Jedro

Odškodnina za materialno škodo je namenjena oškodovancu in ta je aktivno legitimiran. Tožnik ne more uveljavljati odškodnine za materialno škodo, ki je nastala njegovima sestrama, čeprav je šlo za denar, ki sta ga dali sestri posredniku zaradi pridobitve tožnikovih dokumentov.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožnikovem primeru ni posebnih okoliščin, ki bi opravičevale višjo odškodnino, kot jo je tožnik prejel po določbah ZPŠOIRSP. Tožnik je bil v svoji družini, imel je določene dokumente, ki so mu dopuščali izhod iz države, ni bil izgnan iz države.

Ob izbrisu tožnik ni bil zaposlen. Imel pa je status tujca v Republiki Sloveniji in tudi tujci so se lahko zaposlili na podlagi dovoljenja za delo (npr. vloga delodajalca ali osebna vloga). Vendar je sodišče ugotovilo in tega pritožba ne graja, da tožnik ni nikoli zaprosil za osebno delovno dovoljenje in tudi s strani delodajalca ni bila podana taka vloga.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine 99.811,83 EUR v petih zaporednih obrokih s pripadki in plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče ni uporabilo 8. člena ZPP, sodba je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, odločilna dejstva pa so med seboj v nasprotju in v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov. Sodišče na strani 8 navaja, da sledi tožbenim navedbam, da je za pridobivanje dokumentov izbrisanega A. A., zaradi prve izdaje potnega lista in ostalih dokumentov moč ugotoviti stroške v skupnem znesku 6.000,00 EUR oziroma 3.076,11 EUR. Nato pa zaključi, da so ti stroški nastali sestri, saj sta sestri izpovedali, da je denar zagotovila B. B., deloma tudi sestra C. C. in da zato stroški niso nastali tožeči stranki. Tožnik pa je ostal brez veljavnih dokumentov in edini dokument, ki ga je imel, je bil izdan v RS v času, ko je še bila sestavni del SFRJ. Dokumenti so bili sicer formalno veljavni, dejansko pa so postali neveljavni po samem zakonu zaradi sprememb v osebnem statusu tožnika. Pri tem povzema razloge, da je šlo za tajne dokumente, kar je bilo ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-284/94. Tožnik je štel za tujca, ki živi v RS in tako je bilo ugotovljeno z okrožnico z dne 26. junija 1991. Navodilo je bilo v okrožnici, da se pri urejanju statusa tujcev osebni dokument, ki je bil izdan s strani slovenskega upravnega organa v času SFRJ, obdrži in da se njihovi potni listi prekličejo in uničijo. Zato je škoda zaradi pridobivanja dokumentov v vzročni zvezi z izbrisom in so bili potrebni. Sodišče tudi ugotavlja, da je bilo potrebno zaradi izbrisa pridobiti nove dokumente in sledi tožniku, da je strošek pridobivanja znašal 6.000 DEM. Zato je zavrnitev sodbe nepravilna. Tak znesek škode presega pavšalno odškodnino oziroma po ZPŠOIRPS ta škoda ni krita. Pavšalna odškodnina ne obsega odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in za duševne bolečine zaradi zmanjša tožnikovih življenjskih aktivnosti. Tožniku so bile kršene osebnostne pravice, nastala mu je nepopravljiva posledica na zdravju, (depresija, odtujenost). Zato je pavšalna odškodnina 50,00 EUR na mesec prenizka. Nato našteva druge primere, ko meni, da bi bila odškodnina primerna (II Ips 130/2016). Tožnik pa je bil v Sloveniji dejansko zaprt, saj se je bal deportacije in ni mogel dobiti zaposlitve. Prikrajšan je bil za družabno življenje in s tem za možnost, da si ustvari družino. Ravno je začel samostojno življenje in ga je izbris močno zaznamoval. 