Jedro

Izpostavljene izjave same po sebi sicer niso žaljive, vendar pa takšne postanejo zaradi konteksta, v katerem so bile sporočene. Tako v časopisnem članku kot v televizijski oddaji je bilo namreč obširneje obravnavano vprašanje oporok varovancev hotela, zato so izpostavljene trditve prikazale tožnico kot koristoljubko, ki se na nemoralen (celo nezakonit) način okorišča s premoženjem svojih varovancev oziroma kot osebo, ki torej izkorišča njihovo starost, nemoč ter stisko.

Čast je zavest posameznika o lastni vrednosti, ugled oziroma dobro ime pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi. Ker gre za dva pola celostne osebnostne pravice, je treba napad na čast in dobro ime ocenjevati tako objektivno, kot tudi na podlagi subjektivnega doživljanja časti. Glede na to, da je splošno znano dejstvo, da gre za zelo bran slovenski časnik, kar velja tudi za televizijsko oddajo (ki je tedaj dosegla celo najvišjo gledanost dotlej), je mogoče trditi, da je bila prizadeta tožničina veljava v najširšem smislu (na območju celotne države) in ne le v očeh določene družbene skupine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2006 do plačila, prvotoženec pa se je za svoje neresnične izjave o tožeči stranki dolžan tudi javno opravičiti, in sicer v sredini izdaji D. v roku 2 mesecev po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. V presežku (glede glavnice in začetka teka zamudnih obresti) je tožbeni zahtevek proti prvotožencu zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugotoženi in tretjetoženi stranki. Prvotožencu je posledično naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 347,71 EUR, tožeča stranka pa je dolžna drugotoženki in tretjetožencu povrniti njune stroške pravdnega postopka in sicer vsakemu v višini 278,10 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga prvotoženec in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V bistvenem navaja, da očitane izjave v časniku N. ni podal, saj ni bil v kontaktu z avtoricama članka. Slednje je potrdil s svojo izpovedbo, sodišče pa je o tem zaslišalo samo novinarko M.D., ne pa tudi M.Č.. Izjave v oddaji T. niso bile žaljive oziroma niso predstavljale negativne vrednostne ocene tožnice, zato niso mogle poseči v njeno čast in dobro ime. Prav tako prvotoženec ni izjavil, da je bil med tožečo stranko in notarjem sklenjen kakršenkoli dogovor. Sodišče ni pojasnilo, katera izjava je povzročila širjenje katerega neresničnega dejstva, kot tudi, kaj je pritožnik neresničnega navajal v zvezi njeno osebnostjo. Tožnica ne doume, da je s tem, ko ni imela dovoljenja za izvajanje hotela, v javnosti zbudila vtis, da je njena dejavnost vprašljiva. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, ker je tožnica vložila veliko število tožb in bi se lahko na ta način neupravičeno obogatila. Sodba glede višine niti nima razlogov, prav tako pa je ni mogoče preizkusiti v stroškovnem delu, kjer je sodišče odločilo, da je tožnica proti prvotožencu uspela v 64%. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali samo odloči o zadevi ter o stroških postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženec posegel v čast in dobro ime tožeče stranke dvakrat, in sicer prvič z izjavami za časnik N., ko je izjavil, naj se upokojenci, ki imajo veliko denarja, obrnejo kar na H., saj bodo tam že vedeli, kaj storiti z njimi, drugič pa v oddaji T., kjer je trdil, da je tožnica pokojnega F.P. silila, da je podpisal nekaj, pa ni vedel kaj, govorilo pa naj bi se, da je podpisal oporoko. Ob tem je izrazil začudenje, kako je lahko notar posel odobril, če je imel sam vse pokojnikove osebne dokumente.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da trditev za časnik N. ne bi dal prvotoženec sam. Ta je namreč sprva izpovedal, da je imela intervju za časopis sicer I.P., vendar pa je tudi sam povedal določene stvari, v nadaljevanju zaslišanja pa je zanikal, da bi pri sestavi članka kakorkoli sodeloval. Kljub temu je potrdil, da drži vse, kar je napisano in kasneje (ob izjavi, da se z novinarkama ni pogovarjal), da sta najbrž to prenesli od drugih medijev. Glede na navedeno velja pritrditi sodišču prve stopnje, ki smiselno ugotavlja, da je bil dejansko prvotoženec tisti, ki je izjavi podal, vsekakor pa jih nikoli ni vsebinsko zanikal kot netočni, celo nasprotno.

