Jedro

Res zoper sklep o založitvi dodatnega predujma tožena stranka ni imela pritožbe, ker zoper sklep procesnega vodstva v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZPP ni pritožbe. Vendar pa to ne pomeni, da stranka ni dolžna takoj, ko meni, da je prišlo do postopkovnih kršitev, le-teh uveljaviti takoj, v izogib prekluziji uveljavljanja procesnih kršitev (breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev).

Grajanje procesnih kršitev takoj ko je to mogoče, pomeni, da je stranka kršitev dolžna uveljaviti takoj, ko ima možnost kršitev ugotoviti. Tožena stranka se je z odločitvijo o založitvi dodatnega predujma seznanila z vročitvijo sklepa, ki mu je bila hkrati priložena tudi vloga izvedenca. Tako se je seznanila z razlogi sodišča za takšno odločitev in z razlogi izvedenca, ki so to odločitev sodišča pogojevali. Tožena stranka se je na nepravilnosti sodišča prve stopnje pri izdaji sklepa in na neustreznost izvedenčeve ocene predvidenih stroškov sklicevala več kot štiri mesece po izdaji sklepa o založitvi predujma in sicer šele v pripravljalni vlogi, vloženi na glavni obravnavi dne 19. 5. 2017 oziroma na tej obravnavi, kar pa po presoji sodišča druge stopnje ni v okviru standarda uveljavljanja procesnih kršitev takoj ko je to mogoče, pri čemer tožena stranka tudi ni zatrjevala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških (VI. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka namesto v znesku 2.719,24 EUR stroške v znesku 2.125,10 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke na dan 8. 5. 2015 v višini 20.437,06 EUR s pripadajočimi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 do plačila (I. točka izreka), da ne obstaja nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke na dan 8. 5. 2015 v višini 20.500,00 EUR (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 20.593,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.437,06 EUR od 28. 6. 2015 do plačila (III. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem od tožene stranke zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.437,06 EUR od 8. 5. 2015 do 27. 6. 2015 (IV. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63520/2015 z dne 28. 5. 2015 je razveljavilo v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da v roku osmih dni poravna terjatev tožeče stranke v višini 20.437,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2012 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2015 (V. točka izreka), ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.719,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki naj izvede ustrezni dokaz z izvedencem gradbene stroke, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V pritožbi sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvo kršitev določb ZPP predstavlja odločitev sodišča, ki toženo stranko finančno obremenjuje bolj kot predlog izvedenca. Sodišče je povsem po nepotrebnem že tako neupravičeno postavljeno zahtevo izvedenca za dodatni predujem še dodatno zvišalo, ter toženi stranki naložilo skoraj trikratni znesek prvotnega predujma. Bistvo te kršitve je, da je toženi stranki naložen predujem v višjem znesku, kot ga je zahteval izvedenec in kot bi izvedencu šel po Pravilniku o sodnih izvedencih in tolmačih. Z neutemeljeno visokimi plačili predujma se toženo stranko onemogoča pri izvajanju dokazov v njeno korist, ker se ji nalaga nepotrebno visoka finančna bremena, ki jih tožena stranka zaradi blokade TRR ni bila sposobna izvršiti.

Drugo kršitev uveljavlja z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje sklep o plačilu dodatnega predujma posredovalo toženi stranki skupaj z dopisom izvedenca, pri čemer tožena stranka zoper sklep ni imela možnosti pritožbe. Tožena stranka tako s strani sodišča ni bila pozvana, da se izjasni o pozivu izvedenca za zvišanje predujma. Tako ni imela možnosti podati svojega stališča glede višine stroškov, ocenjenih po izvedencu, ki so bili nesorazmerno visoki. Ker sodišče ni omogočilo toženi stranki pravice do izjave, preden je sprejelo sklep o doplačilu predujma z dne 12. 1. 2017, niti ni upoštevalo njene kasnejše vloge z dne 17. 5. 2017, je kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Tožena stranka meni, da se ima pravico o izdanem sklepu, zoper katerega ni dopustna pritožba, izreči najkasneje na prvi naslednji glavni obravnavi. Tožena stranka s svojimi navedbami ne more biti prekludirana, saj ji sodišče ni postavilo nobenega roka za izjasnitev, niti ni bila deležna nobenega opozorila.

Tožena stranka še izpostavlja, da je sodišče nekritično sprejelo oceno izvedenca o zvišanju predujma, ne da bi samo presodilo utemeljenost zvišanja po vsebinski plati. Ker je sodišče nekritično sledilo predlogu izvedenca za zvišanje predujma, je toženi stranki onemogočilo dokazovanje, ki bi ga drug izvedenec lahko izvedel za plačilo že plačanega predujma v višini 800,00 EUR. Sodišče pa takšnega drugega izvedenca ni hotelo postaviti.

Sodišče pa je ravnalo tudi pristransko, ko je toženi stranki naložilo plačilo zvišanega predujma, namesto, da bi tožečo stranko pozvalo k predložitvi listin v prevodu po tolmaču. Tako je na toženo stranko v nasprotju z določilom 226. člena ZPP preneslo breme (dejansko in finančno) dokazovanja in napačno razporedilo dokazno breme med strankama. Pristranska je tudi porazdelitev dokaznega bremena zato, ker je tožeča stranka s svojimi šestnajstimi vprašanji napram šestim vprašanjem tožene stranke povečala zahtevnost izdelave izvedenskega mnenja in s tem tudi predvidene stroške izdelave tega mnenja. Pravna posledica vseh navedenih kršitev je bila zavrnitev dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca gradbene stroke, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Vse očitane kršitve imajo za posledico kršitev načela kontradiktornosti in nepravilne porazdelitve dokaznega bremena med pravdni stranki, saj je toženi stranki neutemeljeno naložilo plačilo povišanega predujma za izvedenca zaradi neprevedene dokumentacije iz nemškega jezika, kar bi morala storiti tožeča stranka in povečanja zahtevnosti izvedenskega mnenja.

Po mnenju tožene stranke je zmoten že sklep z dne 12. 1. 2017 in posledično tudi zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke, podanega v vlogi z dne 17. 5. 2017. Vse naštete kršitve določil ZPP in načel ZPP so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, tožena stranka pa je pravočasno na naroku 19. 5. 2017 uveljavljala kršitev zavrnitve dokaznega predloga. Da bi sodišče ravnalo nepristransko in v skladu z določili ZPP, bi moralo na podlagi založenega predujma imenovati novega izvedenca gradbene stroke, ki mu je standard, ki je predmet gradbene pogodbe, poznan ali pozvati tožečo stranko na predložitev prevodov listin v tujem jeziku in nato na podlagi pripomb tožene stranke samo odločiti o potrebnih stroških predujma. Odločitev o predujmu se namreč v ničemer ne razlikuje od odločitve o priglašenih stroških izvedenca, saj mora sodišče samo presoditi, kakšni so utemeljeni stroški za izdelavo mnenja.

Ker sodišče ob zmotni uporabi določil ZPP in Pravilnika o sodnih izvedencih in tolmačih ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, je dejansko stanje glede obstoja zatrjevanih napak s strani tožene stranke ostalo povsem neugotovljeno. Navedeno dejansko vprašanje pa je bistveno za ugotovitev, ali obstaja nasprotna terjatev tožene stranke iz naslova garancijske obveze za solidno izvedbo del v obliki znižanja plačila za opravljeno delo zaradi opustitve odprave napak.

Graja tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče tožeči stranki priznalo tudi stroške postopka mediacije, ki niso stroški pravdnega postopka, prav tako je neutemeljeno priznalo stroške za drugo pripravljalno vlogo tožeči stranki, s katero je slednja razširila tožbo na K. d.d.. Ker slednja ni privolila v subjektivno spremembo tožbe, sodišče postopka ni vodilo zoper njo. Tako se izkaže, da druga pripravljalna vloga za vodenje postopka zoper toženo stranko ni bila potrebna in ni prispevala k rešitvi spora med pravdnima strankama. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo delno napačno uporabilo le glede stroškovne odločitve, sicer pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitve absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo zneska 20.437,06 EUR, ki predstavlja 20 % zadržanih sredstev od pogodbenega zneska iz med strankama sklenjene gradbene pogodbe in ki ga je bila tožena stranka upravičena zadržati in porabiti za odpravo napak, ki bi se v garancijskem obdobju pokazale in jih tožeča stranka po pozivu tožene stranke ne bi odpravila. Po tožbenih trditvah so se v triletni garancijski dobi na objektu pokazale določene napake, ki pa jih je tožeča stranka po pozivu tožene stranke odpravila, tako da je tožena stranka dolžna zadržana sredstva tožeči stranki plačati. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala z obrazložitvijo, da je imelo delo tožeče stranke napake, ki kljub sanaciji niso bile odpravljene, zato ima tožena stranka še vedno pravico do odprave napak zaradi podaljšanja garancijskega roka in je upravičena znižati plačilo, saj tožeča stranka napak ni odpravila. Tožena stranka je tožečo stranko opozorila, da v primeru, da ne bo pristopila k odpravi napak, bo le-te tožena stranka odpravila sama po drugem izvajalcu in bo znesek sanacije kompenzirala z zadržanimi sredstvi. Tako v predmetni zadevi iz tega naslova v pobot terjatvi tožeče stranke uveljavlja ugotovitev obstoja nasprotne terjatve do tožeče stranke v višini 20.500,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, s katero je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, medtem ko je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji, sprejelo z obrazložitvijo, da je v skladu z določili med strankama sklenjene gradbene pogodbe tožeča stranka kot izvajalec del bila dolžna v času garancijske dobe odpraviti napake, ki so v garancijski dobi treh let pojavijo na izvedenih oziroma obrtniških delih. Prav tako je tožeča stranka kot izvajalec dolžna na svoje stroške odpraviti vse pomanjkljivosti, ki se pokažejo med garancijskim rokom in so nastale zaradi tega, ker se ni držala svojih obveznosti glede kakovosti del in materiala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da se je glede na to, da je bila napaka ugotovljena 4. 9. 2014, ko je tožena stranka prvič napako reklamirala, napake pa so bile dejansko odpravljene dne 25. 10. 2014, za navedeno obdobje podaljšal garancijski rok, določen v gradbeni pogodbi. Zato je po oceni sodišča tožeča stranka neupravičeno odklonila poziv tožene stranke za odpravo napak, saj je nepravilno štela, da je garancijski rok potekel že 8. 3. 2015. Ker tožeča stranka k odpravi napak, ki jih je tožena stranka reklamirala v pozivu z dne 23. 3. 2015, ni pristopila, saj se je sklicevala, da je poziv za odpravo napak podan po izteku garancijske dobe, bi tožena stranka morala izbrati izvedenca, ki bi sestavil zapisnik o ugotovljenih napakah in ki bi predstavljal dokončni dokument o ugotovljenih napakah. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ne zatrjuje, da bi takšnega izvedenca izbrala, prav tako ne zatrjuje niti ne predloži nobenih dokazov o tem, da bi kakorkoli pristopila k sanaciji napak s pomočjo drugega izvedenca, niti kakšna naj bi bila višina oziroma vrednost sanacijskih del po drugem izvajalcu. Ker je v zvezi z navedenim tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, za katerega pa potem ni plačala predujma, potrebnega za stroške izvedbe tega dokaza, sodišče samo pa nima ustreznega znanja, na podlagi katerega bi lahko ocenilo, v kakšnem obsegu bi bilo potrebno izvesti sanacijo obrabljenega premaza v G. h. U., kot tudi ne, koliko bi znašal strošek te sanacije, je zaključilo, da je v procesni pobot uveljavljena terjatev tožene stranke neutemeljena. Posledično temu po oceni sodišča ni več upravičena do zadržanja 20 % pogodbene vrednosti, ki bi jo morala izplačati tožeči stranki v roku 60 dni po preteku garancijske dobe treh let, pri čemer je (podaljšana) garancijska doba potekla 28. 4. 2015. 8. Tožena stranka v pritožbi graja postopanje sodišča prve stopnje, ki predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke ni izvedlo, ker tožena stranka v določenem roku ni (založila predujema) plačala predujma za stroške izvedbe tega dokaza, in ker je zavrnilo predlog tožene stranke iz vloge z dne 17. 5. 2017, da se postopek nadaljuje s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke.

9. S pritožbenimi očitki procesnih kršitev načela kontradiktornosti in nepravilne porazdelitve dokaznega bremena med pravdni stranki, ker da je toženi stranki sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo plačilo povišanega predujma za izvedenca, kršilo njeno pravico do izjave in nepravilno določilo višino dodatnega predujma, tožena stranka v pritožbi ne more biti uspešna.

