Jedro

Presoja verjetnosti, da terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine obstoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Tožnika s tožbo v tej zadevi uveljavljata lastninsko pravico na nepremičnini, katere zemljiškoknjižna lastnika sta toženca. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku glede na tožbene trditve predstavljajo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1) o pridobitvi lastninske pravice, še posebej določba 33. člena o pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla (potrditvah tožnikov dogovora o skupni gradnji). Dogovor o skupni gradnji predstavlja družbeno pogodbo, za katero se (glede na čas zatrjevanega dogovora) uporabljajo pravna pravila Občnega državljanskega zakonika.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper svoj sklep opr. št. P 307/2010-II-15 z dne 26.3.2010, s katerim je izdalo začasno odredbo, s katero je tožencema prepovedalo odtujiti ali obremeniti 1/3 nepremičnine parc. št. 619/2, stanovanjska stavba v izmeri 104 m2 in dvorišče v izmeri 481 m2, vl. št. 752 k.o. G. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta toženca. Poudarjata, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, ker verjetnost terjatve ni izkazana. Vztrajata, da sta tožnikoma sicer dovolila živeti v mansardi, ki so jo skupaj preuredili, da pa ni bilo nikakršnega dogovora med njimi o stvarnopravnih učinkih gradnje.

Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo tudi odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve izda takrat, kadar je terjatev verjetno izkazana in je podan še drugi pogoj – da je izdaja začasne odredbe nujna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali je nevarno, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali pa dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (2)).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženca sporno nepremičnino že eno leto poskušata prodati. Takšno ravnanje nedvomno povzroča nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnikov onemogočena ali precej otežena. Takšnih dejanskih ugotovitev in pravnega zaključka sodišča prve stopnje toženca niti ne izpodbijata. Izpodbijata zgolj zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnikov verjetno izkazana.

Odločilna okoliščina, na kateri sloni tožbena teza tožnikov je ta, da nista gradila oziroma izdelala stanovanja v mansardi hiše na nepremičnini tožencev zgolj z njunim soglasjem, ampak da je med njimi obstajal tudi dogovor, da bodo vlaganja imela stvarnopravno posledico. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnikov, ki sta trdila in izpovedala, da ne bi tako veliko vložila v gradnjo, če jima toženca ne bi obljubila, da bo vlaganje povzročilo pridobitev (so)lastninske pravice, zaključilo, da je terjatev izkazana do stopnje verjetnosti. Pritožnika pač vztrajata pri nasprotnem stališču, da dogovora ni bilo in ga obsežno utemeljujeta. Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da izpoved tožnikov, upoštevaje tedanje življenjske okoliščine pravdnih strank, zadošča za verjeten izkaz terjatve. Pri tem višje sodišče poudarja, da takšno stališče v ničemer ne prejudicira kasnejše odločitve o tem vprašanju, za katero bo potreben višji dokazni standard – prepričanje.

Pritožba torej ni utemeljena. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu z 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (3) v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

(1) Ur. l. SFRJ, št. 88/80, 20/80, Ur. l. RS, št. 4/91; ZTLR

(2) Ur. l. RS, št. 3/2007-ZIZ-UPB4 s sprem. in dop.; ZIZ

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; ZPP