Jedro

Stečajnemu dolžniku je bila aktivna legitimacija za tožbo zoper stečajno upraviteljico res priznana, kar pa ni odločilno za presojo, ali so stroški, ki jih je dolžan povrniti upraviteljici, ker v pravdi ni uspel, stroški stečajnega postopka. Odločilno je, da je stečajni dolžnik pravdo sprožil sam, iz spisovnih podatkov pa ne izhaja, da bi bila ta tudi v interesu upnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo izdajo soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka, in sicer za plačilo pravdnih stroškov v višini 5.504,25 EUR, ki so bili odmerjeni s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 54/2019. 2. Upraviteljica A. A. je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da da soglasje k plačilu zgoraj navedenih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je pravdni postopek, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. I Pg 54/2019 sprožil stečajni dolžnik sam, in sicer z zahtevkom na plačilo zneska 163.340,44 EUR (premoženjska škoda), ker naj stečajna upravitelja pri opravljanju svojih nalog v postopku osebnega stečaja ne bi ravnala vestno in skrbno ter z ustrezno profesionalno skrbnostjo v zvezi s predmeti stečajne mase. Pooblastilo za vložitev tožbe je pooblaščeni odvetniški pisarni podal stečajni dolžnik sam, kljub temu, da upraviteljica takšnega pooblastila ni podpisala, vložene tožbe pa nikoli ni odobrila. Sodišče prve stopnje naj bi v zgoraj navedeni sodbi pojasnilo: - da upraviteljica z začetkom postopka osebnega stečaja ni pridobila univerzalnega pooblastila, temveč je le to omejeno na primere, določene v drugem odstavku 97. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), - da je skrb stečajnega upravitelja v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov in je zato pooblaščen za zastopanje dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase, - da primarno postavljeni zahtevek res vpliva na stečajno maso, vendar pa stečajnemu dolžniku ni mogoče odreči pravnega – sodnega varstva za odškodninski zahtevek nasproti upraviteljici, ki ga sama, kot je pojasnila v odgovoru na tožbo, nikoli ne bi odobrila, - da bi stečajnemu dolžniku, če bi sodišče štelo, da ni poslovno sposoben in s tem posledično tudi, da ni pravdno sposoben za vložitev odškodninske tožbe, odvzeli njegovo ustavno pravico do sodnega varstva.

5. Sodišče prve stopnje je glede na gornje ugotovitve zaključilo, da je bila vložitev tožbe zoper stečajno upraviteljico povsem v interesu stečajnega dolžnika, ker da bi se v primeru ugoditve primarnemu zahtevku sicer res povečala stečajna masa, vendar bi z njo prišlo do (delnega) poplačila dolžnikovih upnikov, v primeru ugoditve podrednemu zahtevku pa bi do izplačila sredstev bil upravičen dolžnik sam. Pri tem naj bi riziko uspeha v pravdi v celoti nosil dolžnik sam, saj bi tudi posledice odločitve bile njemu v korist in uspeh ni bil v ničemer odvisen od poteka stečajnega postopka. Navedlo je, da je v 6. točki prvega odstavka 355. člena ZFPPIPP res določeno, da so tekoči stroški stečajnega postopka pravdni stroški stečajnega dolžnika, vendar zakon tako določa le za tiste stroške, ki so nastali v postopkih iz oddelka 5.6. zakona, ta pa se nanaša na preizkus terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Sodišče prve stopnje glede na navedeno meni, da je izplačilo stroškov, ki jih je dolžnik dolžan poravnati na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 54/2019, povsem v sferi stečajnega dolžnika in jih ni mogoče šteti kot strošek stečajne mase.

6. Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Varovanje in uresničevanje interesov upnikov mora biti upravitelju vodilo pri opravljanju njegovih nalog in pristojnosti. Zato se prvenstveno od upnikov pričakuje, da bedijo nad pravilnostjo in zakonitostjo upraviteljevega dela. Dolžnik v postopku osebnega stečaja sicer ima določena procesna upravičenja, njegova poslovna sposobnost pa je omejena v skladu s prvim odstavkom 386. člena ZFPPIPP za sklepanje pogodb, opravljanje drugih pravnih poslov in dejanj, ki bi lahko kakorkoli vplivala na obseg stečajne mase. V povezavi s temi je omejena tudi njegova procesna sposobnost. 7. Tožba v zgoraj navedeni pravdni zadevi nedvomno predstavlja takšno dejanje, saj bi tako uspeh kot tudi neuspeh z njo lahko vplival na stečajno maso. Glede takšnih dejanj pa je, kot navedeno, procesna sposobnost stečajnega dolžnika praviloma omejena. Stečajnemu dolžniku je bila aktivna legitimacija za tožbo zoper stečajno upraviteljico res priznana, kar pa ni odločilno za presojo, ali so stroški, ki jih je dolžan povrniti upraviteljici, ker v pravdi ni uspel, stroški stečajnega postopka. Odločilno je, da je stečajni dolžnik pravdo sprožil sam, iz spisovnih podatkov pa ne izhaja, da bi bila ta tudi v interesu upnikov. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da gre za stroške, ki so povsem v sferi stečajnega dolžnika. V nasprotnem primeru bi stečajno maso bremenili stroški pravdnih postopkov, ki bi jih nepremišljeno začenjali stečajni dolžniki, oškodovani pa bi bili upniki.

8. Odločitev sodišča prve stopnje se ob povedanem izkaže kot pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIP), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIP).