Jedro

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta bila telesno poškodovana v prometni nezgodi, ki jo je dne 16. 5. 2005 povzročil zavarovanec tožene stranke. Od tožene stranke sta zahtevala povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki sta jo utrpela zaradi tega škodnega dogodka. Za toženo stranko je v predlogu za dopustitev revizije sporen le tisti del pravnomočne sodbe, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora prvi tožnici plačevati mesečno odškodninsko rento v znesku 306,34 EUR od 1. 6. 2012 dalje, in sicer izpodbija pravilnost odločitve sodišča druge stopnje v delu, kjer je pritrdilo sodišču prve stopnje, da zahtevek prve tožnice za plačilo mesečne denarne rente ni zastaral. 2. Tožnica je v tožbi, vloženi dne 16. 5. 2008, navedla, da ji zaradi prerazporeditve na delovnem mestu nastaja škoda v obliki izgube dohodka, ki v obdobju od 16. 5. 2005 do septembra 2007 znaša 5.409,60 EUR, in zahteva njeno povračilo. Ker pa ji bo zaradi prerazporeditve tovrstna škoda na dohodku nastajala tudi v bodoče, je v tožbi izrecno navedla, da v njej uveljavlja svoj odškodninski zahtevek le po temelju, tekom sojenja pa bo svoj zahtevek ustrezno specificirala za obdobje do izreka sodbe, za vnaprej od izreka sodbe pa bo tovrstno bodočo škodo uveljavljala v obliki dosmrtnega rentnega zahtevka. Tožnica je nato rentni zahtevek zaradi prikrajšanja pri plači zneskovno postavila na glavni obravnavi 31. 5. 2013, ko je zahtevala plačilo mesečne rente v znesku 256,34 EUR, ki jo je toženka dolžna plačevati vsak mesec od vključno junija 2012 dalje. V pripravljalni vlogi dne 4. 6. 2013 je zaradi izgube zaslužka v obdobju od maja 2005 do maja 2012 uveljavljala zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 8.773,22 EUR (kar ji je bilo v prvem sojenju že pravnomočno prisojeno), obenem pa je glede na ugotovitve izvedenke modificirala rentni zahtevek, tako da je zaradi bistvenega prikrajšanja pri plači zahtevala plačilo mesečne rente v znesku 306,34 EUR od 1. 6. 2012 dalje.

3. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni dvoma, da je prva tožnica odškodninski zahtevek iz naslova sukcesivno nastajajoče izgube na dohodku zaradi nezmožnosti za delo uveljavljala že v tožbi. Šteje, da je z vložitvijo tožbe dne 16. 5. 2008 za plačilo 5.409,60 EUR (za obdobje od 16. 5. 2005 do septembra 2007), v katerem je zajeta (tudi) terjatev iz naslova sukcesivno nastajajoče izgube zaslužka zaradi nezmožnosti za delo, tožnica tovrstno terjatev uveljavljala pravočasno pred potekom triletnega zastaralnega roka, z njeno vložitvijo pa se je tudi pretrgal tek zastaranja za vse tovrstno nastajajoče terjatve (bodoča škoda). Zaradi pravočasnega sodnega uveljavljanja prve terjatve tovrstne škode je nastopilo pretrganje zastaranja, nov tek zastaralnega roka pa je mogoč šele po koncu tega spora. Poleg tega navede, da je prva tožnica že v tožbi okvirno navedla trditveno in dokazno podlago rentnega zahtevka, za katerega je nakazala, da ga bo vložila v prihodnosti. Ugovor zastaranja rentnega zahtevka zato kot neutemeljen zavrne. Sodišče druge stopnje takšno odločitev potrdi in navede, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali je vložena tožba s trditveno podlago pretrgala zastaranje in da je pravilno ugotovilo, da je bila z vložitvijo tožbe podana trditvena podlaga za vtoževanje rente, le postavitev konkretnega zneska si je tožnica pridržala do takrat, ko bo izvedenec opravil izračun posameznih zneskov. Poleg tega toženka niti v odgovoru na tožbo niti takrat, ko je bila izvedencu postavljena naloga, da izračuna njeno višino, ni ugovarjala, da tožnica ni postavila rentnega zahtevka v določenem znesku, temveč je zastaranje ugovarjala šele 13. 5. 2013, ko je tožnica v skladu z izvedenskem mnenjem postavila tudi zneskovni zahtevek. Njena ravnanja so zato po presoji sodišča druge stopnje tožnico lahko vodile le do zaključka, da je toženka pripravljena plačati rento, ko bo toženec ugotovil njeno višino.

