Jedro

Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Nobeno opozorilo varnostnikov in socialnih delavcev do zdaj namreč ni imelo učinka.

Za preprečitev nadaljevanja tožnikovih dejanj je na mestu izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijan sklep

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje iz razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ocenila je, da je to nujno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ..., od 9. 4. 2026 od 13:29 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 9. 7. 2026 do 13:29 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je še, da stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je socialna služba azilnega doma pristojni organ obvestila o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red) ter o vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Toženka se pri odločitvi sklicuje na poročila o dogodkih varnostne službe ter uradne zaznamke socialne službe ter tožniku očita naslednje kršitve:

-4. 11. 2025 se je pretepal z drugim prosilcem v prostorih azilnega doma (poročilo varnostne službe iz istega dne);

-10. 12. 2025 je bil v prostoru, kjer je nastanjen, najden grelnik za vodo, kar predstavlja nedovoljen vnos električnih naprav. Ob zasegu ga je iztrgal iz rok socialne delavke ter kričal nanjo in na varnostnika (uradni zaznamek socialne službe iz istega dne);

-31. 1. 2026 je v prostorih azilnega doma kadil hašiš. Ob zasegu je bil opozorjen, naj s kršitvami Hišnega reda preneha (poročilo varnostne službe iz istega dne);

-8. 4. 2026 se je vmešal v pretep, ki se je ponoči odvijal v prostorih azilnega doma, na način, da je varnostniku preprečeval vstop na kraj pretepa in ga oviral pri delu. Varnostnika je z vso silo vlekel za roko in ga v roko tudi ugriznil, zato je bil s strani policije odpeljan in pridržan na policijski postaji (poročilo varnostne službe iz istega dne).

3.Pristojni organ je tožniku dal možnost, da se pred ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja o gornjih očitkih izjavi. Obveščen je bil tudi o pravici do pravnega svetovalca - odvetnika, ki ga je prostovoljno odklonil. Priznal je dogodek z dne 10. 12. 2025, ko je socialna služba pri njem našla prepovedano električno napravo in tudi, da jo je po zasegu izpulil iz rok socialni delavki ter kršitev z dne 31. 1. 2026, ko je v prostorih azilnega doma kadil hašiš. Preostale očitane kršitve je zanikal.

4.Po zaključnem razgovoru je uradna oseba tožniku zaradi zagotavljanja varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ki so v danem primeru predstavljali resnično in dovolj resno grožnjo varnosti varnostnikov in ostalih sostanovalcev ter zaposlenih azilnega doma, izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je povedal, da je ukrep razumel in na zapisnik ni imel pripomb. Zapisnik je tudi podpisal.

5.Toženka ugotavlja, da so vsi pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po tem določilu izpolnjeni. Tožnik je namreč od novembra 2025 do izreka ukrepa večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu, in sicer z uživanjem drog, vnosom prepovedanih substanc v Azilni dom, oviranjem dela zaposlenih ter napada na varnostnika. Ob ugotovitvi, da je tožnik kljub opozorilom nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe o hišnem redu in s tem ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu ter tam zaposlene, je ocenila, da milejšega ukrepa v danem primeru ni moč izreči.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

6.Tožnik v tožbi uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Poudarja, da zakonske podlage za omejitev gibanja ni, kajti gre za hud poseg v človekove pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, ob izreku pa je treba opraviti strog test sorazmernosti posega v človekove pravice. Meni, da je bilo kršeno načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter sorazmernosti. Poudarja, da gre pri omejitvi gibanja za poseg v osebno svobodo iz 19. člena Ustave, kar potrjuje tudi sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1322/2022 z dne 6. 10. 2022, kjer je obrazloženo, da se v skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave RS sme pravica do gibanja omejiti samo z zakonom.

7.Nadalje se tožnik sklicuje na 82.b člena ZMZ-1, ki predvideva milejše ukrepe. Toženki očita, da načela sorazmernosti glede poskusa izvedbe milejšega ukrepa ni spoštovala. Pri omejitvi gibanja gre za poseg v pravico iz 19. člena Ustave RS in mora imeti tak poseg natančno zakonsko podlago in to ne more biti Uredba o hišnem redu. Sklicuje se na obrazložitev Upravnega sodišča RS v zadevi I U 511/2026, kjer je sodišče med drugim navedlo, da je zakonodajalec za kršitve javnega reda in miru določil, da se lahko prosilcu izreče ukrep nastanitve za 3 dni v sprejemnih prostorih azilnega doma, za nekatere druge hujše kršitve pravil bivanja v azilnem domu pa se mu lahko izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo (drugi in tretji odstavek 82.b člena ZMZ-1). V tej sodbi je sodišče navedlo, da ni razvidno, zakaj tožena stranka ni uporabila teh določil. Prepričan je, da gre za primerljivo zadevo, saj toženka ni dovolj konkretizirala, zakaj gre za hujše kršitve Hišnega reda, prav tako bi v zadostni meri presojala sorazmernosti ukrepa. Posledično v obrazložitvi akta manjkajo bistveni razlogi za odločitev, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti.