Izjave prvotoženca je mogoče pravno označiti kot žaljivo obdolžitev (smiselna uporaba 160. člena Kazenskega zakonika, prim. II Ips 402/1999) saj je o tožnici trdil oziroma raznašal informacije, ki so škodile njeni časti in dobremu imenu (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Izpostavljene izjave same po sebi sicer niso žaljive, vendar pa takšne postanejo zaradi konteksta v katerem so bile sporočene. Tako v časopisnem članku kot v televizijski oddaji je bilo namreč obširneje obravnavano vprašanje oporok varovancev H., zato so izpostavljene trditve prikazale tožnico kot koristoljubko, ki se na nemoralen (celo nezakonit) način okorišča s premoženjem svojih varovancev oziroma kot osebo, ki torej izkorišča njihovo starost, nemoč ter stisko. Prvotoženec pa je tedaj vedel, da pokojni F.P. ni imel veliko premoženja, saj je v njegovem imenu sklenil kupoprodajno pogodbo, katere predmet sta bili dve nepremičnini (v Kranju in Brežicah), pri čemer je v svoji izjavi za TV X z dne 13.11.2003 trdil, da sta tudi ti del zapustnikovega premoženja. Prvotoženec res ni izrecno trdil, da bi bila tožnica in notar, ki je oporoko zapisal v kakršnemkoli dogovoru, je pa to vsekakor namignil in s tem (vsaj) še dodatno poudaril nemoralnost tožničinega ravnanja. Vprašanje, ali je imela tožnica dovoljenje za izvajanje zadevne dejavnosti, za odločitev o tožbenem zahtevku ni relevantno, saj se izjave prvotoženca v ničemer ne nanašajo na to vprašanje, niti niso zaradi tega opravičljive.

Vse navedene trditve prvotoženca tako niso samo neresnične (s čimer bi se prvotoženec sicer lahko ekskulpiral), temveč tudi žaljive in so kot take posegle v tožničino čast in dobro ime (prim. II Ips 45/2002). Čast je zavest posameznika o lastni vrednosti, ugled oziroma dobro ime pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi. Ker gre za dva pola celostne osebnostne pravice, je treba napad na čast in dobro ime ocenjevati tako objektivno, kot tudi na podlagi subjektivnega doživljanja časti. Glede na to, da je splošno znano dejstvo, da je časnik N. zelo bran slovenski časnik, kar velja tudi za oddajo T. (ki je tedaj dosegla celo najvišjo gledanost dotlej, priloga B9), je mogoče trditi, da je bila prizadeta tožničina veljava v najširšem smislu (na območju celotne države) in ne le v očeh določene družbene skupine. Upoštevajoč tudi duševne bolečine, ki jih je tožnica zaradi tega utrpela (palpitacije, razvoj depresivne motnje, življenje v izolaciji, zdravljenje z medikamenti), je denarna odškodnina v višini 5.000,00 EUR pravična ter skladna z naravo in namenom odškodnine za negmotno škodo (drugi odstavek 179. člena OZ). Z namenom satisfakcije je sodišče upravičeno ugodilo tudi zahtevku po objavi opravičila (178. člen OZ), česar pritožnik sicer niti opredeljeno ne izpodbija. Glede na pritožbene ugovore pa velja le še dodati, da je stopnja prizadetosti varovane dobrine v obravnavani zadevi tolikšna, da tudi ob dejstvu, da je tožnica vložila več odškodninskih zahtevkov (zoper različne osebe), ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi se na ta način neupravičeno bogatila.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi stroške pravdnega postopka (in jih temeljito obrazložilo, stran 12-14 izpodbijane sodbe). Ker je tožnica po temelju uspela v celoti (100%), po višini pa v 28% zahtevane odškodnine, je njen skupen uspeh proti prvotoženi stranki 64%.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pritožnik mora po prvem odstavku 154. člena ZPP sam nositi svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa na podlagi 155. člena stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso prispevali k odločitvi na pritožbeni stopnji.