Jedro

Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Sodišče je z obrazloženo sodno odločbo dolžno opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 6. 10. 2015 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 9. 6. 2016 ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice, sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je odločilo, da sodba Okrajnega sodišča v Postojni I K 86452/2010 z dne 9. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 86452/2010 z dne 6. 10. 2011 ostane v veljavi v odločbah o krivdi in o stroških postopka, ter da se navedena sodba v odločbi o kazenski sankciji razveljavi in se obsojencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po prvem odstavku 259. člena KZ-1 določi kazen petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2.Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ni podana, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4.O odgovoru državnega tožilca so se zagovorniki pisni izjavili.

5.Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6.Zagovorniki v zahtevi navajajo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o pritožbenem razlogu zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak je zgolj navedlo, da pritožba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

7.Nakazujejo na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti. Po ustavnosodni presoji in praksi Vrhovnega sodišča (na primer odločba Ustavnega sodišča Up 206/96 ali sodba Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006 in številne druge) je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je do njih dolžno zavzeti stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Sodišče je z obrazloženo sodno odločbo dolžno opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razlogov smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb. Prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z argumenti pritožbe seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki pravno niso relevantne in očitno niso utemeljene.

8.Pritožbeno sodišče v sodbi, ko je presojalo pritožbo zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki so z argumenti uveljavljali le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ravnalo v skladu s predstavljenimi izhodišči o obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje. V točki 4 sodbe je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in je tako na pritožbene navedbe odgovorilo. Pokazalo je, da jih je obravnavalo in da jih ni prezrlo ter podalo presojo o tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa potrebna odločilna dejstva, da se je opredelilo do relevantnih dejanskih vprašanj in tako presodilo obsojenčev zagovor in izvedene dokaze ter na podlagi teh napravilo ustrezne in pravilne dokazne zaključke. Po jasni in logični presoji pritožbenih navedb je zavrnilo pritožbo, saj je ugotovilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje tako ni storilo kršitve določb kazenskega postopka, ki jo z navedbami v zahtevi nakazujejo vložniki.

9.V zahtevi zagovorniki poskušajo uveljaviti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker pa navedene procesne kršitve v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niso uveljavljali, za kar ni bilo nobenih objektivnih ovir, je glede na določilo petega odstavka 420. člena ZKP, ki določa, da se sme vložnik zahteve na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ne morejo uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj pravno sredstvo ni izčrpano. V okviru zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa vložniki tudi izražajo nestrinjanje z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi v pravnomočni sodbi ter trdijo, da so ta dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, zmotno ugotovljena. Zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

10.Ker kršitev zakona po tretji točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana, in ker zagovorniki uveljavljajo tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11.Izrek o stroških temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter obsojenčevih premoženjskih razmer.

Zveza: