Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi se izvrševanje tožnikove soposesti na predmetni poti spremenilo iz razloga, ker naj bi od začetka leta 2017 toženec na začetku poti parkirana vozila umaknil šele po prošnjah, čakanju, pregovarjanju in podobnem. V skladu z omenjeno ugotovitvijo motilnega ravnanja ne predstavlja samo dejstvo, da so toženec in njegovi družinski člani na začetek sporne poti parkirali vozila, ampak toženčevo „upiranje“ umiku vozil kljub prošnji tožnika. Vendar pa tožnik s tožbenim zahtevkom ne uveljavlja prepovedi tega (zatrjevanega) spremenjenega toženčevega ravnanja (to je „upiranja“ umiku vozila), ampak prepoved parkiranja. Le-to pa samo za sebe (kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje) ne predstavlja motenja tožnikove (so)posesti na obstoječi poti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pravilno glasi: „ 1. Tožba se glede zahtevka na prenehanje motenja posesti tožeče stranke na obstoječi poti na nepremičnini parceli 1 k.o. X, s tem, da ji tožena stranka na poti na parceli 1 k.o. X prepoveduje in preprečuje vzdrževanje te poti, zavrže. 2. Tožbeni zahtevek se zavrne v delu: - v katerem tožeča stranka zahteva, da tožena stranka preneha motiti njeno posest na obstoječi poti na nepremičnini parceli št. 1 k.o. X, s tem, da spodkopava pot na omenjeni parceli, da na njej parkira, in s podobnimi ravnanji, - v katerem tožeča stranka zahteva, da tožena stranka v roku osem dni vzpostavi stanje pred motenjem posesti tako, da sanira usad na obstoječi poti na nepremičnini parcela št. 1 k.o. X, tako, da nasuje kamenje in gramoz od temeljev brežine do vrha brežine v višini 3,5 metra, dolžini 2,5 metra in širini 40 cm, da prekrije nasutje na brežini v širini 40 cm s prstjo in ta nasuti del zatravi.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8-ih dni plačati stroške postopka na prvi stopnji v višini 954,95 EUR.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8-ih dni plačati stroške tega pritožbenega postopka v višini 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 2. 2018: - odločilo, da je dolžan toženec prenehati motiti soposest tožnika na obstoječi poti na nepremičnini parceli 1, k. o. X, s tem, da na poti na omenjeni parceli parkira in da prepoveduje in preprečuje tožniku vzdrževanje te poti in s podobnimi ravnanji (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik od toženca zahteva, da preneha motiti njegovo posest na obstoječi poti na nepremičnini parceli 1, k. o. X s tem, da spodkopava pot na omenjeni parceli, nadalje v delu, v katerem tožnik od toženca zahteva, da v roku 8-ih dni vzpostavi stanje pred motenjem posesti tako, da sanira usad na obstoječi poti na nepremičnini parceli 1, k. o. X (s konkretnim navodilom, kako naj to stori), ter kolikor tožnik zahteva več kot prepoved motenja svoje soposesti na obstoječi poti na nepremičnini parc. št. 1, k. o. X (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 8-ih dni plačati 802,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne od poteka 8 dnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Na podlagi obrazložitve sklepa ni moč preveriti, ali je tožba glede na določbo 32. člena SPZ vložena pravočasno. Kaj pomeni „konec junija 2017“ in katere datume pokriva, sodišče ne pojasni, pa tudi ne more, ker tega tožeča stranka ni navedla. Neprepričljiva je tudi ugotovitev, da je bila tožba za prepoved tožencu, da preprečuje tožniku vzdrževanje sporne poti, vložena pravočasno. Sodišče se opira na izpoved tožnika, da je do spora med njima v zvezi z vzdrževanjem poti prišlo „nekaj dni preden je stopil do odvetnika, ki je vložil predmetno tožbo“ vloženo dne 18. 7. 2017. Kdaj je bilo to, pa podatkov v spisu ni, pa tudi tožnik zaslišan o tem očitno ni hotel tega časovno opredeliti, ker bi mu bilo v škodo. V tožbi je navedeno le, da je toženec motil posest s tem, da je pot spodkopaval, da na njej parkira vozila ter da prepoveduje in preprečuje tožniku vzdrževanje poti. Drugih navedb v tožbi glede pravočasnosti ni. Sodišče je svojo odločitev glede pravočasnosti vložene tožbe gradilo zgolj na izpovedih prič in tožnika glede motilnega dejanja preprečevanja in vzdrževanja sporne poti, vendar pa izvedba dokazov ne more nadomestiti trditvene podlage, če te ni, kot je to v konkretnem primeru. Toženec je prepričan, da tožba ni pravočasna in da tudi ne gre za ponavljajoča se očitana motilna dejanja. V nadaljevanju pritožba omenja, kaj sodišče ugotavlja glede tožnikove soposesti na poti št. 1, k. o. X ter obstoja motilnih dejanj. Glede na njegov ugovor, da je že 24 let občasno po potrebi parkiral na predmetni svoji poti in da je v tem primeru na poziv tožnika nemudoma umaknil svoje vozilo, da je omogočil tožniku prehod na njegovo nepremičnino (s čimer zatrjuje, da je njegova soposest obsegala tudi občasno parkiranje) bi se sodišče moralo, pa se glede tega ni izrecno opredelilo, kot se tudi ni o tem, ali je tožnik dejansko imel le soposest prehoda oziroma vožnje z avtomobili po predmetni poti na svojo nepremičnino. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, zakaj zaključek sodišča prve stopnje, da gre za ponavljajoča motilna dejanja, ne drži. Tudi če bi bilo dejansko stanje, kot izhaja iz 21. točke obrazložitve sklepa, resnično, bi lahko sodišče utemeljeno prepovedalo tožencu v primeru poziva tožnika v bodoče zavlačevati z umikanjem svojih parkiranih vozil s predmetne poti zaradi prehoda tožnika na in s svoje nepremičnine ter tožencu tudi prepovedalo, da v zvezi z umikanjem avtomobilov vpije in kriči na tožnika ter ga podi s svoje parcele, po kateri poteka predmetna pot. Vendar tožnik takega zahtevka ni postavil, sodišče pa lahko odloča le o postavljenih tožbenih zahtevkih. Tožnik uveljavlja zahtevek, da se tožencu prepove parkiranje na obstoječi poti parc. št. 1, k. o. X, čeprav je toženec parkiral na njej tudi v preteklosti pred letom 2017 in vse doslej s parkiranjem na poti po svojih potrebah ni prenehal. Odločitev sodišča, ki je tožencu prepovedalo parkiranje, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, in krši materialno pravo. Z njo je sodišče tudi okrnilo soposest poti tožencu, ki jo je izvajal ne samo v obsegu voženj za svoje potrebe in pot vzdrževal, ampak med drugim tudi za parkiranje vozil po svoji potrebi z omejitvijo, da je parkirano vozilo nemudoma odstranil na poziv tožnika. Toženec parkira, kot je že davno pred zatrjevanim motenjem, in se v tem pogledu ni spremenilo nič takega, da bi se mu parkiranje prepovedalo. Povsem nedoločno tako krajevno in časovno in vsebinsko je tudi očitano dejanje, da tožniku preprečuje vzdrževanje predmetne poti, ki da jo kosi, obrezuje grmovje, nasipa, utrjuje robnike in redno kidajo sneg. Iz tožbenega zahtevka ni jasno razvidno, katera motilna ravnanja v zvezi z vzdrževanjem predmetne poti se prepovedujejo v bodoče, in je v tem pogledu zahtevek povsem neopredeljen. Izrek sklepa o motenju soposesti tožeče stranke na obstoječi poti, s tem, da prepoveduje tožena stranka tožeči vzdrževanje te poti in s podobnimi ravnanji, je povsem nedoločen in ga ni moč preizkusiti. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, zakaj naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Posledično se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev, ki naj bi bila tudi sicer napačna. Glede na delni uspeh vsake stranke bi sodišče moralo odločiti, da krije vsaka svoje stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

