Jedro

Po določbi 1. odstavka 24. člena SPZ je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. V dejansko oblast na stvari pa posega tisti, ki vsiljuje od dotedanjega načina uporabe stvari drugačen način. Pravica do varstva posesti zato pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast na stvari oziroma dotedanjo uporabo, da s tem preneha oziroma da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred njenim posegom (34. člen SPZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo kot neutemeljen predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki nalaga, da najkasneje v 8 dneh po prejemu sklepa odstrani ograjo iz lesenih stebrov in kovinske žice vzdolž meje parcel tožnika 142/1. S in 142/2.S, k.o. K. na parcelah 1187, 1186/2, 1183, 1182 in 1191/3, k.o. K. ter se za primer neizpolnitve te začasne odredbe v roku 8 dni od prejema sklepa tožnika pooblašča z najeto delovno silo in stroji izvršiti dejanje na stroške tožene stranke, pri čemer začasna odredba velja do izteka 30 dni po pravnomočnosti sklepa, izdanega v tej pravdi, ugovor zoper začasno odredbo pa ne zadrži njene izvršitve. Sklenilo je, da bo o stroških v zvezi s to začasno odredbo odločeno s končno odločbo.

Tožnik je proti temu sklepu vložil pravočasno pritožbo. Glede verjetnosti terjatve navaja, da je tožeča stranka dejstvo posesti izkazala. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala le pravici do posesti, kar je pravno neupoštevno. V tožbi oziroma v predlogu za izdajo začasne odredbe je ustrezno pojasnjeno nastalo motenje. Tožena stranka izrecno priznava dejstvo, da je postavila ogrado. Iz predloženih fotografij in podatkov PISO verjetno izhaja, da je tožeča stranka vozila po dobro vidni poti, katere traso vzdolž meja tožnikove parcele postavljena ograja večkrat prečka in s tem tožeči stranki popolnoma preprečuje dovoz do nekaterih pomembnih delov njene posesti, to je do garaže, cisterne za gorivo, greznice in parcele 346.S ter ovira dovoz in obračanje vozil za potrebe stanovanja. Ograja se ponekod nahaja tik ob grajskih stebrih – kontraforjih, kar poleg prevozov dodatno onemogoča delo pri obnovi gradu. Tožena stranka le pavšalno tožeči stranki očita viciozno pridobitev posesti, kar istočasno potrjuje, da dejstvo posesti ni sporno, pri čemer vicioznosti ne pojasni in je trditveno in dokazno breme za utemeljenost ugovora viciozne posesti na strani tožene stranke. Za lastnika se domnevata tako posest kot ekonomski interes za posestno varstvo. Tožena stranka z odstranitvijo ograje ne bo utrpela nobenih škodnih posledic. Z odstranitvijo ograje bi zaradi paše lahko nastala škoda le na zemljiščih tožnika, kar pa ni škoda tožene stranke. Glede nastanka nenadomestljive škode pa tožeča stranka ponovno opozarja, da iz navedb in dokazov izhaja, da ograja prečka pot, ki jo je uporabljala za dostop do garaže, greznice, cisterne za olje. Bliža se zima. Dostava goriva in odvoz greznične vsebine sta preprečena. Pri preprečitvi dostopa do garaže, greznice in cisterne za gorivo ni potrebno posebej navajati, v čem nastaja nenadomestljiva škoda, saj gre pri tem za splošno znana dejstva. Enako pri oteženem obračanju vozil in dostopu do stanovanja. Glede identičnosti predloga za izdajo začasne odredbe in tožbenega zahtevka pritožnik navaja, da ob obstoječem dejanskem stanju zavarovanja pred škodo ni mogoče oblikovati drugače, kot zahtevati odstranitev ograje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Opozarja, da tožnik ne more izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji, ker je v zadevi prekludiran, saj je zamudil 30-dnevni rok za sodno varstvo pred motenjem. Tožena stranka je imela vseskozi predmetne nepremičnine v svoji posesti, v izogib sodnemu postopku je 28.2.2009 do 3.3.2009 zavarovala svoje nepremičnine tako, da je postavila ograjo, kar je njena pravna pravica do lastnine. Tožnik ima še vedno dovolj prostora za obračanje svojih vozil, dostop do svoje hiše in vseh nepremičnin, kot tudi do cisterne za olje, garaže in greznice. Tožena stranka ni ogradila tožnikovih zemljišč in tožnik samo zavaja sodišče. Ogradila je svoje nepremičnine, ker je zakupila drobnico. Sodišče je povsem pravilno ugotovilo, da ni potrebe za izdajo začasne odredbe. Tožnik že ves postopek hoče dokazati nekaj, kar mu po zakonu ne pripada in si hoče s svojo vicioznostjo prilastiti določene pravice.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela niti kot verjetno izkazati nobenega od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo, če upnik (v obravnavanem primeru tožnik) izkaže za verjetno obstoj terjatve ter hkrati še eno od treh alternativno predvidenih predpostavk, to je bodisi obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi, da je začasna odredba potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da toženec z izdajo začasne odredbe, v kolikor bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

Res se v obravnavani zadevi dajatveni del tožbenega zahtevka v bistvenem delu ne razlikuje od predlagane začasne odredbe, s katero tožnik zahteva odstranitev ograje na v predlogu navedenih parcelah tožene stranke. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališči sklepa, povzetimi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 ter sodne prakse višjih sodišč, da sme sodišče le v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, pri čemer mora pred izdajo takšne regulacijske odredbe celovito oceniti relevantne okoliščine tako na strani tožeče, kot tožene stranke, torej na eni strani nevarnost, da bo zaradi nastanka nenadomestljive škode sodno varstvo za tožnika ostalo brez pomena brez izdaje začasne odredbe, na drugi strani pa bi izdaja začasne odredbe že lahko prejudicirala odločitev o zahtevku oziroma povzročila, da kasneje posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni v zadostni meri pretehtalo oziroma jih je zmotno ocenilo. Ponovno je zaključilo, da tožnik ni dokazal verjetnega obstoja terjatve že na podlagi fotografij, češ da jasno prikazujejo, da lahko tožnik kljub postavitvi ograje še vedno mirno uporablja in uživa posest na svojih nepremičninah. Pritožbeno sodišče ponavlja, da zaenkrat fotografije in druge listine v spisu le potrjujejo verjeten obstoj terjatve. Ta je v sporih zaradi motenja posesti izkazan, če tožnik oziroma predlagatelj začasne odredbe verjetno izkaže, da je upravičen do posestnega varstva določene vsebine. Po določbi 1. odstavka 24. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. V dejansko oblast na stvari pa posega tisti, ki vsiljuje od dotedanjega načina uporabe stvari drugačen način. Pravica do varstva posesti zato pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast na stvari oziroma dotedanjo uporabo, da s tem preneha oziroma da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred njenim posegom (34. člen SPZ). Tožnik je v tožbi razumljivo pojasnil, zakaj zahteva posestno varstvo, kakšno je motilno dejanje in v čem je zaradi tega dejanja tožniku otežen oziroma preprečen dostop in uporaba njegovih nepremičnin (otežen uvoz in izvoz do stanovanja in obračanje vozil, preprečen uvoz v garažo, dovoz do greznice, onemogočena dostava goriva do cisterne, nemožnost nadaljnjih izvajanj adaptacijskih gradbenih del na objektih, preprečen dovoz do parcele 346.S). Strinjati se je treba s pritožbo, da tudi iz fotografij in podatkov spisa verjetno izhaja, da postavljena ograja večkrat prečka na fotografijah dobro vidne poti ter tožeči strani otežuje oziroma preprečuje dostop do nekaterih pomembnih delov posesti. Prav to pa je tožnik zatrjeval, namreč, da zaradi motilnega dejanja tožene stranke ne more več uporabljati poti na njenih parcelah in zaradi tega ne more več na enak način kot prej dostopati do lastnih parcel. Gre torej za poseg v njegov dosedanji način uporabe nepremičnin tožene stranke. Pri tem glede na določbo 2. odstavka 33. člena SPZ in 426. člena ZPP ni relevantno, ali je imel tožnik pred motitvenim dejanjem pravico hoditi in voziti po nepremičninah tožene stranke, kar je eden od ugovorov tožene stranke. Trditve o prepozni tožbi in viciozni posesti pa je seveda potrebno presojati v okviru določb 32. in 2.odstavka 33. člena SPZ.

Glede nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ sklep ponovno ugotavlja, da niso izkazane, pri čemer se v zvezi s tem sklicuje na pomanjkljivo trditveno podlago v tožbi oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe. Kot je že pojasnjeno v prvem sklepu pritožbenega sodišča, je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe v zadostni meri razložila, v čem ji nastaja težko nadomestljiva škoda, pa tudi, zakaj tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej. Navedla je namreč, da stanovanjsko stavbo na parc. št. 142/2.S in stavbe na parc št. 142/1.S uporablja vsakodnevno za potrebe svojega bivanja in bivanja svoje družine ter kakšne so posledice motilnega dejanja (ne le otežen uvoz in izvoz do stavbe ter nemožnost obračanja vozil, ampak tudi preprečen uvoz v garažo, dostop do greznice in onemogočena dostava goriva ter nadaljnja obnova gradu). Na drugi strani je pojasnila, zakaj tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe utrpela sama, s tem ko je navedla, da tožena stranka zemljišče uporablja kot kmetijsko zemljišče, pri čemer se le izgovarja, da je ograjo postavila zaradi izvajanja paše, saj bi v tem primeru morala ograditi svoje zemljišče, ne pa tožnikova. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi tožeče stranke in sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugih sodnikom (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter 356. člen ZPP), da pri ponovni odločitvi o začasni odredbi korektno oceni in obrazloži vse okoliščine, ki so pomembne za odločanje o predlagani začasni odredbi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.