10. Kot izhaja iz dejanskih podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožene stranke za pritegnitev izvedenca gradbene stroke. Po plačilu predujma, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v višini 800,00 EUR, je s sklepom določilo izvedenca in mu naložilo opraviti izvedensko delo. Sodišče je izvedenca v sklepu tudi opozorilo, da v kolikor oceni, da založen predujem v znesku 800,00 EUR ne bo zadoščal za izplačilo stroškov in nagrade, naj sodišče na to opozori takoj po študiju spisa in preden začne z izdelavo izvedenskega mnenja. Postavljen izvedenec je sodišču prve stopnje posredoval vlogo, v kateri je podal specificirano oceno predvidenih stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja, in ki naj bi predvidoma znašali 1.844,00 EUR, zato je sodišču predlagal, da o napovedanih stroških presodi in jih v predvideni višini zagotovi. Sodišče prve stopnje je predlogu izvedenca sledilo in s sklepom I Pg 758/2015 z dne 12. 1. 2017 toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa dodatno založiti predujem za stroške sodnega izvedenca v znesku 1.502,78 EUR in toženo stranko opozorilo, da bo sicer sodišče opustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca. Ker tožena stranka v določenem ji roku dodatnega predujma ni založila, je sodišče prve stopnje izvedenca pozvalo k vrnitvi spisa in s sklepom I Pg 758/2015 z dne 3. 4. 2017 izvedencu odmerilo stroške za (do tedaj) opravljeno delo. Na naroku za glavno obravnavo dne 19. 5 .2017 je tožena stranka vložila vlogo, v kateri je grajala odločitev sodišča o doplačilu predujma in predlagala postavitev novega izvedenca gradbene stroke, vendar je sodišče njen predlog zavrnilo.

11. Kadar predlaga stranka izvedbo dokaza, mora po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza (prvi odstavek 153. člena ZPP). Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo (tretji odstavek 153. člena ZPP).

12. V skladu s citirano zakonsko določbo je stranka dolžna založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo z izvedbo dokaza nastali. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da že založen znesek predujma v višini 800,00 EUR ne bo zadoščal za stroške izvedenskega dela, zato je glede na izvedenčevo oceno odločilo, da je tožena stranka dolžna založiti dodatni znesek predujma. Tožena stranka, ki ji je bil vročen tako sklep o naložitvi plačila dodatnega predujma kot tudi vloga izvedenca, v kateri je ocenil predvidene stroške, ki bodo za izdelavo izvedenskega dela nastali, v roku, določenem za založitev predujma (ta je iztekel 31. 1. 2017) le-tega ni plačala, prav tako se v tem roku na sklep in vlogo izvedenca ni odzvala. Šele v pripravljlani vlogi, vloženi na naroku za glavno obravnavo dne 19. 5. 2017, je izrazila svoje nestrinjanje z doplačilom predujma.

13. Po presoji sodišča druge stopnje so pritožbeni očitki, ki jih kot kršitve načela kontradiktornosti in nepravilne porazdelitve dokaznega bremena med pravdni stranki v zvezi z odločitvijo sodišča o založitvi dodatnega predujma uveljavlja tožena stranka, neupoštevni.

14. V skladu z 286.b členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

15. Kot je bilo že obrazloženo, tožena stranka odločitvi sodišča o založitvi dodatnega predujma in vlogi izvedenca, v kateri je podal oceno predvidenih stroškov, ki bodo v zvezi z izdelavo izvedenskega dela nastali, ni z ničemer nasprotovala. Res zoper sklep o založitvi dodatnega predujma tožena stranka ni imela pritožbe, ker zoper sklep procesnega vodstva v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZPP ni pritožbe. Vendar pa to ne pomeni, da stranka ni dolžna takoj, ko meni, da je prišlo do postopkovnih kršitev, le-teh uveljaviti takoj, v izogib prekluziji uveljavljanja procesnih kršitev (breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev). Gre za zasledovanje načela obveznosti strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Cilj te ureditve je, da se kršitev pravočasno odpravi, kadar je to glede na okoliščine in naravo kršitve mogoče in s tem zniža nevarnost, da bi v pritožbenem postopku prišlo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Kršitve, na katere se sklicuje stranka pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

