Kdor drugemu povzroči škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Gre za subjektivno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, ker se krivda povzročitelja po zakonu domneva, na njegovi strani pa leži dokazno breme, da ni kriv zatrjevane škode. Neuspeh dokazovanja gre zato v breme povzročitelja škode.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino 39.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 17.11.1992 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 28.124,50 SIT z zamudnimi obrestmii od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek, t.j. razliko do 60.000,00 SIT je kot neutemeljen zavrnilo.
Proti tej sodbi se pritožuje toženec. Navaja, da je Občina K. po dogovoru s Krajevno skupnostjo G. začela izgradnjo vodovoda R. Občina K. je kot investitor pridobila soglasje vseh lastnikov zemljišč po katerih bo potekal vodovod. Pri tožniku pa je prišlo do napake investitorja, za katero izvajalec del podjetje K. ni vedel. Tožnik je storil samo uslugo izvajalcu del, oz. njegovim delavcem, zato tožnik od njega ni upravičen terjati odškodnine za posekano drevje. To tudi zato ne, ker je izvajalec del na račun povzročene škode na zemljišču tožnika temu brezplačno uredil dovozno pot in montiral priključek za vodovod. Kljub vsemu je zaradi dobrih sosedskih odnosov s tožnikom pripravljen posaditi nova sadna drevesa.
Pritožba ni utemeljena.
Toženec zanika svojo odškodninsko odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala zaradi podrtih slivovih dreves ter zatrjuje odgovornost investitorja oz. izvajalca del. Pri tem pa tožnik za svoje trditve ne ponuja prav nobenih dokazov. Iz dokazov, ki so bili izvedeni pa izhaja, da je prav toženec podrl drevesa tožnika. To izhaja iz izpovedi tožnika in toženca in tudi iz izpovedi prič L. L. in A. L. Po določilu I. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR je tisti, ki drugemu povroči škodo, dolžan to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za subjektivno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, ker se krivda povzročitelja škode po zakonu domneva, na njegovi strani pa leži dokazno breme, da dokaže, da ni kriv zatrjevane škode. Neuspeh dokazovanja gre zato v breme povzročitelja škode. Toženec tega, da je škoda nastala brez njegove krivde, v postopku na prvi stopnji ni dokazal. Iz njegove izpovedi izhaja, da je brez soglasja tožnika oz.
nadomestitve tega soglasja z ustreznim aktom državnega organa posegel v lastnino tožnika. Njegov poseg je bil zato nedopusten. Za škodo, ki je nastala z njegovim nedopustnim ravnanjem pa je tožnik odgovoren.
Tudi če bi bilo res, da je toženec posegel v lastnino tožnika zaradi prošnje delavcev izvajalca del pri ureditvi vodovoda in v zmoti, da je tak poseg dopusten, ker je tožnik dal ustrezno soglasje, to ne izključuje odgovornosti toženca napram tožniku. Kako bo toženec uveljavljal morebitni regresni zahtevek proti tistemu, v korist katerega je izvrševal dejanje oz. proti tistemu, ki ga je spravil v zmoto, pa ni stvar tožnika. Da bi tožniku za dejanje toženca neposredno odgovarjala namesto toženca Občina K. ali podjetje K. pa sodišče druge stopnje glede na dosedaj izvedene dokaze in ugotovitve sodišča prve stopnje tudi ne vidi podlage v določbah členov 170. - 172. ZOR. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec odgovoren za škodo tožnika, je zato po mnenju sodišča druge stopnje v dejanskem in materialnoprvnem pogledu pravilna.
Toženec v pritožbi izrecno sicer ne izpodbija odločitev o višini odškodnine, vendar pa izpodbija sodbo v celoti, zato je sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe preizkusilo tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje, glede na izvedene dokaze, zlasti ugotovitve izvedenca T. F. in račune, ki jih je predložil tožnik v spis o prodaji sliv v mesecu septembru 1992, tožniku ni prisodilo previsoke odškodnine za materialno škodo. Odločitev je tudi v materialnopravnem pogledu pravilna in v skladu z določilom II. odst. 189. člena ZOR.
Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del (obsodilni del) sodbe sodišča prve stopnje potrdilo v skladu z določilom 368. člena ZPP.
Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.
Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih, ki sta predpisa bivše SFRJ, je sodišče druge stopnje uporabilo v tej sodbi na podlagi določila I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991).