4. V predlogu za dopustitev revizije tožena stranka takšnemu stališču sodišča druge stopnje oporeka. Pojasnjuje, da prva tožnica vse do naroka dne 31. 5. 2013 zahtevka za plačilo rente po višini ni niti okvirno opredelila in tako po njenem mnenju za rentni zahtevek ni podala pravočasne in ustrezne trditvene podlage niti ni določno opredelila svojega zahtevka. Tožnica je specificiran rentni zahtevek postavila šele po tem, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke. Do postavitve specificiranega rentnega zahtevka na naroku dne 31. 5. 2013 oziroma v vlogi z dne 4. 6. 2013 pa sta potrditvah tožene stranke potekla tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok. Zgolj navajanje tožnice, da bo postavila rentni zahtevek, po mnenju tožene stranke zastaranja ni pretrgalo, sklicevanje na mnenje izvedenca oziroma izvedba tega dokaza pa tudi ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; 180. člen) nikakor ni dovolj, da tožnica postavi zahtevek zgolj po temelju, brez določne opredelitve samega zahtevka po višini. Konkreten znesek bi morala tožnica postaviti pravočasno in določno, pri čemer bi ga kasneje lahko zvišala ali znižala in bi preprečila zastaranje. ZPP „napovedi“ oziroma „pridržanje postavitve“ zahtevka ne pozna in zastaranje pretrga le določno in jasno opredeljen zahtevek. Pravi še, da je zastaranju res ugovarjala šele po tem, ko je bil zahtevek tožnice dne 13. 5. 2013 zneskovno postavljen, vendar prej tega ugovora ni mogla podati, ker zahtevek ni bil postavljen. Je pa že v odgovoru na tožbo zahtevku ugovarjala kot nespecificiranemu. Poleg tega v času vložitve tožbe zastaranje tega zahtevka sploh še ni nastopilo. Revizijskemu sodišču predlaga dopustitev revizije glede dveh pravnih vprašanj: - Ali trditvena podlaga tožničinega zahtevka, navedenega do konca prvega naroka, ustreza zahtevam iz 180. člena ZPP? - Ali je odločitev sodišča, da je „napoved rentnega zahtevka“ pretrgala zastaranje, materialnopravno pravilna? Njuno pomembnost vidi v tem, da gre za pravna vprašanja, glede katerih so odločitve sodišč druge stopnje različne od odločitve v izpodbijani sodbi (primeroma navaja zadevo VSL II Cp 410/2009, VSL I Cpg 465/2011, VSL I Cp 674/2012, VSL I Cp 3496/2008), pa tudi od odločitve Vrhovnega sodišča, ki se o enem od vprašanj (katerem, ne pove) še ni izreklo.

5. Predlog za dopustitev revizije ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani. O pravnih vprašanjih, ki jih toženka izpostavlja v predlogu, se je namreč Vrhovno sodišče že izreklo. V zadevi VSRS II Ips 16/2014 z dne 9. 4. 2014 je obravnavalo v bistvenem podobno situacijo(1) in zavzelo stališče, da je v takšnem primeru dolžnost sodišča, da od tožnika zahteva, da tožbo, ki ni vsebovala tožbenega predloga, popravi oziroma dopolni. Opustitev dolžnosti sodišča, da v konkretnem primeru ravna v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP, ne more imeti škodljivih posledic za tožnika. Če bi ga sodišče pozvalo k popravi tožbe, bi se kot dan postavitve zahtevka (kar bi pretrgalo tek zastaralnega roka) štel dan vložitve tožbe. Enako mora zato veljati tudi za popravo tožbe, ki jo je predložil tožnik na lastno pobudo.

7. Toženka v predlogu za dopustitev revizije pravilnosti tega stališča ne problematizira, temveč zastavlja pravni vprašanji, na katera je revizijsko sodišče že odgovorilo. Ker v primeru dopustitve revizije ni pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju v smislu prvega odstavka 367a. člena ZPP, je revizijsko sodišče toženkin predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).

(1) Revizijsko sodišče je pritrdilo reviziji, da je napačen sklep drugostopenjskega sodišča, da je tožnik tožbeni zahtevek za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka postavil šele v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2005. Tožnik je že v tožbi z dne 15. 4. 1998 navedel, da zahteva „plačilo izgube na zaslužku v višini razlike med nadomestilom za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in plačo, ki bi jo prejemal kot poklicni šofer“, pri čemer je pojasnil, da bo ta zahtevek „določil po višini, ko bodo pridobljeni podatki glede zatrjevanega prikrajšanja“. V zvezi s tem je v tožbi predlagal tudi dokaz z izvedencem finančne stroke.