Jedro

Država je tožniku z brezplačno pravno pomočjo omogočila, da je prišel do premoženja, zato je zakon za tak primer tudi določil subrogacijo terjatve iz naslova stroškov postopka v korist države, kakor tudi subsidiarno odgovornost upravičenca do brezplačne pravne pomoči, če nasprotna stranka te obveznosti ne izpolni. V obravnavanem primeru pa se je tožnik v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, torej se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka. S tem je preprečil nastop subrogacije v korist države. To pa po presoji sodišča hkrati pomeni, da je postal glavni zavezanec napram državi za obveznost vračila stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč (in ne subsidiarni za primer če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti) in sicer do celotne višine izplačanih stroškov (ne samo za razliko).

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka naložila tožniku povrnitev stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči v znesku 537.955,80 SIT. Navedeni znesek je dolžan plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih v višini 53.795,58 SIT, ki zapadejo v plačilo vsakega 15. dne v mesecu, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15. 5. 2004. V primeru zamude s plačilom dveh obrokov zapade celotni dolg v takojšnje plačilo, prav tako pa je tožnik v tem primeru dolžan plačati tudi zakonite zamudne obresti. Posamezne obroke po izpodbijanem sklepu je dolžan plačati na račun Okrožnega sodišča v A ter dokazilo o plačilu vsakega obroka takoj predložiti toženi stranki. Tožniku je bila na podlagi odločbe tožene stranke ... z dne 6. 12. 2001 dodeljena brezplačna pravna pomoč odvetnika v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v A., opr. št. P 701/2002 zaradi razdružitve skupnega premoženja. Zaradi nudenja brezplačne pravne pomoči so bili tako odvetniku plačani stroški v skupnem znesku 537.955,80 SIT. V skladu z določbo 48. člena ZBPP je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku delno ali v celoti uspe in mu je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prisojeno premoženje oziroma dohodki, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Tožnik je v pravdni zadevi št. P 701/2002, v zvezi s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, sklenil poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala, da mu iz naslova vlaganj v nepremičnino izplača 11.000 EUR v dveh obrokih. Pravdni stranki sta se tudi dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka. Zaradi navedenega terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala. Iz dopisa odvetnika pa je razvidno, da je tožena stranka tožniku že plačala 10.575 EUR, preostanek 425 EUR pa naj bi plačala do konca meseca oktobra 2003. Denarna sredstva, ki jih je upravičenec pridobil na podlagi sklenjene poravnave predstavljajo premoženje pridobljeno v postopku, v katerem je bila upravičencu odobrena brezplačna pravna pomoč. Ker je tožnik v postopku delno uspel, je dolžan povrniti stroške, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. V zvezi s povrnitvijo stroškov pa so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da je odvetnik zadržal znesek 1.000 EUR, niti da je tožnik prejeta sredstva porabil. Ob tem pa je tožena stranka tudi ocenila, da je tožnik v obravnavanem primeru prejel tolikšno premoženje, da je stroške, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, dolžan povrniti. Pri tem pa je sodišče upoštevaje višino stroškov tožniku omogočilo, da znesek poravna v obrokih.

