Jedro

Preklic izjave o odstopu z mesta prodekana je mogoč le, če k pristojnemu organu prispe pred ali hkrati z izjavo o odstopu, sicer pa ne.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 545/2002 z dne 4.7.2003, se spremeni tako, da se tožnikova pritožba zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 376/2001 z dne 9.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo pritožbi tožnika ter spremenilo sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 367/2001 z dne 9.4.2002, tako, da je tožbi ugodilo in je odločbo tožene stranke z dne 4.10.2001, odpravilo. Ugotovilo je, da je v obravnavani zadevi sporen akt o razrešitvi tožnika z mesta prodekana, torej akt iz 2. odstavka 3. člena ZUS. Ugotovilo je, da je imenovanje in razrešitev prodekana urejena v 335. do 337. členu Statuta Univerze, ki je avtonomna ureditev znotraj zakonskega okvira, ki ga predstavlja Zakon o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/93, 13/94 - odl. US, 18/98 - odl.US, 35/98 - odl. US, in 99/99). Po navedenih določbah statuta prodekana razrešuje rektor Univerze iz razlogov, ki so določeni v 1. odstavku 299. člena Statuta Univerze, torej tudi na lastno zahtevo prodekana po 1. točki 1. odstavka 299. člena Statuta Univerze. Vrhovno sodišče je menilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri presoji umika izjave o odstopu svojo odločitev oprlo na določbo 1. točke 1. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Izjava volje se lahko prekliče oziroma umakne, vendar umik učinkuje le, dokler ni odločitev glede odstopa formalno ugotovljena, to je do izdaje odločbe o razrešitvi. Zato je v obravnavanem primeru pomembno dejstvo, da je tožnik svojo izjavo o umiku odstopa podal pred izdajo izpodbijane odločbe.

Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS je vrhovna državna tožilka vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero v celoti izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča RS. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 2. točke 1. odstavka 80. člena ZUS, ki je podan, ker sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določb 335. in 1. odstavka 337. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 299. člena Statuta Univerze (Uradni list RS, št. 19/2000 - Statut). Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi razjasnitve vprašanja, ali predstavlja izjava o odstopu s funkcije nepreklicno izjavo volje, ki ustvarja obveznost še preden jo druga stranka sprejme. Ne strinja pa se s tem, da je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo prvostopnega sodišča in tožbi ugodilo ter pri tem svojo odločitev oprlo na stališče, da v postopkih razrešitve prodekana ni mogoča uporaba 1. točke 1. odstavka 75. člena ZTPDR. Tako stališče naj bi bilo tudi v nasprotju s sodno prakso, ki se je oblikovala v primerljivih primerih iz delovnopravnega področja. Po tej sodni praksi delavec svoje pisne izjave o prenehanju delovnega razmerja ne more enostransko preklicati, lahko jo le izpodbija po splošnih pravilih o izpodbijanju pogodb. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 67/2000 z dne 5.12.2000. Sklicuje se tudi na pravno teorijo, po kateri obstoji odstop že s samo izjavo volje in učinkuje še preden ga druge stranke sprejmejo. Zato izjavitelj od svoje izjave o odstopu ne more odstopiti, če je ta že vplivala na ravnanje oseb, ki jim je bila namenjena. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila tožnikova odstopna izjava dostavljena takratnemu dekanu, ki jo je posredoval toženi stranki kot pristojnemu organu, kar pomeni, da je že pred izdajo odločbe ustvarjala določena pričakovanja, zaradi česar odstopne izjave ni mogoče enostransko umakniti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 4. odstavka 84. člena ZUS tej zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne, odločitev sodišča prve stopnje pa potrdi.

Tožnik v odgovoru meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sklicuje se na samostojnost in neodvisnost Univerze in na njen Statut, ki samostojno ureja organizacijo in delovanje univerze in je avtonomno pravo. Prodekan ni funkcionar, temveč poslovodni organ. S predlagano zahtevo za varstvo zakonitosti ne bo razrešeno vprašanje, ali predstavlja izjava o odstopu s funkcije nepreklicno izjavo volje, ki ustvarja obveznost še preden jo druga stranka sprejme, saj ta izjava ni izjava o odstopu funkcionarja. Tožnik je glede na 1. točko 1. odstavka 299. člena Statuta v zvezi s 337. členom Statuta Univerze podal le zahtevo za predčasno razrešitev. Ta postopek razrešitve pa bi moral potekati v obratnem postopku kot poteka postopek imenovanja. Zato bi ga morali obravnavati pristojni organi. V postopku pa se uporabljajo tudi pravila ZUP. Zato bi bilo treba tožnikov predlog za razrešitev šteti kot vlogo stranke v upravnem postopku, ki se začne na zahtevo stranke. Po 134. členu ZUP pa lahko stranka svojo vlogo umakne ves čas postopka na prvi stopnji. Tožnik je svojo zahtevo umaknil preden je o njej odločal pristojni organ zato je odločitev pristojnega organa nezakonita. Napačno je torej stališče vrhovnega državnega tožilstva, da gre za odstopno izjavo funkcionarja. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti pridružuje navedbam in argumentom ter razlogom zahteve za varstvo zakonitosti. K razlogom tožilstva dodaja še svoje argumente glede kršenja materialnega prava v sodbi pritožbenega sodišča. Pridružuje se predlogu vrhovne državne tožilke in kot stranka v postopku podpira oziroma podaja enak predlog, torej da vrhovno sodišče na podlagi 4. odstavka 84. člena ZUS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne, odločitev sodišča prve stopnje pa potrdi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil tožnik prodekan, da je dne 6.7.2001 na takratnega dekana naslovil dopis z naslovom "Odstop", v katerem je napisal "Sporočam vam, da zaradi imenovanja novega dekana in novih prodekanov z današnjim dnem odstopam kot prodekan za izobraževalno dejavnost", da je dne 1.10.2001 na toženo stranko naslovil dopis, ki ga je ta prejela 2.10.2001, v katerem je navedel, da umika odstopno izjavo z dne 6.7.2001; da je tožena stranka z odločbo z dne 4.10.2001 med drugim odločila, da se tožnik razreši s funkcije prodekana. Sporno pa je, ali se umik odstopne izjave o odstopu z mesta prodekana, lahko prekliče, in če, do kdaj.