8.Nadalje poudarja, da ga ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28 (2) ter uvodne izjave številka 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu v zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Zakonodajalec je uredil samo možnost omejitve gibanja na na območje azilnega doma, kar pa ni manj prisilni ukrep v okviru ukrepov odvzema prostosti. Toženka zato tovrstnega ukrepa ne more izvajati, pred njegovo izdajo pa bi morala opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up 1116/09-22 dne 3. 3. 2011. Poleg tega tožniku ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

9.Hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Poudarja, da se tam počuti izredno slabo, dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. Dodaten argument za izdajo začasne odredbe pa je tudi dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča ne zadrži njene izvršitve, bi lahko nastala situacija, ko sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, četudi bi uspel s tožbo.

10.Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da se je tožnik prostovoljno odpovedal pravici do prisotnosti pravnega svetovalca in ga ni želel imeti. Bil je seznanjen z očitanimi dejanji in kršitvami hišnega reda in je imel možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej. Na zapisnik tudi ni imel pripomb in ga je podpisal. S tem, ko je med decembrom 2025 in aprilom 2026 najmanj štirikrat kršil hišni red, ni ogrožal le sebe, temveč tudi ostale sostanovalce, zaposlene, vključno z varnostno službo, s čimer je huje kršil pravila hišnega reda, ogrožen pa je tudi javni interes. Nadalje toženka našteva, katera dejanja je tožnik priznal in je to tudi navedeno na zapisniku o zaslišanju. Glede na navedene hujše kršitve hišnega reda, ponekod z elementi nasilništva in napada na varnostnika, preprečevanje opravljanja dela zaposlenih, vnašanje in uživanje prepovedanih substanc v azilnem dom, so po mnenju tožene stranke izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prvega, drugega in četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrepi, ki bi omogočali nadaljevanje bivanja na območju azilnega doma, pa so neprimerni in neučinkoviti, saj je nesporno, da gre v primeru tožnika za agresivno osebo, ki je občasno pod vplivom drog, ki neprestano krši hišni red kljub večkratnim izrečenim opozorilom po prenehanju kršitev, ki ovira delo zaposlenih ter je pogosto nasilna. Nadalje meni, da gre za dokazno nepodprto tožbeno navedbo, da je bila podana absolutna bistvena kršitev postopka in da se sklepa ne da preizkusiti, saj je izrek sklepa jasen, v obrazložitvi pa so tudi pojasnjeni razlogi in pravna podlaga za izrečen ukrep. Ob dejstvu, da tožnik zanika dogodek z dne 8. 4. 2026, četudi je bil na ta dan pridržan s strani policije, predlaga zaslišanje varnostnika A.A. in B.B., ki bosta opisala nedopustno tožnikovo ravnanje tistega dne.

11.Nadalje nasprotuje tudi predlogu za izdajo začasne odredbe. Milejši ukrep, ki bi tožniku omogočal nadaljnje bivanje v azilnem domu, bi bil neučinkovit in hkrati nevaren za osebje, stanovalce in varnostno službo, predvsem zaradi nesporne agresivnosti tožnika, njegovega uživanja drog ter dejstva, da je bilo v času kršitev v azilnem domu preko 600 oseb, zato je spoštovanje Hišnega reda nujen predpogoj za strpno sožitje vseh deležnikov. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno ni navedel vseh okoliščin in dejstev, s katerimi bi za izdajo začasne odredbe zadostno utemeljil nastanek, obliko ter obseg nastale škode, niti ni pojasnil in s tem izkazal dovolj visoke stopnje verjetnosti, zakaj bi bila škoda zanj težko popravljiva. Izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi lahko nastala, še preden bi sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zgolj navajanje, da se tožnik v Centru za tujce slabo počuti, je po mnenju tožene stranke premalo, da bi bilo utemeljeno slediti predlogu za izdajo začasne odredbe, hkrati pa tudi ne pretehta nad varstvom javnega interesa, ki bi bil z izdajo začasne odredbe ogrožen. Sodišču predlaga, da tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa št. 2142-57/2026/1542, v sodnem spisu pa listine, predložene s strani tožnika, ki se nahajajo pod prilogo A2 (izpodbijan sklep). Zaslišalo je tožnika. Dokazne predloge toženke za zaslišanje prič je zavrnilo kot nepotrebne za odločitev v predmetni zadevi, saj sodišče preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), tožnik pa v tožbi posameznih dejanskih ugotovitev glede storjenih kršitev ne izpodbija.

