Jedro

Meje preizkusa sodbe v pritožbenem postopku pred sodiščem druge (tretje) stopnje določi pritožnik s tem, ko izpodbija sodbo v celoti ali delno in z navedbo pritožbenih razlogov - v obrazložitvi pritožbe je pritožnik dolžan konkretno navesti v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega M. G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 10. 11. 2011 obtoženega M. G. in obtoženega M. B. iz razloga 4. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je po opravljeni obravnavi dne 17. 9. 2012 delno ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega M. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 208. člena KZ ter mu izreklo pogojno sodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka; obtoženega M. B. pa iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po drugem, tretjem in petem odstavku 208. člena KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu obremenjujejo proračun.

2. Zagovornik obtoženega M. G. je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno, dne 26. 10. 2012 vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi, ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena v reševanje 24. 12. 2012, je predlagal, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zaradi zastaranja zavrne, oziroma obtoženca oprosti obtožbe oziroma, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Drugopis pritožbe je bil dne 2. 11. 2012 vročen državnemu tožilstvu, ki odgovora na pritožbo ni podalo.

3. Vrhovno sodišče o seji senata strank in zagovornika ni obveščalo, ker nihče ni zahteval, da je o seji senata obveščen in tudi senat ni ocenil, da bi njihova navzočnost na seji bila koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 378. člena ZKP).

B-1

4. Glede na navedbe v pritožbi Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje: da je sojenje na tretji stopnji (pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljena ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP. Tako je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1), če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo (točka 2) in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (točka 3); da meje preizkusa sodbe v pritožbenem postopku pred sodiščem druge (tretje) stopnje določi pritožnik (v konkretni zadevi zagovornik) s pritožbo s tem, ko izpodbija sodbo v celoti ali delno in z navedbo pritožbenih razlogov (prvi odstavek 383. člena ZKP). Tako glede obsega presoje pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani sodbi, sodišča v pritožbenem postopku ne zavezuje instrukcijska maksima, razen v primeru iz tretjega odstavka 392. člena ZKP, ampak velja v tej fazi odločanja načelo dispozitivnosti (tantum devolutum, quantum apelatum). V obrazložitvi pritožbe je pritožnik dolžan konkretno navesti v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi (3. točka prvega odstavka 369. člena ZKP). Posplošenih in nekonkretiziranih pritožbenih razlogov, da je izpodbijana sodba napačna, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti; da sodišče tretje stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje na seji senata po določbah, ki veljajo za pritožbeni postopek na drugi stopnji; da po prvem odstavku 395. člena ZKP (ki se skladno z določbo 398. člena ZKP uporablja tudi pred sodiščem tretje stopnje) pritožbeno sodišče presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

B-2

5. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je pokazal, da je sodišče druge stopnje pravilno razsodilo, ko je obtoženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (točke 3 - 5), ki je obtoženca oprostilo iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP (zaradi podane nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba) je že to sodišče zaključilo, da so v ravnanju obtoženega M. G. opisanem v izreku sodbe podani vsi z zakonom določeni znaki očitanega mu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 208. člena KZ. Da je bil obtoženec (zaposlen v I. d. o. o., ki je bil izvajalec del na delovišču v T.) vodja del na tem delovišču in kot tak odgovoren za varnost delavcev pri delu na tem delovišču, kjer je dne 6. 5. 1995 prišlo do delovne nezgode, je na podlagi listinskih dokazov pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ter pravilnosti tega zaključka pritožbene navedbe o pomanjkljivosti obtožbe ne morejo omajati. Kot vodja del na delovišču družbe T. d. o. o. obtoženec ni poskrbel za varno izvajanje del na 12 m visoki strehi skladno s predpisi in so delavci kritičnega dne delo pričeli opravljati brez zaščite – brez varnostnih pasov oziroma varnostne vrvi, čeprav se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se tega glede na naravo del in svoje osebne lastnosti moral in mogel zavedati. V posledici tega pa je delavec – M. P. padel s strehe na tla in pri tem utrpel tako hude poškodbe, da je zaradi pri padcu utrpelih poškodb umrl. Obrazloženo je sodišče v razlogih sodbe tudi izključilo pretrganje vzročne zveze zaradi s strani obrambe nakazovane neustrezne oziroma prepozne zdravniške pomoči. Takšni dokazni oceni in zaključkom sodišča prve stopnje obramba obtoženca očitno ni nasprotovala, saj zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbe ni vložila. Sodišče druge stopnje je (po opravljeni obravnavi) v sodbi pritrdilo vsem ugotovitvam sodišča prve stopnje glede dokazanosti dejanja: obtoženec je bil vodja del na gradbišču družbe T. d. o. o., odgovoren je bil za varnost delavcev pri delu, oškodovančev padec s strehe 12 m globoko, njegova smrt in odsotnost zaščitnih sredstev so tudi po presoji sodišča druge stopnje nedvomni, med njimi pa je podana tudi vzročna zveza, obtožencu pa je dokazana tudi nezavestna malomarnost (točka 7 – 10 sodbe sodišča druge stopnje). Tako je sodišče v izpodbijani sodbi tudi po presoji sodišča tretje stopnje okoliščine primera zanesljivo in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tako prepričljivo obrazložilo, da jih navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje ne morejo omajati.