Ne ZVis, ne Statut Univerze ali kakšen drug zakon v času odločanja tožene stranke, to je 4.10.2001, niso izrecno urejali, ali se lastna izjava o odstopu z mesta prodekana (kar je po 1. točki 1. odstavka 229. člena v zvezi s 1. odstavkom 337. člena Statuta Univerze eden od razlogov za predčasno razrešitev) lahko prekliče oziroma do kdaj se lahko prekliče. Zato je bilo treba tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS to pravno praznino zapolniti z zakonsko analogijo.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS je najprimernejša analogija s tedanjo delovno pravno zakonodajo, torej s pomočjo pravnih pravil (in pravne prakse), ki veljajo za prenehanje delovnega razmerja, kadar delavec pisno izjavi, da želi prekiniti delovno razmerje (1. točka 1. odstavka 75. člena ZTPDR), ne pa z uporabo določb Zakona o upravnem postopku (ZUP), ki se nanašajo na zahtevo stranke za odločitev v upravni zadevi.

Razrešitev prodekana ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP. Ta določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (1. odstavek), pri čemer se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (2. odstavek). Razrešitev prodekana ni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava, poleg tega v ZVis ali v drugem zakonu ni določeno, da se v tej stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravna odločba, prav tako to ne izhaja iz narave stvari, saj imenovanje oziroma razrešitev določene osebe z mesta prodekana ni v javnem interesu.

Razrešitev prodekana pa je druga javno pravna stvar v smislu 4. člena ZUP, zato se tudi v postopku razrešitve prodekana smiselno uporabljajo določbe ZUP, kolikor to področje ni urejeno s posebnim postopkom. Ker postopek razrešitve prodekana ni v celoti urejen v ZVis oziroma v Statutu, se tudi v postopku razrešitve prodekana smiselno uporabljajo določbe ZUP (4. člen ZUP). Vendar to ne pomeni, da je postopek razrešitve prodekana upravna zadeva, tudi ne pomeni, da je to upravni postopek, prav tako to ne pomeni, da se v njem uporabljajo določbe glede začetka upravnega postopka (125., 126., 127., 128. člen), ki se vodi le glede upravnih zadev (2. in 125. člen ZUP) in se v skladu z ZUP začne na zahtevo stranke ali pa po uradni dolžnosti (125. člen ZUP). Odstopne izjave o odstopu s položaja glede na to tudi ni mogoče šteti za zahtevo za začetek upravnega postopka.

Izjava o odstopu z mesta prodekana je izraz volje osebe, da ne želi več opravljati določenega dela (funkcije, kot zmotno navajata obe sodišči) in ima tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS konstitutiven značaj. Odstopne izjave prodekana rektor, kot organ, ki o imenovanju in razrešitvi prodekana odloča, ne more enostransko odkloniti, temveč jo lahko le sprejme in ugotovi, da je prodekan na podlagi lastne izjave razrešen. Tudi prodekan, ki je tako izjavo podal, je več ne more enostransko umakniti, čim jo je organ, ki o razrešitvi odloča, prejel. Smiselno enako stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 67/2000, ter iz številnih sodnih odločb Višjega delovnega (in socialnega) sodišča v Ljubljani (na primer: Pdp 1464/2003, Pdp 1345/2003, Pdp 1491/2003). Te so sicer oprte na Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), vendar iz njih izhaja enak sklep o tem, da preklica odpovedi delovnega razmerja ni mogoče upoštevati, razen če bi preklic odpovedi k pristojnemu organu prispel skupaj z odstopno izjavo ali pred njo.

Dolžnost opravljanja nalog na položaju, s katerega je tožnik odstopil, pa ne dokazuje, da odstop ni imel pravnih učinkov, temveč ta dolžnost izhaja iz določb 3. odstavka 229. člena v zvezi s 337. členom Statuta, po katerih mora prodekan, ki je odstopil, kljub odstopu opravljati tekoče oziroma nujne posle do imenovanja novega prodekana ali do sprejetja drugačne rešitve.

Na drugačno odločitev v tej zadevi dejstvo, da prodekan ni funkcionar v smislu Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Uradni list RS, št. 30/90, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 13/93 - ZNOIP, 18/94 - ZRPJZ), nima nikakršnega vpliva, saj odločitev v tej stvari ne temelji na ZFDO.

Glede na to je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 4. odstavka 84. člena ZUS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije tako, da je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.