14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica na Z. na Z., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 7/2004 z dne 29. 9. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 972/99 z dne 12. 12. 2002 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Pg 337/99 z dne 30. 9. 1999 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora pritožnik (v pravdi tožena stranka) tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost v skupni višini 130.461 DEM po srednjem menjalnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s 5 % obrestmi od posameznih zneskov. Pritožbeno sodišče je pritožbi pritožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo, tako da je namesto 5 % obresti prisodilo 3 % letne obresti. V preostalem delu (glede glavnega zahtevka) je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo. Navedlo je, da je tožeča stranka uveljavljala tri zahtevke, ki imajo različno dejansko, deloma pa tudi pravno podlago. Dopustnost revizije naj bi bila torej odvisna od vsakega posameznega zahtevka. Po stališču Vrhovnega sodišča se drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije, torej v odvisnosti od vrednosti spornega predmeta.

2.Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče določbe ZPP napačno uporabilo. Prvostopenjska sodba ni bila razveljavljena, temveč spremenjena, zato naj bi uporaba 498. člena ZPP ne prišla v poštev. Pritožbeno sodišče bi moralo uporabiti prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZPP/77), po katerem bi bila revizija glede na vrednost spornega predmeta dovoljena. Sodišča naj bi tudi zmotno presodila, da je v predmetni pravdi šlo za različno dejansko in pravno podlago. S temi navedbami zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Pritožnik je bil v pravdnem postopku tožena stranka. V zvezi z navedbo vrednosti spornega predmeta in s tem zagotovitvijo kasnejše pravice do revizije je Ustavno sodišče že sprejelo stališče v odločbi št. Up-184/95 z dne 10. 7. 1997, (OdlUS VI, 184). Iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da zahteva po enakopravnem obravnavanju pravdnih strank narekuje, da mora biti tako tožniku kot tožencu dana enaka možnost, da si z navedbo vrednosti spornega predmeta zagotovita pravico do revizije. Pritožnik sicer pravilno navaja, da je pravica do revizije pravica vsake od pravdnih strank, vendar pa ne zatrjuje, da bi mu bila ta pravica kršena. Pritožnik namreč ne navaja, da je v pravdnem postopku zahteval popravek opredelitve vrednosti spornega predmeta. Le če bi pritožnik to uveljavljal, pa sodišče njegovega predloga ne bi upoštevalo, bi bilo mogoče govoriti o kršitvi pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, če nato Vrhovno sodišče njegove revizije zaradi tega ne bi štelo za dopustno. Ker pritožnik tega ni izkazal, Ustavno sodišče navedenega očitka ni moglo preizkusiti.

4.Prav tako je Ustavno sodišče s sklepom št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02, OdlUS XI, 166) že zavrnilo očitek, da bi bil 498. člen ZPP v neskladju z Ustavo, ker določa, da se novi ZPP glede dopustnosti revizije uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo. V tem sklepu je tudi pojasnilo, da pravica do revizije ne nastane že z vložitvijo tožbe, temveč šele po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje. Zato je neutemeljen tudi očitek pritožnika, da bi se pravica do revizije morala upoštevati glede na čas ob vložitvi tožbe. Prav tako je neutemeljen očitek pritožnika, da se prehodna določba 498. člena ZPP nanaša samo na razveljavitev prvostopenjske sodne odločbe, ne pa tudi na tiste sodne odločbe, ki jih pritožbeno sodišče spremeni. V odločitvi pritožbenega sodišča, kadar ta spremeni sodbo sodišče prve stopnje, je po svoji naravi zajeta tudi razveljavitev prvostopenjske sodne odločbe, sicer sprememba sodbe sploh ne bi bila mogoča. Glede na navedeno ni izkazana kršitev 22. člena Ustave.

5.Stališče, da gre v obravnavanem primeru za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, ni vprašanje, ki bi posegalo na raven ustavnih določb o človekovih pravicah, temveč gre zgolj za vprašanje pravilnosti uporabe procesnega prava, o čemer Ustavno sodišče ni pristojno odločati.

6.Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v 23. členu Ustave. Ustavno sodišče je zato zatrjevano kršitev EKČP presojalo z vidika varovane ustavne pravice, ki vsebinsko ustreza določbi EKČP. Tudi očitek o kršitvi 23. člena Ustave ni utemeljen. Iz 23. člena Ustave izhaja ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve o zahtevku pa je v obravnavani zadevi prišlo.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

8.Ustavna pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo meritorno odločeno o zahtevku, ni dovoljena, ker je prepozna. V skladu z 52. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je ustavno pritožbo treba vložiti v roku 60 dni od vročitve izpodbijanega akta. Pritožnik je ta rok očitno zamudil. Izpodbijana sodba Višjega sodišča je bila namreč pritožnikovemu pooblaščencu gotovo vročena pred 29. 9. 2004, ko je Vrhovno sodišče njegovo revizijo zoper to sodbo zavrglo. Roka za vložitev ustavne pritožbe pa si z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ni mogel varovati. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča, vložena dne 16. 12. 2004, je torej očitno prepozna in jo je bilo treba v tem delu zavreči (2. točka izreka).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka ter prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić