Jedro

Ne more biti podana tako imenovana protispisnost med dejstvom, za katerega sodišče ugotovi, da ni podano, pa čeprav je zabeleženo v uradnem zaznamku in med ugotovitvijo sodišča o tem dejstvu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je F. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo eno leto. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni in obsojencu izreče oprostilno sodbo. V obrazložitvi zahteve vložnik zatrjuje, da gre v zadevi za konstrukt in da so razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz listin v spisu in gre zato za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem se sklicuje na uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 24. 6. 2009, ki po navedbah vložnika potrjuje, da je F. P. policiji prijavil najdbo ribiških mrež še preden je oškodovanec prijavil njihovo izginotje in da zato obsojencu ni mogoče očitati namena prilastitve.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, opozoril, da je sodišče prve stopnje vsebino uradnega zaznamka, na katerega se sklicuje zahteva, ocenilo kot neverodostojno, zato drugačnih ugotovitev sodišča o času obsojenčevega prihoda na policijsko postajo, kot izhaja iz omenjenega uradnega zaznamka, ni mogoče šteti kot bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec še navaja, da obramba v večjem delu zahteve napada dokazno oceno sodbe sodišča prve stopnje in da zagovornik tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Tudi trditev zagovornika, da izpodbijani sodbi nimata razumne obrazložitve o trditvi, da si obsojenec mrež ni mogel prilastiti, ker je njihovo najdbo sam prijavil na policiji, je po oceni vrhovnega državnega tožilca neutemeljena, medtem ko uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni obrazložena tako, kot to določa prvi odstavek 424. člena ZKP in je zato vsebinsko ni mogoče preizkusiti. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Vložnik svojo trditev, da gre v obravnavani zadevi za policijski konstrukt, ki ga sodišči prve in druge stopnje nista hoteli videti, utemeljuje s sklicevanjem na uradni zaznamek policista D. G. z dne 23. 6. 2009, v katerem je zapisano, da je F. P. dne 23. 6. 2009 ob 09.10 prišel na Policijsko postajo Piran in povedal, da ima na ploščadi na morju zaboj z ribiškimi mrežami, ki ga je našel v kanalu Sv. Jerneja v Seči. S časom prijave najdbe mrež policiji, navedenim v tem uradnem zaznamku, je obramba skušala dokazati, da si obsojenec mrež ni nameraval prilastiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pri zapisu datuma in ure, ko naj bi se obsojeni zglasil na PP Piran in prijavil najdbo mrež, prišlo do pisne pomote in da je F. P. prišel na postajo policije 23. 6. 2009 po 23. uri, to je potem ko je bil telefonsko obveščen o zadevi. Zato je potrebno v celoti pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca iz njegovega odgovora na zahtevo, da v tem primeru ne moremo govoriti o precejšnem nasprotju glede razlogov o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino. Povedano drugače: čas prihoda F. P. na Policijsko postajo Piran je pomemben za ugotavljanje odločilnega dejstva, in sicer, ali si je najdene ribiške mreže prilastil ali ne, v nobenem primeru pa ne more biti podana tako imenovana protispisnost med dejstvom, za katerega sodišče ugotovi, da ni podano, pa čeprav je zabeleženo v uradnem zaznamku in med ugotovitvijo sodišča o resničnem času prihoda P. na policijsko postajo. Vložnik očitno ne sprejema ugotovitev sodišča o času prihoda P. na policijsko postajo dne 23. 6. 2009 in z zatrjevanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vložnikova kritika dokazne ocene sodišča prve stopnje glede vprašanja časa, kdaj je prišel F. P. na Policijsko postajo Piran, zatrjevanje, da ni mogoče govoriti o tem, da si je najdeno stvar prilastil in da zato ni podan znak kaznivega dejanja zatajitve, da gre v zadevi za konstrukt policista M. K. in oškodovanega B. S., motiviran z željo priti do odškodnine za nove mreže, predstavlja nedovoljeno uveljavljanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), v zvezi s tem vložnik ne uveljavlja kršitev zakona na način, da bi jih bilo v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP mogoče preizkušati. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je zahteva skoraj v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Odločitev o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilih prvega odstavka 95. v zvezi z 98. a členom ZKP.