Jedro

Če eden od solastnikov oddaja v najem večji delež nepremičnine od tistega, ki mu glede na njegov lastniški delež pripada, je drugi solastnik po prvem odstavku 190. člena OZ za svoje prikrajšanje upravičen do povračilnega zahtevka. Toženca imata zaradi ravnanja tožeče stranke, ki oddaja kot parkirišče celoto solastnih nepremičnin, nedvomno pravico zahtevati, da se dosežena najemnina razdeli med solastnike v skladu s solastninskimi deleži. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka z namenom, da se izogne plačilu terjatve, ki sta jo zoper njo uveljavljala toženca, kljub temu, da za oddajo nepremičnin (parkirišča) v najem prejema plačila, začasno zaustavila pritok denarja na svoj transakcijski račun (kar tudi priznava v pritožbi). Nadalje je ugotovljeno, da je bila prejšnja izvršba tožencev proti tožeči stranki neuspešna, ker v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na njene računu ni bilo rubljivih sredstev. Ker evidentno tožeča stranka za oddajanje parkirišča na spornem zemljišču prejema najemnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca izkazala za verjetno, da je tožeča stranka svoje prejemke preusmerjala s svojega bančnega računa drugam, pri čemer je imela odprt en sam bančni račun. Ker je tako ravnala že pri relativno nizki terjatvi, ki sta jo uveljavljala toženca, je še toliko bolj verjetno pričakovati, da bo enako ravnala po morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku v tej pravdi.

Tožeča stranka v zvezi s tem v postopku zatrjuje, da je začasno zaustavila promet na svoj račun, da toženca ne bi bila poplačana preden sodišče odloči o vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Toženca sta izvršbo zoper tožečo stranko predlagala na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Pravna kultura veleva, da je treba pravnomočne sodne odločbe spoštovati, zato ravnanje tožeče stranke ne pomeni drugega kot samovoljo. Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve iz izvršilnega naslova je element pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče (po nasprotni tožbi tožene) stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 6. 6. 2023, s katerim je delno ugodilo predlogu tožencev in tožeči stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev solastniškega idealnega deleža do 4577/5511 v razmerju do celote na nepremičninah parc. št. 3493/4, 3495/4, 3493/3, 3495/3, 3493/1 in 3495/1, vse k. o. X, ter nepremičnine parc. št. 3492/1 iste k. o.1 v celoti, saj je presodilo, da so podani pogoji za zavarovanje terjatve z začasno odredbo: toženca sta verjetno izkazala obstoj vtoževane denarne terjatve po 4. in 5. točki tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (na plačilo uporabnine in stroškov postopka) ter verjeten obstoj nevarnosti, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugačnega razpolaganja dolžnika (tožeče stranke)2 s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

2. Zoper sklep je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri predlaga, da se sklep spremeni, tako da se ugovoru ugodi, sklep o zavarovanju z začasno odredbo razveljavi in predlog za zavarovanje zavrne, tožencema pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba navaja, da se sodišče ni opredelilo do bistvene navedbe tožeče stranke, da je bila stavba nevarna za bivanje že pred rušenjem in zaradi nevarnosti porušitve toženca v njej ne bi mogla prebivati, prav tako je ne oddajati. Iz navedb tožencev ne izhaja, kako bi stanovanje uporabljala – prikrajšanje mora biti konkretno in realno, tega pa toženca nista izkazala niti s stopnjo verjetnosti. Sodišče se nadalje ni opredelilo do trditve tožeče stranke, da dovoz do parkirišča, na katerem so tudi parcele tožencev, poteka preko zemljišča tožeče stranke, zato parcel v solasti samostojno sploh ni mogoče uporabljati za parkirišče oz. so dostopne peš. Zato tudi terjatev na plačilo uporabnine po porušitvi stavbe ni izkazana niti verjetno. Ker se sodišče ni opredelilo do obeh ugovorov tožeče stranke, je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba se nadalje sklicuje na odločitev sodišča prve stopnje po sklepu z dne 24. 11. 2022, s katerim je bil prvotno predlog za zavarovanje zavrnjen, ker ni podana nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Začasna odredba ne more biti sankcija za hipotetično ravnanje v preteklih situacijah. Sodišče prve stopnje se je v navedenem sklepu oprlo na sodno prakso, za katero je pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 281/2023 ugotovilo, da je preveč rigidna in nakazalo sodišču prve stopnje, da od nje odstopi. Odstopa od sodne prakse pa nato sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zato je kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. in 22. člena Ustave RS. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni izkazana le hipotetična nevarnost, saj tožeča stranka ni storila ničesar, kar bi bilo usmerjeno v preprečitev izplačila na podlagi odločbe v tem postopku. Da je podana subjektivna nevarnost, mora obstajati dolžnikovo konkretno ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za upnikovo uspešno uveljavitev denarne terjatve. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je plačilo v izvršilnem postopku I 35/2021 izvršila šele, ko je s toženo stranko dosegla dogovor o pobotu nespornih terjatev, prav tako ne o trditvah o slabem finančnem stanju tožene stranke in da je zato tožeča stranka za čas do odločitve o ugovoru zaustavila pritok denarja na svoj transakcijski račun. Vse nepremičnine, katerih lastnica je tožeča stranka, so ves čas ostale proste in neobremenjene, zato bi toženca lahko kadarkoli razširila izvršbo tudi nanje.

3. V odgovoru na pritožbo toženca pritrjujeta izpodbijani odločitvi in predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi s trditvijo, da stavba pred rušenjem ni bila primerna za bivanje, je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve ugotovilo, da so pred porušenjem (do februarja 2021) v stavbi stanovali najemniki (to je izpovedal direktor tožeče stranke) in da je verjetno izkazano, da so stanovali tudi v spornem mansardnem stanovanju, ki je bil last tožencev. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Tudi, če je bila stavba nevarna za bivanje, je očitno, da se je v ta namen uporabljala in celo oddajala (s strani tožeče stranke). Če pa eden od solastnikov oddaja v najem večji delež nepremičnine od tistega, ki mu glede na njegov lastniški delež pripada, pa je drugi solastnik po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za svoje prikrajšanje upravičen do povračilnega zahtevka.3 Bolj poglobljeno se z navedenim vprašanjem v postopku zavarovanja ni treba ukvarjati, bo pa to predmet presoje ob meritornem odločanju o tožbenem zahtevku (po nasprotni tožbi). Podobno je tudi glede trditev, da dovoz na parkirišče poteka po parceli v lasti tožeče stranke in da toženca nepremičnine sploh ne bi mogla uporabljati kot parkirišče. Toženca sta verjetno izkazala, da tožeča stranka v najem oddaja tudi njun delež na nepremičnini in za ta najem prejema plačilo.4 Prav tako je glede tega sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca verjetno izkazala, da sta solastnika spornih nepremičnin (na katerih je parkirišče) in da te uporablja tožeča stranka v celoti oz. v obsegu, ki je večji od njenega deleža na nepremičninah. V zvezi s tem, da toženca sama ne bi mogla oddajati nepremičnin za parkirišče, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ima solastnik pravico do uporabe solastne stvari, pravico do uporabnine pa takrat, kadar drugi solastnik uporablja solastno stvar v večjem obsegu, kot znaša njegov idealni delež in solastniku neupravičeno preprečuje souporabo njegovega solastnega deleža. Toženca imata zaradi ravnanja tožeče stranke, ki oddaja kot parkirišče celoto solastnih nepremičnin, nedvomno pravico zahtevati, da se dosežena najemnina razdeli med solastnike v skladu s solastninskimi deleži. Terjatev tožencev je s tem verjetno izkazana.

6. Tožeča stranka ima prav, da začasna odredba ne more biti sankcija za hipotetično ravnanje v preteklih situacijah, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožeča stranka z namenom, da se izogne plačilu terjatve, ki sta jo zoper njo uveljavljala toženca, kljub temu, da za oddajo nepremičnin (parkirišča) v najem prejema plačila, začasno zaustavila pritok denarja na svoj transakcijski račun (kar tudi priznava v pritožbi). Nadalje je ugotovljeno, da je bila prejšnja izvršba tožencev po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani I 35/2021 z dne 18. 1. 2021 proti tožeči stranki neuspešna, ker v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na njene računu ni bilo rubljivih sredstev. Ker evidentno tožeča stranka za oddajanje parkirišča na spornem zemljišču prejema najemnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca izkazala za verjetno, da je tožeča stranka svoje prejemke preusmerjala s svojega bančnega računa drugam, pri čemer je imela odprt en sam bančni račun. Ker je tako ravnala že pri relativno nizki terjatvi, ki sta jo uveljavljala toženca, je še toliko bolj verjetno pričakovati, da bo enako ravnala po morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku v tej pravdi. Temu pritrjuje pritožbeno sodišče. Terjatev je bila zaradi ravnanja tožeče stranke poplačana šele v januarju 2023, torej po dveh letih.

7. Tožeča stranka v zvezi s tem v postopku zatrjuje, da je začasno zaustavila promet na svoj račun, da toženca ne bi bila poplačana preden sodišče odloči o vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Toženca sta izvršbo zoper tožečo stranko predlagala na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Pravna kultura veleva, da je treba pravnomočne sodne odločbe spoštovati, zato ravnanje tožeče stranke ne pomeni drugega kot samovoljo. Preprečevanje samovolje in nasilja pa je ravno eden od namenov prava. Tožeča stranka je imela poleg ugovora v izvršilnem postopku različna druga pravna sredstva, ki bi jih lahko uporabila, pa se je raje odločila samovoljno preusmeriti promet na njen bančni račun drugam in s tem preprečiti izvršbo. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, je učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve iz izvršilnega naslova element pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Drži, da mora za to, da je podana subjektivna nevarnost, obstajati dolžnikovo konkretno ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za upnikovo uspešno uveljavitev denarne terjatve, a vendar tudi preusmerjanje denarnih sredstev, ki bi morala priti na račun mesečno iz naslova najemnine, za upnika, ki iz uradnih evidenc ve samo za en dolžnikov račun, pomeni zmanjševanje možnosti za upnikovo uspešno uveljavitev denarne terjatve. V pravni državi je namreč nesprejemljivo, da je izvršba na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe odvisna od tega, ali bo dolžnik privolil v plačilo in v tem primeru preusmeril denarna sredstva nazaj na bančni račun.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo in tudi primerjalo s sodno prakso, na katero se sklicuje tožeča stranka,5 s čimer je pojasnilo zakaj v obravnavani zadevi šteje, da bo brez začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pojasnila sodišča prve stopnje iz 23. in 24. točke obrazložitve in opozarja, da v obravnavanem primeru niti ne gre za odstop od sodne prakse, ampak gre za obravnavanje posebnosti konkretnega primera, ki dopuščajo zaključek, da je izpolnjen tudi subjektivni pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).

10. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožeča stranka zaradi pritožbenega neuspeha, toženca pa zato, ker v odgovoru na pritožbo nista podala navedb, s katerimi bi vsebinsko prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

1 V nadaljevanju bodo parcele navajane brez oznake katastrske občine. 2 V nadaljevanju bo za H., d. o. o., uporabljena oznaka tožeče stranke, za A. A. in B. A. pa tožena stranka oz. toženca. 3 Glej npr. VSL sodba II Cp 789/2016 in druge. 4 Tudi temu tožeča stranka ne ugovarja. 5 Pri tem je treba opozoriti, da se na sodno prakso tožeča stranka sklicuje glede hipotetične nevarnosti, v predmetni zadevi pa ne moremo govoriti le o takšni nevarnosti, saj je tožeča stranka s svojim aktivnim ravnanjem preprečevala uspešnost izvršbe med istima strankama.