Glede odločitve o zahtevku na prenehanje preprečevanja (prepovedi) vzdrževanja poti:

5. Kot izpostavlja pritožba, je tožnik v zvezi z omenjenim motilnim ravnanjem na 5. strani tožbe opisal, kako naj bi v novembru 2016 prišlo do manjše poškodbe na parceli št. 1, k. o. X ob transportu električnega droga s strani družbe T. d.o.o. za E., nato pa poudaril, da toženec omenjeni družbi sanacije poškodbe ni dovolil in (kar je za to zadevo pomembneje), da tožniku ni dovolil vzdrževanja poti, ki ga je prej vseskozi izvajal (košnjo, obrezovanje grmovja, nasipavanje, utrjevanje robnika). Drugih konkretnih navedb, ki bi časovno opredeljevale to (zatrjevano) motilno ravnanje in omogočale presojo pravočasnosti (v zvezi z njim) vložene tožbe (32. člen SPZ1), ni podal. Na podlagi toženčevega v odgovoru na tožbo podanega ugovora, da tožnik glede nobenega od očitanih motilnih ravnanj ni navedel, kdaj naj bi se pripetil niti kdaj naj bi izvedel, da ga je izvršil toženec (zaradi česar naj pravočasnosti vložitve tožbe ne bi bilo moč preizkusiti), je nato tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo dne 29. 9. 20172 navedel zgolj, da so se sporna motilna dejanja začela po državnem prazniku 25. 6. 2017.3 Kaj (in kdaj) točno naj bi se takrat zgodilo, tožnik ni pojasnil. Takšne nekonkretizirane navedbe pa ne omogočajo (niti) presoje, ali je bila tožba glede tega očitanega motilnega ravnanja vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje je (glej 41. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) svojo oceno o pravočasnosti oprlo na tožnikovo izpoved,4 v zvezi s čimer pa pritožba upravičeno poudarja, da izvedba (oziroma vsebina) dokazov izostale (ustrezne) trditvene podlage ne more nadomestiti. Ker tožnik svojemu trditvenemu bremenu v zvezi s pravočasnostjo vložitve tožbe v tem oziru ni zadostil,5 je to sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP6) tako, da je tožbo glede omenjenega zahtevka kot prepozno zavrglo.

Glede odločitve o zahtevku na prepoved parkiranja:

6. Pritožnik tudi v zvezi z omenjenim očitanim motilnim ravnanjem ugovarja nepravočasnost tožbe, a mu v tem delu ni moč slediti. Drži sicer njegova ugotovitev, da datum konec junija 2017 (ko naj bi bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje7 bilo izvršeno zadnje takšno motilno ravnanje) ni jasno določen, a je vendarle okvirno določljiv. Uporaba takšnega izraza v vsakodnevnem jeziku običajno namreč ne pomeni datuma pred 20. junijem.

7. Kljub temu pa je pritožba utemeljena iz drugega razloga. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa (glej predvsem 20. - 23. točko njegove obrazložitve) in pritožnik na to upravičeno opozarja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi se izvrševanje tožnikove soposesti na predmetni poti spremenilo iz razloga, ker naj bi od začetka leta 2017 toženec na začetku poti parkirana vozila umaknil šele po prošnjah, čakanju, pregovarjanju in podobnem. V skladu z omenjeno ugotovitvijo motilnega ravnanja ne predstavlja samo dejstvo, da so toženec in njegovi družinski člani na začetek sporne poti parkirali vozila,8 ampak toženčevo „upiranje“ umiku vozil kljub prošnji tožnika.9 Vendar pa tožnik s tožbenim zahtevkom ne uveljavlja prepovedi tega (zatrjevanega) spremenjenega toženčevega ravnanja (to je „upiranja“ umiku vozila), ampak prepoved parkiranja. Le-to pa samo za sebe (kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje) ne predstavlja motenja tožnikove (so)posesti na obstoječi poti. Upoštevaje navedeno je bilo potrebno pritožbi tudi v tem oziru ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti (3. točka 365. člena ZPP) tako, da se tožbeni zahtevek tudi v preostalem10 s strani sodišča prve stopnje ugodenem delu zavrne.

8. Ker je v skladu z navedenim tožnik v pravdi v celoti propadel, je dolžan tožencu povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki znašajo (kot je sodišče prve stopnje obrazloženo ugotovilo v 45. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa11) 954,95 EUR. Glede na toženčev uspeh s predmetno pritožbo pa mu gre tudi povračilo stroškov tega pritožbenega postopka, ki znašajo 210,00 EUR.12 1 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 2 Kot je razvidno iz zapisnika o omenjenem naroku. 3 Toženec je nato na istem naroku poudaril, da (v zvezi z vzdrževanjem poti s strani tožnika) vztraja pri svojih navedbah (in dokaznih predlogih) iz odgovora na tožbo. 4 O tem, kdaj naj bi med pravdnima strankama prišlo do zadnjih konfliktov v zvezi z vzdrževanjem poti. 5 Medtem ko iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi do takšnega motenja prišlo (že) v novembru 2016 (predmetna tožba pa je bila vložena 19. 7. 2017). 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 7 Glej 23. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 8 Da je temu tako, jasno izhaja iz zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izpovedb obeh strank in prič A. T., A. M. ter J. M. (glej 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). 9 V zvezi s tem sicer pritožbenemu navajanju, da že zaradi same narave (motilnega) dejanja v takšnem primeru ne more iti za ponavljajoča motilna dejanja, ni moč pritrditi. 10 Kar posledično pokriva tudi del tožbenega zahtevka, ki je opredeljen z besedno zvezo „in s podobnimi ravnanji“. 11 Pritožnik pa tej ugotovitvi ne oporeka. 12 Kar predstavlja zmnožek nagrade za redno pravno sredstvo v višini 375 točk (glej tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife - Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami), vrednosti točke (0,459 EUR) in 22% DDV.