Jedro

Delavec ima pravico s tožbo izpodbijati prenehanje delovnega razmerja, čeprav se takoj zaposli drugje, zato tudi, če s tožbo ne zasleduje finančnega interesa, ni podlage za zavrženje tožbe, s katero pravočasno uveljavlja nezakonito prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dne 31. 5. 2021 ni podal izpodbijane odpovedi in zadostno obrazložilo, zakaj je odpoved, natisnjena s strani toženke na prazen list papirja, katerega je moral tožnik podpisati ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede ugotovitve trajanja delovnega razmerja med 25. 7. 2021 in 1. 8. 2021, za plačilo plače in prijavo v zavarovanja (I. točka izreka), s sodbo pa je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nična (II. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak je trajalo do 23. 7. 2021, da mu mora toženka od 1. 7. do 23. 7. 2021 vzpostavitvi delovno razmerje, obračunati plačo (III. točka izreka) in izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust v znesku 85,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2021 dalje (IV. točka izreka), v presežku (za 24. 7. 2021) je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.594,94 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožbo bi sodišče moralo zavreči, saj je tožnik navajal, da jo vlaga, ker želi zaščititi obstoječe in morebitne nove delavce in zadeva ni pomembna iz finančnega vidika. Do tega, da tožnik ni izkazal pravnega interesa, se sodišče ni opredelilo. Odločitev je pristranska, krši načelo enakosti strank in 22. člen Ustave RS. Sodišče je v celoti sledilo tožniku in njegovi mami ter nekdanji partnerki, ki sta pristranski, ni pa sledilo nasprotni in skladni izpovedi ostalih prič, prav tako se ni opredelilo do navedb toženke. Dokazna ocena je pomanjkljiva, v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zaradi pomanjkljive obrazložitve dokazne ocene je podana kršitev iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršen pa je tudi 22. člen Ustave RS. Nesporno je, da je tožnik podpisal odpoved, zato je bilo dokazno breme, da je odpoved nična, na njemu. Okoliščine primera in izpovedi prič, katerih zaslišanje je predlagal tudi tožnik, potrjujejo, da je odpoved napisal tožnik. Sodišče ne pojasni, zakaj v tem delu verjame tožniku in njegovima pričama, ne pa direktorju in priči A. A. ter B. B. B. B. je pomotoma pomešala časovnico, sodišče pa ni primerjalo in argumentiralo, zakaj je prišlo do neskladja med njeno izpovedjo in izpovedjo A. A. ter direktorja. V celoti je spregledalo izpoved C. C., ki je natančno pojasnila, zakaj se spomni, da je bil tožnik dne 31. 5. 2021 v lokalu D. Namesto tega se je sodišče oprlo na nezanesljivo komunikacijo med tožnikom in njegovo tedanjo partnerko preko Facebooka, ki se lahko priredi, v njej pa so tudi daljše časovne luknje. Prav tako je upoštevalo izpisek iz Google Timeline z dne 31. 5. 2021, ki ne dokazuje ničesar, saj se aplikacijo lahko izključi, poleg tega je imel tožnik dva telefona, kot je to povedal E. E., sodišče pa se do tega ne opredeli. Sodišče se ni opredelilo do pojasnil toženke in priče A. A., zakaj je junija in julija 2021 tožnika spraševala, ali bi delal 1., 2. in 5. 7. 2021. To je bilo posledica dogovarjanja med tožnikom in direktorjem, da bi kljub odpovedi še delal, vendar dogovor nato ni bil sklenjen. A. A. ni vedela, da do dogovora ni prišlo. Smiselno enako velja za komunikacijo med tožnikom in direktorjem v juniju 2021. Golo sklicevanje na to komunikacijo pomeni pomanjkljivo in selektivno povzemanje listinskih dokazov, argumentacija sodišča pa ne omogoča pravno logične sinteze sprejetega zaključka. Tožnik je bil že maja 2021 obveščen o zmanjševanju števila ur, njegovo presenečenje v Viber omrežju je lahko le sprenevedanje. Tudi, če je tožnik o tem komuniciral s poslovodjo trgovine, to ne pomeni, da ni bil o manjšem številu ur obveščen že maja 2021. Zakaj se je tožnik na odpovedi podpisal v spodnjem kotu, toženka ne ve. Slednje ne pomeni, da odpoved ni verodostojna. Prav tako toženka ne ve, kako je prej podajal odpovedi. Ena odpoved ne dokazuje, da tožnik odpoved praviloma podaja po e-pošti. Tudi sicer se odpoved običajno poda osebno, na delovnem mestu. Prav tako ne drži, da tožnik ni izrazil želje, da bi postal varnostnik nadzornik. Da si je to želel, so izpovedale praktično vse priče, z izjemo tožnikove mame in nekdanje partnerke. Ali je tožnik imel pogoje za to napredovanje, ni pomembno, saj se lahko delavec že prej dogovori z delodajalcem o izobraževanju. Sodišče je pri tem napačno povzelo izpoved A. A., saj ni povedala, da ni pisala svojih želja pri pogodbi o financiranju (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne drži, da tožnik ni skupaj s pogodbo o financiranju prejel praznega lista papirja, na katerega bi napisal svoje želje in pričakovanja. Ker je napačna odločitev, da je prva tožnikova odpoved nična, je napačna tudi odločitev o plačilu sorazmernega dela regresa. Sodišče je tudi ugotovilo, da ni bilo potrebno zaslišanje prič v zvezi s prakso podpisovanja praznega lista. Opravilo je številne naroke, kar je bilo neekonomično, stroške pa naložilo toženki, čeprav je izvajalo nepotrebne dokaze. Prav tako je potrebovalo več kot pol leta, da je vročilo sodbo, kar je v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. Prezrlo je, da je tožnik predložil kar nekaj pisnih izjav, določene priče pa so te izjave zaslišane zanikale. Tožnik je tudi kontaktiral nekdanje delavce toženke in jih spraševal, ali so dobili v podpis prazen list, vendar tega ni nihče potrdil. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek pred drugim sodnikom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Izpodbijano sodbo se da preizkusiti, saj vsebuje jasne razloge za sprejeto odločitev. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb obeh strank, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave RS ter kršitev pravice do izjave iz 5. člena ZPP. Prav tako ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni neposredno opredelilo do (neutemeljenega) ugovora toženke, da je potrebno tožbo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Do tega ugovora se je sodišče prve stopnje posredno opredelilo s tem, ko je tožbo obravnavalo po vsebini in je ni zavrglo. Tožnik je s tožbo izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi, zahteval reintegracijo za čas do nove zaposlitve in plačilo denarnih prejemkov iz naslova delovnega razmerja, podlago za takšen zahtevek pa ima v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj ga je toženka odjavila iz obveznih zavarovanj na podlagi izpodbijane odpovedi. V vlogi z dne 28. 12. 2022 se je tožnik opravičil za obsežnost vloge ter navedel, da je zadeva zanj izjemno pomembna, ker želi dokazati resnico in preprečiti izkoriščanje delavcev s strani toženke. To pojasnilo se ni nanašalo (le) na tožbo, ampak tudi na nove navedbe in dokaze v tej vlogi. Tudi sicer ima delavec pravico s tožbo izpodbijati prenehanje delovnega razmerja, čeprav se takoj zaposli drugje, zato tudi, če s tožbo ne zasleduje finančnega interesa, ni podlage za zavrženje tožbe, s katero pravočasno uveljavlja nezakonito prenehanje delovnega razmerja.

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bila deležna neenakopravne obravnave, da je sodba izrazito pristranska, ker je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da ni napisal in podpisal izpodbijane odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ob upoštevanju navedb in dokazov obeh strank, ugotovilo, da držijo tožnikove trditve, da ni podal izpodbijane odpovedi, prav tako je pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje je izvedlo tako dokaze tožnika kot toženke, opredelilo se je do pravno relevantnih stališč obeh strank, zato je neutemeljen očitek o neenaki obravnavi in kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Samo zato, ker sodišče ne sledi argumentaciji ene od strank in sprejme drugačno dokazno oceno od predlagane, to ne pomeni, da je pristransko. Poleg tega sodišče prve stopnje ni sledilo vsem trditvam tožnika, zato je tudi iz tega razloga neutemeljen očitek o pristranskosti. Na podlagi presoje posameznega relevantnega dokaza posebej in vseh skupaj, upoštevajoč uspeh celotnega dokaznega postopka, je ugotovilo, da tožnik konec maja 2021 ni napisal in podpisal sporne odpovedi, na podlagi katere mu je prenehalo delovno razmerje pri toženki. Dokazna ocena je oblikovana skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva. Razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo tožniku in posameznim pričam, so celovito, razumljivo in obširno pojasnjeni, sodbo se da preizkusiti, zato je neutemeljen očitek o neobrazloženosti dokazne ocene in o kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave RS kot tudi o relativno bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do čisto vsakega izvedenega dokaza in vsake navedbe strank, vendar to niti ni bilo potrebno. Opredelilo se je do vseh bistvenih, pravno odločilnih navedb obeh pravdnih strank in do pravno odločilnih dokazov.

8. Tožnik je zatrjeval, in to tudi dokazal, da konec maja 2021 ni napisal in podpisal odpovedi, na podlagi katere mu je prenehalo delovno razmerje pri toženki dne 30. 6. 2021, zato ne držijo navedbe iz pritožbe, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnik podpisal izpodbijano odpoved. Tožnik je trdil, da je ob prejemu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas prejel prazen list papirja z navodilom naj ga podpiše, kar je storil, izrecno pa je zanikal, da bi napisal in podpisal izpodbijano odpoved in je trdil, da je odpoved toženka natisnila na prazen list papirja, ki ga je podpisal ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, njegove mame F. F., nekdanje partnerke G. G., analize oblike sporne odpovedi, upoštevajoč trditve strank, kdaj in kako naj bi prišlo do podpisa prve odpovedi, dogajanja po 31. 5. 2021, ko naj bi tožnik glede na trditve toženke podal odpoved (določitev terminov za delo, reakcija direktorja toženke na tožnikov bolniški stalež po tem, ko naj bi tožniku delovno razmerje že prenehalo), način kako je tožnik podal odpoved 1. 7. 2021, pravilno zaključilo, da tožnik ni napisal in podpisal izpodbijane odpovedi. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje tako ne temelji le na izpovedi tožnika, njegove mame in nekdanje partnerke, kot to neutemeljeno uveljavlja toženka v pritožbi.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se navodilo o podpisu praznega lista (A5) ni nanašalo na pogodbo o financiranju izobraževanja za varnostnika nadzornika, ampak na podpis praznega lista papirja, ki ga je tožnik prejel skupaj s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Priča B. B. je potrdila, da je tožniku poslala navodilo pod A5, dokazni postopek pa je potrdil trditve tožnika, da mu je bilo navodilo poslano skupaj s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter praznim listom papirja in ne s pogodbo o financiranju. Že iz navodila B. B. tožniku, da naj podpiše pogodbo in vrne en izvod, podpiše pa naj tudi "tale prazen A4 list" izhaja, da ni šlo za list, kamor naj napiše svoje želje glede zatrjevanega dogovora o izobraževanju in delu varnostnika nadzornika ter se podpiše. Če bi bilo temu tako, bi bila vsebina navodila temu ustrezno drugačna. Sodišče prve stopnje je nadalje prepričljivo pojasnilo, zakaj ne sledi navedbam toženke, da se je s tožnikom dogovarjala za delo varnostnika nadzornika, zato tudi iz tega razloga ni sledilo trditvam toženke, da je bil tožniku prazen list papirja posredovan skupaj s pogodbo o financiranju. Pri tem ni upoštevalo le izpovedi tožnika, F. F. in G. G., da tožnik ni želel postati varnostnik nadzornik in se o tem ni dogovarjal s toženko, ampak tudi okoliščino, da tožnik sploh ni izpolnjeval pogojev, da bi lahko pridobil to kvalifikacijo oziroma da bi to delo lahko opravljal, saj ni imel opravljene srednje poklicne šole in vozniškega izpita za avto. Res se lahko delodajalec in delavec dogovorita o napotitvi na izobraževanje preden delavec izpolni vse pogoje za to, vendar toženka niti ne trdi, da je bil tožnik tik pred zaključkom srednje poklicne šole, da je pričel s postopkom pridobivanja vozniškega dovoljenja, brez slednjega pa na to izobraževanje ne bi mogel pristopiti.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno povzelo izpoved priče A. A. Kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče z dne 15. 6. 2022 (str. 92), je priča na vprašanje pooblaščenca tožnika, kaj je v zvezi s pogodbo o financiranju napisala kot želje, odgovorila "Ne, tukaj nisem jaz želj pisala v pogodbi o financiranju. Podjetje je mene pač financiralo, jaz sem pisala svoje želje kasneje za, ko bom začela opravljati delo nadzornika." Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno povzelo, da je A. A. izpovedala, da svojih želja ni pisala v pogodbi o financiranju. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da slednje niti ni odločilno. Tudi, če je A. A. pri podpisu pogodbe o financiranju na prazen list zapisala svoje želje, to ne pomeni, da je tožnik od toženke prejel pogodbo o financiranju skupaj s praznim listom papirja in z navodilom B. B. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi analize več dokazov, tako izpovedi tožnika kot direktorja H. H., prič A. A., B. B., C. C., predvsem pa obvestil I. banke o opravljenih nakupih tožnika dne 31. 5. 2021, izpisa iz Google Timeline za dne 31. 5. 2021 in komunikacije med tožnikom in G. G. dne 31. 5. 2021 ugotovilo, da tožnik dne 31. 5. 2021 ni bil na sestanku pri toženki, na katerem naj bi podal izpodbijano odpoved. Sodišče prve stopnje se je pri tem jasno opredelilo do verodostojnosti izpovedi direktorja toženke in prič A. A., B. B. in C. C., ter tudi upoštevajoč predložene listinske dokaze utemeljeno verjelo tožnikovim trditvam in izpovedi, da do tega sestanka dne 31. 5. 2021, toženka je trdila da med 7:00 in 8:00 uro, ni prišlo. Čeprav bi tožnik lahko imel dva telefona, gibanje tožnika po predloženem izpisku Google Timeline potrjujejo tudi potrdila o plačilu s kartico I. banke. Iz potrdil o plačilu s kartico je razvidno, da je tožnik 31. 5. 2021 ob 8.05 uri plačal znesek 10,00 EUR na LPP Urbanomatu, ob 8:22 uri pa kavo, kar se sklada s podatki iz Google Timeline, da je bil tožnik ob 8. uri doma, nato je ob 8:02 uri šel na avtobusno postajo, kupil dobro imetje, ob 8:24 uri je bil v trgovini K. na L. ulici, pred tem je kupil kavo v kavarni v neposredni bližini. S tem se je sodišče prve stopnje posredno opredelilo do navedb toženke, da je imel tožnik dva telefona in je lahko uporabljal drugega, saj potrdila o plačilu s kartico, verodostojnosti katerih toženka v pritožbi ne prereka, potrjujejo tožnikove navedbe in dokaze o gibanju tega dne. Enako velja glede komunikacije med tožnikom in G. G. preko Facebooka dne 31. 5. 2021, v kateri je tožnik slednji napisal, da gre ob 8. uri od doma, ob 8:20 uri, ko je bil v centru, pa ji je napisal, da so v Ljubljani spet ograje. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč navedene listinske dokaze, katere je tudi ustrezno analiziralo, ustrezno obrazložilo, zakaj ne sledi trditvam toženke in izpovedi H. H., A. A., B. B. in C. C. o sestanku in pijači dne 31. 5. 2021. Glede priče B. B. je sodišče prve stopnje dodatno pojasnilo, da je njena izpoved tudi v nasprotju s trditvami toženke in izpovedjo H. H. ter A. A., saj je izpovedala ravno obratno, da so tožnik, A. A. in direktor najprej šli na pijačo, nato pa so prišli v pisarno. S tem je sodišče prve stopnje v zadostni meri pojasnilo, zakaj ni verjelo priči in ni bilo dolžno navajati še dodatnih razlogov oziroma ugibati, zakaj je ta priča izpovedala drugače. 12. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo izpoved C. C., ki je povedala, zakaj se spomni tožnika tega dne. Sodišče prve stopnje je povezelo njeno izpoved, da si je tožnika zapomnila zaradi vulgarnih pripomb in ker so imeli kasneje doma družinsko zabavo in so se o tem pogovarjali, vendar je upoštevajoč prepričljive listinske dokaze o gibanju tožnika 31. 5. 2021 zjutraj, upoštevajoč, da priča postreže 300 do 400 ljudi dnevno, da so vsak dan večinoma redne stranke, njeno izpoved, da si je zapomnila, da je prav dne 31. 5. 2021 postregla tožnika, H. H. in A. A., utemeljeno ocenilo kot neprepričljivo.

13. Da tožnik ni podal odpovedi dne 31. 5. 2021, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje tudi predložena komunikacija v juniju 2021 med tožnikom in H. H. ter A. A. A. A. je tožniku dne 29. 6. 2021, torej dan pred prenehanjem delovnega razmerja, pri čemer naj bi bila glede na trditve toženke prisotna na sestanku ob podaji odpovedi, poslala sporočilo o delu 1., 2. in 5. 7. 2021. Navedbe toženke, da je bilo to zaradi domnevnega dogovarjanja o nadaljnjem delu, so nelogične, saj je A. A. pri tožniku 1. 7. 2021 preverjala, po tem, ko mu naj bi glede na trditve toženke prenehalo delovno razmerje, ali je na bolniškem staležu. Če bi tožnik res vpričo priče podal odpoved, ki bi učinkovala s 30. 6. 2021, potem A. A. dne 1. 7. 2021 pri tožniku ne bi preverjala, ali je na bolniškem staležu, tudi če bi držale trditve o dogovarjanju za nadaljnjo delo. Enako velja glede komunikacije med tožnikom in H. H. v juniju 2021. Direktor toženke je tožniku dne 30. 6. 2021, ko mu naj bi prenehalo delovno razmerje, napisal, "da bolniške in te fore niso zanj" in predlaga, da zaključijo v ponedeljek. Če bi mu tožnik dne 31. 5. 2021 podal odpoved, 30. 6. 2021 ne bi bilo pomembno, ali je na bolniškem staležu in mu direktor toženke tudi ne bi predlagal, da s 5. 7. 2021 zaključijo, saj naj bi bilo delovno razmerje takrat že zaključeno.

14. Ker je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da dne 31. 5. 2021 ni podal izpodbijane odpovedi, se mu ni bilo potrebno posebej opredeljevati do trditev toženke, da se je tožnik po podani odpovedi v maju 2021 s toženko dogovarjal o nadaljnjem delu, saj bi to moralo ugotavljati le, če ne bi verjelo tožniku, da 31. 5. 2021 ni podal odpovedi. S tem, ko je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj verjame tožniku, da dne 31. 5. 2021 ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se je posredno opredelilo do navedb toženke in izpovedi A. A. o dogovarjanju za nadaljnje sodelovanje tožnika in toženke.

15. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožnikovih navedb, da ni napisal in podpisal izpodbijane odpovedi, utemeljeno upoštevalo tudi, da oblika odpovedi kaže na njeno neverodostojnost. Nenavadno je, da je odpoved napisana na prvi polovici strani, podpis tožnika pa skoraj pol strani nižje. Glede na vse ostale okoliščine primera, ki potrjujejo navedbe tožnika, da dne 31. 5. 2021 ni bil na sestanku pri toženki in ni prinesel napisane odpovedi, kot tudi, da je dne 1. 7. 2021 podal odpoved preko e-pošte, na enak način pa je postopal tudi pri prejšnjemu delodajalcu, slednje dodatno kaže na to, da je toženka uporabila podpisan prazen list papirja s strani tožnika in na ta list natisnila odpoved, zato je podpis tožnika toliko pod besedilom. Če bi tožnik sam napisal odpoved, bi bil podpis pod samim tekstom, kot je to običajno, in ne pol strani nižje.

16. Pritožba nadalje neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v maju 2021 ni bil seznanjen z zmanjšanjem števila ur v trgovini K., zato 31. 5. 2021 ni imel sestanka z direktorjem toženke in A. A. na to temo. Iz komunikacije A. A. s tožnikom dne 23. 6. 2021 izhaja, da mu je slednja šele takrat sporočila, da naslednji mesec ne bo nič ur na L. ulici, kar se nanaša na trgovino K. na L. ulici. Reakcija tožnika na to sporočilo ne kaže na sprenevedanje, glede na to, da je prosil za podatke za naslednji mesec, A. A. pa mu je odgovorila, da ga pokliče kasneje ali jutri. Če bi bil tožnik o tem seznanjen že maja in bi se o tem tudi pogovarjali na sestanku, ko naj bi potrditvah toženke podal odpoved, ni verjetno, da bi mu to sporočala 23. 6. 2021 in mu na dodatno vprašanje glede ur za naprej odgovorila, da se slišita, saj bi to, glede na trditve toženke, moral že vedeti.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dne 31. 5. 2021 ni podal izpodbijane odpovedi in zadostno obrazložilo, zakaj je odpoved, natisnjena s strani toženke na prazen list papirja, katerega je moral tožnik podpisati ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nična. Ker tožnik ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 31. 5. 2021, mu ni prenehalo delovno razmerje pri toženki 30. 6. 2021, ampak je trajalo do 23. 7. 2021, zato je do vključno 23. 7. 2021 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Toženka je tožniku regres za letni dopust za leto 2021 sicer plačala, vendar ji je tožnik po pozivu vrnil najprej 5/12, nato pa še 1/12 regresa za letni dopust, kar pomeni, da ni prejel celotnega pripadajočega sorazmernega dela regresa za letni dopust, zato je sodišče toženki utemeljeno naložilo, da tožniku plača še dolgovani sorazmerni del regresa za letni dopust. 18. Toženka v pritožbi selektivno povzame obrazložitev sodišča prve stopnje in neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za odločitev ni bilo potrebno zaslišanje prič glede zatrjevane prakse toženke, da morajo delavci ob zaposlitvi podpisati prazen list papirja. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi zaslišanja tožnika in več prič ugotovilo, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da so delavci ob zaposlitvi pri toženki morali podpisati prazen list papirja. Čeprav se tožnikove trditve niso potrdile, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da slednje ne vpliva na sprejeto odločitev o ničnosti podane odpovedi, s čimer se pritožbeno sodišče iz že pojasnjenih razlogov strinja. Sodišče prve stopnje tako ni zapisalo, da je bilo izvajanje dokazov s tem v zvezi nepotrebno. Pri tem je nadalje neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je N. N. zaslišan povedal, da njegova pisna izjava ne drži, saj je to ugotovilo in upoštevalo. Dokazni postopek je bil obsežen, vendar sta k temu prispevali stranki s svojimi številnimi vlogami ter dokaznimi predlogi in načinom pravdanja. Sodišče prve stopnje je izvajalo dokaze, ki sta jih predlagali stranki, in ki so bili po oceni sodišča potrebni za sprejem odločitve. Ker je tožnik s svojim zahtevkom v pretežni meri uspel, je sodišče prve stopnje posledično pravilno naložilo toženki, da mu povrne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

19. Kot to izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe prekoračilo instrukcijski rok iz prvega odstavka 323. člena ZPP, vendar toženka ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti.

20. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo, priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV (50,49 EUR) pa 279,99 EUR.