6. S pritožnikom se ni moč strinjati, da smrt oškodovanca ni v vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je utrpel pri padcu. Po navedbah vložnika je vzročna zveza pretrgana, ker če bi zdravniška pomoč bila nudena nemudoma, bi potek nastopa smrti oškodovanca bil vprašljiv. Vrhovno sodišče soglaša z obrazloženo presojo sodišča prve in druge stopnje, temelječo tudi na oceni izvedenskega mnenja izvedenca sodno-medicinske stroke, da je vzročna zveza med ravnanjem obtoženca in delovno nezgodo ter posledico (smrt oškodovanca zaradi pri padcu utrpelih poškodb) podana. Ob padcu je oškodovanec utrpel (poleg poškodb razvidnih iz obdukcijskega zapisnika) tudi hudo poškodbo aorte – prečna raztrganina aorte v dolžini 25 mm, ki je imela za posledico obsežno izlitje krvi v prsno votlino, zaradi česar je oškodovanec kljub temu, da je bil že 35 minut po padcu pripeljan v bolnišnico, v bolnišnici umrl. 7. Neutemeljen so navedbe v pritožbi, da obtoženi M. G. ni bil vodja gradbišča. Enak ugovor obrambe je utemeljeno zavrnilo v sodbi že sodišče prve stopnje (točka 3 sodbe sodišča prve stopnje) in tudi sodišče druge stopnje (točka 9 sodbe sodišča druge stopnje), ob ugotovitvi, da to dejstvo izhaja iz Dogovora št. 18/94 o izvajanju varnega dela delavcev izvajalcev in Elaborata o tehničnih in tehnično varnostnih pogojih izvedbe del s programom varstvenih ukrepov in normativov pri izvajanju. Pravilnosti tega zaključka sodišč navedbe v pritožbi, da Dogovor št. 18/94 ni bil podpisan s strani I. d. o. o. in da je v sodbi navedena napačna številka Uradnega lista SFRJ, v kateri je bil objavljen Pravilnik o varstvu pri gradbenem delu, ne morejo omajati. Pomotna navedba številke uradnega lista ne predstavlja zato neobjavljenega predpisa, kot to v pritožbi nakazuje zagovornik. Iz Pogodbe o zaposlitvi, št. 1/94 z dne 3. 1. 1994 med obtožencem in I. d. o. o., izhaja, da je obtoženec s 1. 1. 1994 bil razporejen na delovno mesto vodje gradbišč. Iz Elaborata o tehničnih in tehnično varstvenih pogojih izvedbe del s programom varstvenih ukrepov in normativov pri izvajanju del I. d. o. o., z dne 20. 3. 1995 in ki se nanaša na sanacijo ravne strehe po naročilnici 9503341 (naročilnica T. d. d., z dne 13. 3. 1995), izhaja, da je bil vodja del obtoženi M. G. 8. Neutemeljeno zagovornik v pritožbi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da iz izpodbijane sodbe nikjer ne izhaja kraj storitve kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v opisu obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe kraj kaznivega dejanja, ki niti ni zakoniti znak kaznivega dejanja, povsem določen – delovišče družbe T. d. o. o., K. 9. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona zaradi zastaranja kazenskega pregona ter navaja, da je „potrebno upoštevati milejši predpis in tako ugodne določbe obeh zakonov, in sicer je potrebno upoštevati 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ in četrti odstavek 91. člena KZ-1. 10. Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da je bilo le-to storjeno dne 6. 5. 1995. Za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 208. člena KZ veljavnega v času storitve kaznivega dejanja je bila predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Tudi za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena KZ-1 (veljavnega v času izreka izpodbijane sodbe) je predpisana kazen zapora do osmih let. Po določbi 3. točke prvega odstavka 111. člena KZ je zastaranje kazenskega pregona nastopilo, če je preteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja za katero se sme po zakonu izreči kazen zapora nad pet let (relativno zastaranje) oziroma po določbi šestega odstavka 112. člena KZ je kazenski pregon zastaral v vsakem primeru, če je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona (absolutno zastaranje), v konkretnem primeru 20 let. Enak zastaralni rok (20 let) pa je predpisan tudi v 3. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1. Tako se pokaže, da novejši zakon (KZ-1) glede zastaranja ni milejši. Zagovornik pa v pritožbi ne pojasni, zakaj bi sodišče moralo uporabiti četrti odstavek 91. člena KZ-1, ki določa, da se zastaranje pretrga, če storilec v času ko teče zastaralni rok stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči. Zato tako neobrazložene pritožbene navedbe o kršitvi zakona, Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

11. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da glede na posledico kaznivega dejanja – smrt oškodovanca, okoliščine iz 4. točke 358. člena ZKP niso podane (točka 11 sodbe sodišča druge stopnje). Obtožencu je sodišče druge stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je bila z uporabo omilitvenih določil določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Preizkus kazenske sankcije, katerega je Vrhovno sodišče opravilo po uradni dolžnosti na podlagi 386. člena ZKP, je pokazal, da so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in ustrezno ovrednotene tako, da v obtožencu izrečeno pogojno obsodbo z določeno omiljeno kaznijo zapora ter dolžino preizkusne dobe ni bilo potrebno poseči. 12. Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

13. Izrek o stroških postopka temelji na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec (ki je redno zaposlen z mesečnim osebnim dohodkom 1.200 EUR ter je lastnik nepremičnin) dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.