1992. leta je bil star 24 let, odvisen od podpore drugih in ni mogel živeti normalnega življenja, dokler si ni uredil vize za začasno bivanje. Preganjal ga je strah pred deportacijo. Zato je pavšalno določena odškodnina prenizka. Obe priči sta povedali, da je bil zaradi izbrisa tožnik zaprt vase, postal depresiven in pričel se je izogibati komunikaciji z domačimi. Večkrat se je počutil kot v zaporu. Za zdravniško pomoč ni zaprosil, saj ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, denarja za samoplačniške storitve pa ni bilo. Izbrisani niso mogli iskati zaposlitve preko zavoda za zaposlovanje in so kot tujci lahko delali zgolj na podlagi delovnega dovoljenja, pridobivanje pa je bilo vezano na celo vrsto pogojev in ni imel stalnega prebivališča. Zaradi vojne v BIH ni mogel pridobiti dokumentov. Zato tudi ni bil upravičen do socialne pomoči, pri čemer je Zakon o socialnem varstvu predvideval možnost pridobitve socialnega transferja, do katerega bi bil upravičen, ker si začasno ni mogel zagotoviti sredstev za preživljanje iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Vsaj za šest mesecev bi to dobil. Sodišče je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Nasprotuje tudi odločitvi o sodnih stroških. Druga pripravljalna vloga tožene stranke je nepotrebna, saj od prve do druge vloge tožeča stranka ni bila aktivna in toženi stranki ni bilo treba odgovarjati. Lahko bi to podala tudi na naroku na zapisnik.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je materialnopravna podlaga za odločanje v tem postopku ZPŠOIRSP (Zakon o plačilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra prebivalstva) in določbe OZ o povrnitvi škode. Tožnik vlaga tožbo na podlagi 10. člena ZPŠOIRSP in meni, da izplačana odškodnina 6.000,00 EUR ne zadošča za tožnikovo škodo in jo uveljavlja na podlagi OZ.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je podan temelj odgovornosti tožene stranke, vendar tožena stranka meni, da je izplačana odškodnina ustrezna po določbah ZPŠOIRSP in da tožnik uveljavljane škode ni dokazal. Sodna praksa je že večkrat izrekla, katere okoliščine so lahko še podane, da je moč prisoditi še odškodnino po OZ. Tako je Vrhovno sodišče poudarilo, da je odločilen ne le čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, ampak tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, propad zakona, družinskih vezi in podobno)1. 7. V tožnikovem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno pomembna dejstva: tožnik je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva 126 mesecev, od 26. 2. 1992 je imel status tujca in si je skladno z Zakonom o tujcih moral urediti ustrezna dovoljenja za bivanje. Zakonito prebivanje si je začel urejati 11. 11. 1992, ko je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno bivanje in ga je tudi obnavljal do 12. 2. 1995. Dne 17. 2. 1995 je bila prošnja zavržena, 1. 12. 1999 je vložil prošnjo za stalno prebivanje in z odločbo z dne 11. 9. 2002 mu je bilo to odobreno. Dvakrat mu je bil izdan odhodni prihodni vizum za neomejeno število potovanj, ki ga je kot tujec potreboval za prihod in odhod iz Slovenije. (priloga B2). Vložil je prošnjo za državljanstvo, vendar ni predložil vseh dokazov o izpolnjevanju zakonitih pogojev, zato je bila izdana zavrnilna odločba 24. 4. 1998. Ni predložil zagotovilo o stalnem preživljanju, poravnanih davčnih obveznostih in o aktivnem znanju slovenskega jezika. Sodišče je sledilo pričevanju sestre, B. B. ki je izpovedala, da je vlogo zanj za vložitev državljanstva dala mama, vendar so jo zavrnili, ker bi moral vlogo dati osebno, tožnik pa je bil takrat na Hrvaškem pri stricu. To pomeni, da tožnik ni dal pravočasne vloge za državljanstvo v okviru roka, ki ga je takrat določal Zakon o državljanstvu, mati in obe sestri pa sta vlogo podali in tudi pridobili državljanstvo.

