločilna dejanska ugotovitev, da je do trčenja z osebnim avtom prišlo le 3,1 m naprej od ustja stranske ceste, po kateri je pripeljal tožnik. To pa pomeni, da je do nesreče prišlo v križišču s prednostno cesto. Še najbolje je takšno ugotovitev ponazorila policijska skica. Navedenih dejanskih ugotovitev tožnik glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP niti ne more revizijsko izpodbijati. Pravna presoja o višji stopnji tožnikove odgovornosti je ob takih ugotovitvah pravilna. Tožnik je pripeljal iz neprednostne na prednostno cesto, zato je bil dolžan, da v križišču pusti prednost vsem vozilom na prednostni cesti, torej tudi osebnemu avtomobilu zavarovanca tožene stranke, čeprav je v križišču prešel namišljeno sredinsko črto. Višine deleža njegove soodgovornosti zato ni mogoče zmanjševati, še manj za izključiti.

8. Reviziji tudi ni mogoče pritrditi, kolikor napada odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izpodbijana sodba se je kritično opredelila do razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodila odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,02 EUR). Tožnik je sicer utrpel prelom desne stegnenice z raztrganino na levi goleni s posledičnima dvema operacijama in 14-dnevno hospitalizacijo ter sedemmesečnim zdravljenjem, vendar dosojene odškodnine v prej navedenem znesku ni mogoče zviševati. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR namreč zahteva od sodišča poleg individualizacije odškodnine glede na specifične lastnosti primera, upoštevajoč tudi osebnost oškodovanca, primerljivost odškodnine s podobnimi primeri sodne prakse. Obveljati mora namreč načelo, po katerem je za enake vrste škod mogoče prisoditi približno enako odškodnino. To obvelja tudi glede višine odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova tožniku prisodilo 3.000.000 SIT (sedaj 12.518,77 EUR), vendar pa je glede na dejanske ugotovitve, ki slede predvsem iz izvedenskega mnenja, utemeljeno to odškodninsko postavko zvišalo za dodatnih 4.200 EUR. Pri tem je upoštevalo vse, kar tožnik sedaj navaja v reviziji kot odločilne okoliščine za nadaljnje zvišanje. Tako je prišla do zadostnega izraza okoliščina, da je tožnik mlad, da se ne more ukvarjati z aktivnostmi, ki pritičejo mlademu človeku, da šepa, da se mu telo nagiba na desno stran, da bo imel težave pri daljši hoji in da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane za 20%, kakor je navedel izvedenec. Upoštevaje podobne primere sodne prakse je torej določitev odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v skupnem znesku 16.691,70 EUR primerna. Seštevek posameznih postavk odškodnine da skupni znesek 29.642,13 EUR, kar ob primerjavi podobnih primerov sodne prakse tožnikov primer uvršča v povprečje odškodnin za podobne primere škod. Ob upoštevanju odbitka 60% zaradi soodgovornosti za nastalo škodo je torej tožniku prisojena primerna odškodnina v znesku 11.856,85 EUR.

9. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.