Odločitev sodišča

Glede tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

Toženka je svojo odločitev oprla na četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ med drugim odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče uvodoma pojasnjuje, da je preizkus izpodbijanega sklepa mogoč. Posledični ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da gre pri omejitvi gibanja za poseg v pravico iz 19. člena Ustave RS in da mora vsak poseg v to pravico imeti natančno zakonsko podlago in da to ne more biti Uredba o hišnem redu. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je imela toženka zakonsko podlago za izrek ukrepa o omejitvi gibanja, to je četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, upoštevana pa so bila tudi vsa procesna jamstva, kot so določena v 19. členu Ustave RS. V konkretnem primeru tako ni uporabljiva sodba naslovnega sodišča I U 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022, saj je obravnavala vprašanje zakonitosti omejitve gibanja iz razloga, ker je prosilec (samovoljno) zapustil azilni dom. Sodišče je izpodbijani sklep odpravilo, ker ni bilo izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, zato ne gre za primerljiv primer.

Vsebinsko prazen in nekonkretiziran je tudi očitek o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče posledično lahko zgolj na splošno ugotovi, da je toženka vsako očitano posamezno kršitev, ugotovljeno s strani varnostne ali socialne službe Azilnega doma, primerjala z izjavo tožnika in nato sprejela odločitev, da so bile kršitve storjene. Sodišče temu lahko pritrdi. Nenazadnje je določene kršitve tožnik na razgovoru sam priznal. Tudi glede ostalih kršitev sodišče ne dvomi, da jih je tožnik storil, saj v tožbi ne izpodbija nobene ugotovitve toženke glede očitanih ravnanj. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da so navedena poročila o očitanih dejanjih v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da jih je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz poročil z vidika zahtev obravnavane zadeve dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejanskega stanja (storitev očitanih dejanj).1 Tožnik je sicer zaslišan na naroku zatrjeval, da ima dokaze, da kršitev ni storil, pri čemer slednje ni dopustno. Takšnih trditev namreč ni podal niti na osebnem razgovoru niti v tožbi, zaslišanje stranke pa je namenjeno dokazovanju zatrjevanih dejstev in ne širjenju njene trditvene podlage.2

Tožnik se nadalje v tožbi sklicuje na to, da so v primeru kršitev hišnega reda po zakonu določeni tudi milejši ukrepi, kot jih določa 82.b člena ZMZ-1 in da ni razvidno, zakaj toženka teh milejših ukrepov v skladu z navedenim določilom zakona ni upoštevala. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v konkretni zadevi bistvenega pomena to, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu stanu, kot je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej ali je zaradi tožnikovih ravnanj ogrožena osebna varnost ali premoženjska varnost. V primeru ukrepov po 82.a in 82.b členu ZMZ-1 gre za različno pravno podlago, določeni so drugačni ukrepi in postopek odreditve ukrepa, pri čemer za izrek ukrepa omejitve gibanja po zgoraj citirani pravni podlagi ni predpogoj ugotovitev za kakšno kršitev hišnega reda naj bi šlo glede na 82.a in 82.b člena ZMZ-1, kar izhaja tudi iz odločitev Vrhovnega sodišča3. V tožbi citirana odločitev Upravnega sodišča RS zato v konkretnem primeru ni uporabljiva, tudi sicer pa ena sodna odločba še ne pomeni ustaljene sodne prakse.

Po oceni sodišča je toženka pravilno obrazložila in utemeljila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. Tožnik namreč ne prereka, da je imel zgolj v štirih mesecih zabeleženih več kršitev hišnega reda azilnega doma. Prav tako tudi ne, da je bil po kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval. Tako je nazadnje varnostniku, ki je želel posredovati v pretepu v azilnem domu preprečil izvajanje njegovih pristojnosti in ga celo ugriznil v roko, kar ob drugih opisanih kršitvah tudi po prepričanju sodišča terja najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na Center za tujce. Sodišče se namreč strinja, da je to nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu. Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Nobeno opozorilo varnostnikov in socialnih delavcev do zdaj namreč ni imelo učinka.

Nadalje je v tožbi navedeno, da tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave številka 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu v zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da Dublinske uredbe v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj tožnik ni bil pridržan zaradi onemogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak ker je to nujno zaradi varstva osebne varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. Izpodbijani sklep tudi ni nezakonit zato, ker slovenski zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Recepcijske direktive, kjer so določene še druge vrsta alternativnih pridržanj. Kot je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo (npr. v zadevi I Up 5/2024) slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo sicer ni v celoti prenesel navedene določbe, kar pa ni ovira, da tožena stranka ne bi mogla presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma. Glede na tožnikova pretekla ravnanja se je po presoji sodišča pravilno odločila, da je za preprečitev nadaljevanja tožnikovih dejanj na mestu izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožniku ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik. Kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju tožnika, je bilo tožniku postavljeno vprašanje, ali lahko opravijo pogovor brez prisotnosti pravnega svetovalca in se tako odpove pravici do navzočnosti pooblaščenca, na kar je odgovoril, da se s tem strinja.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena z ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede začasne odredbe

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.4 Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo ter da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje. Tožnik je zaslišan navedel še, da zaradi omejitve prostosti ne more delati, kar pa ne izhaja iz njegovih trditev. Kot že navedeno trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z izpovedbami na naroku, saj sodišče dejansko stanje v skladu s prvim odstavkom 20. člena preizkusi le v okviru tožbenih navedb. Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljen in ga je sodišče zavrnilo.