8. Pomembna okoliščina je tudi, da je imel veljavno osebno izkaznico izdano v Sloveniji, ki je veljala do 23. 10. 1999 (priloga A5, B2) in osebne izkaznice mu niso uničili. Po Zakonu o osebni izkaznici je veljala do 20. 9., 1998. Tožnik je tudi imel potni list SFRJ z veljavnostjo do 23. 12. 1991, bil je podaljšan do 23. 12. 1996 (priloga B11, B2). Imel je tudi potni list BIH za obdobje od 27. 9. 1993 do 27. 9. 1995 in za obdobje od 5. 8. 1999 do 5. 8. 2004. Sodišče zato zaključuje, da je razpolagal z veljavnim potnim listom v času izbrisa, razen za obdobje od 23. 12. 1996, ko mu je potekel potni list SFRJ do izdaje novega 1999. V vmesnem obdobju mu je bil izdan potni list s strani ambasade BIH (priloga A12). Zato ne držijo tožbene navedbe, da tožnik ni mogel potovati iz Slovenije in urejati vse potrebne za dokumentacijo v BIH. Tožena stranka je tudi dokazala, da je tožnik prehajal v obdobju izbrisa državno mejo (priloga A12), imel vizo za vstop v Nemčijo (A10).

9. Pritožba trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek v višini 6.000 DEM (sedaj 3.076,11 EUR), kar je moral tožnik dati posredniku za pridobitev originalnega rojstnega lista in dokumentov iz BIH. Sestra B. B. je izpovedala, da mu je ta denar dala ona za posrednika, ki je pridobival dokumente. Sodišče je verjelo priči; vendar pravilno ugotavlja, da je škoda nastala lahko le sestri B. B. oziroma delno tudi sestri C. C., ne pa tožeči stranki. Tožeča stranka ne trdi, da bi tožnik vrnil ta znesek, ali da sta sestri svojo terjatev cedirali nanj. Odškodnina za materialno škodo je namenjena oškodovancu in ta je aktivno legitimiran. Tožnik ne more uveljavljati odškodnine za materialno škodo, ki je nastala njegovima sestrama, čeprav je šlo za denar, ki sta ga dali sestri posredniku zaradi pridobitve tožnikovih dokumentov. Sodišče tudi pravilno šteje, da tožnik ni izkazal, da po septembru 1993 ne bi mogel sam potovati izven Slovenije, saj je imel veljaven potni list in bi dokumente lahko pred potekom uredil sam. Zato sodišče pravilno ugotavlja, da škoda ne more biti v vzročni zvezi z izbrisom, saj je imel dokumente za prehajanje meje. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da mora oškodovanec v mejah pričakovanega storiti vse, da je škoda čim manjša (compensatio lucri cum damno).

10. Tako je sodišče prve stopnje ta zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov (pomanjkanja aktivne legitimacije in tožnikova neaktivnost pri urejanju dokumentov) in je zato odveč razpravljanje iz pritožbe, da je sodba v tem delu nepravilna.

11. Pritožba tudi zmotno ocenjuje, da so v tožnikovem primeru podane takšne okoliščine, ki jih je po določbah ZPŠOIRSP mogoče šteti za tako hude okoliščine, ki opravičujejo višjo denarno odškodnino iz tega naslova. Treba je ugotoviti, da je bil tožnik skupaj z družino, ni bil ločen od družine, ni bil izgnan, ni mu propadel zakon ali družinske vezi. Glede zaposlenosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik brez zaposlitve že od 3. 8. 1984, da je bil ponovno zaposlen preko javnih del šele v obdobju od 1. 6. 2017 do 30. 11. 2017. Ob izbrisu tožnik ni bil zaposlen. Imel pa je status tujca v Republiki Sloveniji in tudi tujci so se lahko zaposlili na podlagi dovoljenja za delo (npr. vloga delodajalca ali osebna vloga). Vendar je sodišče ugotovilo in tega pritožba ne graja, da tožnik ni nikoli zaprosil za osebno delovno dovoljenje in tudi s strani delodajalca ni bila podana taka vloga. Prijavil se je šele 17. 12. 2014, to je po 12-tih letih, ko je prejel dovoljenje za stalno bivanje v RS. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi tožnik iskal zaposlitev, pa je ne bi dobil. Zato tudi ni bil upravičen do socialnih transferjev. Tožnika je preživljala mati, ali pa je občasno delal na črno. Lahko pa bi tudi kot oseba s statusom tujca iskal zaposlitev, prejemal negativne odgovore in tudi to dokazoval. Ni izkazal, da bi vlagal vloge za socialne transferje. Ni pravilna pritožbena trditev, da ni mogel iskati zdravstvene pomoči. Sodišče ugotavlja, da bi lahko kot družinski član po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zahteval zavarovanje kot družinski član zavarovanca, sicer pa mu je kot tujcu bilo tudi omogočeno, da bi dobil nujno zdravstveno oskrbo (priloga B17).

12. Iz vseh opisanih navedb, ki jih pritožba tudi ne graja, je mogoče ugotoviti, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje, ki bi po OZ opravičevali dodatno odškodnino, kot jo je prejel od ZPŠOIRSP.

13. Pritožba še graja odločitev o stroških, ko je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki stroške za drugo pripravljalno vlogo. Ne drži pritožbena trditev, da sta bili pripravljalni vlogi tožene stranke ena za drugo. Prva vloga je bila z dne 22. 7. 2021, druga pa 29. 12. 2021. Tožena stranka je podala v drugi pripravljalni vlogi dodatne navedbe in sicer predložila dokaze pod B12. Navajala je tudi druge navedbe o šoferskem izpitu in dodatno podala razloge in analizo dogodkov. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je ta pripravljalna vloga nepotrebna.

14. Tako se izkaže, da so uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb ZPP neutemeljene. Sodišče je pravilno upoštevalo 8. člen ZPP, svojo odločitev obrazložilo, sodbo je mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe niso v nasprotju med seboj in z izrekom sodbe. Med odločilnimi dejstvi ni nasprotij, kar se v sodbi navaja o vsebini listin, zapisnikov o izpovedbah in med samimi listinami in zapisniki ni nasprotij.

15. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno dejansko stanje pravilno odločilo (353. člen ZPP).

1 Prim. odločbo II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, 130/2016.