16. Glede na zakonsko dikciji prvega odstavka 286.b člena ZPP o dolžnosti uveljavljanja procesnih kršitev takoj ko je to mogoče, je potrebno ugotoviti, da bi morala tožena stranka v roku, ki ji je bil določen za založitev predujma, le-tega plačati, ali pa grajati postopanje sodišča prve stopnje v zvezi s prejemom zadevnega sklepa. Sodišče prve stopnje, ki na svoje procesne sklepe ni vezano, bi lahko namreč ob ustrezni procesni aktivnosti tožene stranke svoj sklep tudi spremenilo in odločilo drugače. Tako pa je ravnanje tožene stranke s tem, ko predujma v določenem ji roku ni plačala in odločitve po doplačilu predujma tudi ni grajala in je ostala pasivna tudi po tem, ko je sodišče izvedencu odmerilo stroške, kar je bil jasen znak, da je sodišče izvedbo dokaza z izvedencem opustilo, očitno kazalo na to, da tožena stranka pri izvedbi dokaza z izvedencem ne vztraja, še posebej ob dejstvu, da je bila tožena stranka v sklepu o založitvi predujma tudi opozorjena na posledice opustitve založitve predujma.

17. Grajanje procesnih kršitev takoj ko je to mogoče, pomeni, da je stranka kršitev dolžna uveljaviti takoj, ko ima možnost kršitev ugotoviti. Tožena stranka se je z odločitvijo o založitvi dodatnega predujma seznanila z vročitvijo sklepa, ki mu je bila hkrati priložena tudi vloga izvedenca. Tako se je seznanila z razlogi sodišča za takšno odločitev in z razlogi izvedenca, ki so to odločitev sodišča pogojevali. Tožena stranka se je na nepravilnosti sodišča prve stopnje pri izdaji sklepa in na neustreznost izvedenčeve ocene predvidenih stroškov sklicevala več kot štiri mesece po izdaji sklepa o založitvi predujma in sicer šele v pripravljalni vlogi, vloženi na glavni obravnavi dne 19. 5. 2017 oziroma na tej obravnavi, kar pa po presoji sodišča druge stopnje ni v okviru standarda uveljavljanja procesnih kršitev takoj ko je to mogoče, pri čemer tožena stranka tudi ni zatrjevala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. V tem pogledu je neutemeljeno njeno pritožbeno stališče, da meni, da ima pravico o izdanem sklepu, zoper katerega ni dopustna pritožba, se pravico izreči najkasneje na prvi naslednji obravnavi in da tožena stranka s svojimi navedbami ne more biti prekludirana, saj ji sodišče ni postavilo nobenega roka za izjasnitev, niti ni bila deležna nobenega opozorila. Opozorilo sodišča ni potrebno, breme pravočasno uveljavljanja procesnih kršitev namreč določa zakon. Upoštevaje obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem oziroma zavrnilo predlog tožene stranke, da se postopek nadaljuje s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke.

18. Če sodišče presodi, da je za ugotovitev določenih dejstev potrebno strokovno znanje, mora pravdna stranka ta dejstva dokazovati z izvedencem. Ker je sodišče prve stopnje zaradi nezaložitve predujma izvedbo dokaza z izvedencem opustilo, tožena stranka dokaznega bremena za svoje trditve v zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo ni zmogla, zato nosi breme neuspeha v pravdi. V tem pogledu je zato neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmoten uporabe materialnega prava.

19. Utemeljeno pa pritožba graja stroškovno odločitev z obrazložitvijo, da stroški postopka mediacije, ki jih je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo, niso pravdni stroški, ter da je sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo tudi stroške za pripravljalno vlogo, s katero je tožeča stranka razširila tožbo na družbo K. d.d..

20. Stroški, nastali v postopku mediacije po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov, ne predstavljajo pravdnih stroškov, pri čemer tudi Odvetniška tarifa storitve v postopkih mediacije in poravnav ureja v posebnem delu pod točko I , to je ločeno od stroškov, ki se priznavajo v pravdnem postopku. Sodišče je zato tožeči stranki neutemeljeno priznalo priglašene stroške zastopanja v postopku mediacije.

21. Tožena stranka pa tudi ni dolžna nositi stroškov pripravljalne vloge, s katero je tožeča stranka predlagala razširitev tožbe na družbo K. d.d., saj ti stroški v razmerju do tožene stranke ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov.

22. Temu ustrezno in ker drugi po sodišču prve stopnje odmerjeni in priznani stroški niso predmet pritožbenega izpodbijanja, je sodišče druge stopnje v stroškovni izrek prvostopnega sodišča poseglo le toliko, da je na račun neutemeljeno priznanih stroškov mediacije (600 točk) in druge pripravljalne vloge (450 točk) tožeči stranki namesto v znesku 2.719,24 EUR priznalo stroške v znesku 2.125,10 EUR .

23. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku uspela le glede stroškovne odločitve, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).