Tožnik v tožbi priznava, da je na osnovi sklenjene poravnave od nasprotne stranke prejel približno 2,2 milijona SIT v dveh obrokih. Pri tem pa tožnik ni dobil izplačanega celotnega zneska, ker je del zneska odtegnil odvetnik za plačilo stroškov v nekem drugem postopku. Prav tako pa še ni dobil izplačanega dogovorjenega zneska 500 EUR od drugega obroka. Navedeni denar je predstavljal del skupnega premoženja, ki mu ga je morala izplačati njegov bivša izvenzakonska partnerka kot odpravnino za skupaj ustvarjeno premoženje. Za prejeti denar je kupil parcelo, na kateri je postavil montažni objekt v izmeri približno 50 m2 in je tako ves denar že porabil. Ker na podlagi sodne poravnave ni bil upravičen terjati stroškov postopa od nasprotne stranke, zato po njegovem mnenju niso izpolnjeni pogoji za vrnitev sredstev brezplačne pravne pomoči. Tožnik bo sedaj moral stroške postopka vrniti iz denarja, ki ga je dobil za svoj solastniški delež in s katerim si je rešil svoj stanovanjski problem. Takšna odločitev po njegovem mnenju ni v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči, zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep ter ga tudi oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavani spor se nanaša na vračilo sredstev izplačanih iz naslova dodeljene brezplačne pravne pomoči. Po določbi člena 48 Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, ZBPP) je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in mu je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prisojeno premoženje oziroma dohodki, razen premoženja iz 47. člena tega zakona, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Po navedeni določbi terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičencu, preidejo v višini stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, na Republiko Slovenijo. Gre torej za primer subrogacije, ki nastane po samem zakonu. Na podlagi navedene subrogacije država prevzame terjatev prejemnika brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki in sicer v višini izplačanih sredstev za brezplačno pravno pomoč. Ne glede na navedeno pa v postopkih, v katerih je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil premoženje, odgovarja tudi subsidiarno, če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti iz naslova stroškov postopka (47. člen ZBPP) oziroma za razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka (48. člen ZBPP).

V obravnavanem primeru je nesporno, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč ter da je tožnik v postopku delno uspel, saj mu je bilo na podlagi sodne poravnave prisojeno premoženje (11.000 EUR). Ker pri navedenem premoženju ne gre za preživnino ali odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti, so torej v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 47. in 48. člena ZBPP za tožnikovo odgovornost za povrnitev stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Ker pa po sklenjeni poravnavi nasprotna stranka ni bila dolžna tožniku povrniti stroškov sodnega postopka, torej njegova terjatev iz tega naslova ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. To pa ne pomeni, da je s tem tudi upravičenec do brezplačne pravne pomoči prost svoje odgovornosti, določene v 47. in 48. členu ZBPP. Država je tožniku z brezplačno pravno pomočjo omogočila, da je prišel do premoženja, zato je zakon za tak primer tudi določil subrogacijo terjatve iz naslova stroškov postopka v korist države, kakor tudi subsidiarno odgovornost upravičenca do brezplačne pravne pomoči, če nasprotna stranka te obveznosti ne izpolni. V obravnavanem primeru pa se je tožnik v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, torej se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka. S tem je preprečil nastop subrogacije v korist države. To pa po presoji sodišča hkrati pomeni, da je postal glavni zavezanec napram državi za obveznost vračila stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč (in ne subsidiarni za primer če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti) in sicer do celotne višine izplačanih stroškov (ne samo za razliko). Glede na navedeno ugotovitev o tožnikovi odgovornosti za vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči, pa so neupoštevni tožnikovi ugovori, da je navedena sredstva že porabil za nakup parcele in gradnjo stanovanjske hiše, saj za samo odgovornost ni relevantno za kakšen namen je tožnik porabil pridobljena sredstva. To okoliščino je mogoče upoštevati v zvezi z rokom izpolnitve obveznosti, kar pa je po presoji sodišča tožena stranka tudi primerno upoštevala, ko je tožniku omogočila plačilo obveznosti v desetih mesečnih obrokih. Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).

Tožnik je v tožbi tudi zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku. V vlogi je navedel, da je brez zaposlitve in da nima nobenih dohodkov kakor tudi ne drugega premoženja razen parcele in nedokončanega stanovanjskega objekta. Po določbi 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04, ZST - UPB -1) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Okoliščine za oprostitev plačila taks sodišče ugotavlja na podlagi dohodkov stranke in njenega siceršnjega premoženjskega stanja. Glede na to, da je tožnik brez zaposlitve in tudi ne prejema denarnega nadomestila, prav tako tudi ni zavezanec za katastrski dohodek, je sodišče ugodilo njegovi prošnji in ga oprostilo plačila sodnih taks v tem postopku.