Jedro

Po izrecnem določilu 2. odstavka 937. člena OZ, ki je kogentne narave, začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno odškodnino ali vsoto, na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja, če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe. V 3. odstavku istega člena pa v primeru, če sklenitelj zavarovanja ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, zavarovalna pogodba po samem zakonu preneha veljati v 30 dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 10.10.2008, opr. št. 0347 I 1483/2007 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 247,22 EUR v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 10.10.2008, opr. št. 0347 I 1483/2007 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi med drugim navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz obrazložitve ni mogoče razbrati, ali opira svojo odločitev na usten dogovor med zastopnico tožeče stranke in tožencem, da bo veljavnost predmetne police po poteku enega leta prenehala, če ne bo plačana premija. Če je temu tako, potem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zavarovalna pogodba obličen kontrakt in je zanjo predvidena pisnost tako po določilih OZ, kot tudi po določilih Splošnih pogojev premoženjskega zavarovanja (ABV 91), ki so sestavni del izpodbijane pogodbe. Za odločitev o pravnem razmerju med pravdnima strankama je relevantno le tisto, kar je v pogodbi zapisano. Tožena stranka vsebini zavarovalne pravice ni ugovarjala in se nanjo celo sklicevala, sestavni del te police pa so tudi pogoji Z/99. Zavarovalnica pri stanovanjskih hišah v gradnji za dobo 12 mesecev brez plačila premije daje določeno zavarovalno kritje. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da polica in Splošni pogoji niso sestavni del pogodbe. Tožena stranka kaj takšnega nikoli ni trdila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o dovolitvi izvršbe ohrani v celoti v veljavi in toženo stranko zaveže k povrnitvi pravdnih stroškov v 8 dneh o vročitvi sodbe sodišča druge stopnje, po izteku paricijskega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Predmetni postopek se je končal kot spor majhne vrednosti, zato je sodno varstvo omejeno, saj je možno sodbo izpodbijati samo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker iz sklenjene pogodbe in Pogojev ne izhaja, da bi moral toženec po prvem letu začeti plačevati premijo, niti ni navedeno, da je pogodba brezplačno sklenjena le za eno leto. Pri tem se je smiselno, v nasprotju z vsebino ugovora, postavilo na stališče, da iz pogodbe ne sledi, da je toženi dolžan plačati premijo, čeprav neplačilo premije le za eno leto zavarovanja sploh ni bilo sporno (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Je pa sporno, ali ni morda pogodba zaradi neplačila premije za drugo leto zavarovanja prenehala. Toženi priznava, da je bila sklenjena zavarovalna pogodba do leta 2015, z brezplačnim zavarovanjem hiše z dobo enega leta, ker je pri isti zavarovalnici sklenil tudi življenjsko zavarovanje. Trdi pa da je ta prenehala, ker ni plačal nobene premije, kar sledi iz 10. člena zavarovalnih pogojev. To mu je povedala tudi zavarovalna agentka.

Po izrecnem določilu 2. odstavka 937. člena OZ, ki je kogentne narave, začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno odškodnino ali vsoto na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja, če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe. V 3. odstavku istega člena pa v primeru, če sklenitelj zavarovanja ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, zavarovalna pogodba po samem zakonu preneha veljati v 30 dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije. Navedeno pomeni, da gre za upravičenje zavarovalnice, da pogodbo v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani nasprotne stranke, to je sklenitelja zavarovanja, preneha. Njena volja po uporabi tega upravičenja pa mora biti razvidna iz zavarovalcu vročenega priporočenega pisma. V konkretnem primeru takšno dejstvo ni bilo ugotovljeno in se nanj tudi nobena od pravdnih strank ni sklicevala, niti ne izhaja iz priloženih dokaznih listin. Vse to pa pomeni, da je sporna pogodba veljala in učinkovala do konca veljavnosti po svoji vsebini in jo je bila tožena stranka dolžna izpolniti pošteno v vsem kot se je pogodbena obveznost glasila. Tožeča stranka je zavarovanje zagotavljala, kar pomeni, da utemeljeno zahteva plačilo zapadlih obrokov. Iz obrazložitve je torej razvidno, da je izpodbijana sodba oprta na zmotno uporabo materialnega prava. Vsebinsko enako določilo je zapisano tudi v 2. členu Splošnih pogojev premoženjskega zavarovanja (ABV 91) na katere se sklicuje sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka. Iz citiranega določila jasno sledi, da je vsaka zavarovalna pogodba sklenjena za čas, ki je določen v zavarovalni polici in da v primeru, ko je sklenjena za dobo vsaj enega leta, se ta podaljša za nedoločen čas, če je ena od pogodbenih strank ne odpove najmanj tri mesece pred iztekom pogodbe. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo napačno, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izrek sodbe spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Kot sledi iz vsebine ugovora na sklep o izvršbi med pogodbenima strankama ni bilo sporno, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena do leta 2015 in da je zavarovalna agentka ponudila brezplačno zavarovanje hiše za dobo enega leta. Pogodba je bila sklenjena za dobo desetih let od 1.3.2004 do 1.3.2015, določena skupna letna bruto premija pa je znašala 142,35 EUR, ki se plačuje enkrat letno. Tožena stranka tako dolguje zapadle zavarovalne premije za čas od 1.3.2005 do vključno premije, ki je zapadla 1.3.2007 v skupnem 466,25 EUR in tudi stroške opomina z dne 25.4.2005 v znesku 4,36 EUR skladno s pogodbo.

Ker je bila zavarovalna pogodba sklenjena 8.3.2004, in sicer je bilo prvo leto zavarovanja brezplačno, je zavarovalnica lahko terjala plačilo prve premije šele 2.3.2005. Triletni zastaralni rok se do 30.7.2007, ko je bila tožba vložena še ni iztekel. Ker je tožena stranka v zamudi z plačili premije, je od zamude dalje dolžna plačati tudi zakonite zamudne obresti. Zato je bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako kot sledi iz 1. odstavka izreka te odločbe.

Sodišče je stroške pritožbenega postopka za tožečo stranko odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife in Zakonom o sodnih taksah, njihova natančna specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.