Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Slovaški ter da je prejela tožena stranka od pristojnega organa te države odgovor, da je le-ta v skladu s c točko 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

Izpodbijani sklep je z dnem svoje izdaje postal izvršljiv. V kolikor bi bil izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Slovaški. V kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev izpodbijanega sklepa št. 2142-319/2011/13 (1231-03) z dne 7. 10. 2011 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, ki trdi, da je A.A., rojen ... 7. 1959, Ukrajina, saj bo imenovani predan Republiki Slovaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi 39. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku odvzela prstne odtise in jih poslala v Centralno bazo EURODAC, od koder je dne 27. 9. 2011 dobila podatek, da je bil tožnik 19. 8. 2005 in dne 5. 4. 2011 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Slovaške in dne 14. 4. 2008 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Avstrije. Svojo odločitev je oprla na določbo 1. odstavka 3. člena in c točko 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe. V obrazložitvi nadalje navaja, da je od pristojnega organa Republike Avstrije prejela odgovor, da le ta ni odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje, ker ga je dne 29. 4. 2008 po končanem postopku priznanja mednarodne zaščite vrnila v Ukrajino. Dne 6. 10. 2011 pa je prejela odgovor od pristojnega organa Republike Slovaške, da je Republika Slovaška v skladu s c točko 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, vlaga pa tudi zahtevo za odlog izvršbe do izdaje pravnomočne odločbe. Meni, da je sklep tožene stranke nezakonit, saj je bilo pri uporabi določb Dublinske uredbe kršeno načelo sorazmernosti. Organ mora namreč uporabiti ukrepe, ki so za stranko ugodnejši, z njimi pa je še mogoče doseči namen predpisa oziroma cilj zakona. Izbrano sredstvo ni smiselno niti razumno, niti nujno za dosego cilja. Navaja, da ima tožnik psihične težave, v zvezi s katerimi mu ni uspelo dobiti primerne oskrbe v Republiki Slovaški. Navedenega pristojni organi Republike Slovaške niso upoštevali niti ob prvi podaji prošnje leta 2009 niti ob ponovni podaji prošnje letošnjega leta. Poudarja, da se hoče tožena stranka očitno razbremeniti bremena obravnavanja prošnje in breme preložiti na državo, ki po tožnikovih izkušnjah ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan s stopnjo zakonsko zagotovljenih pravic, kot bi se ga obravnavalo v Republiki Sloveniji. Z vrnitvijo bi lahko bilo ogroženo njegovo mentalno zdravje, pomanjkanje ustrezne oskrbe pa predstavlja nečloveško, ponižujoče ravnanje, ki pomeni kršitev 3. člena EKČP ter 21. in 34. člena Ustave Republike Slovenije. Opozarja na določbo 2. odstavka 3. člena Dublinske uredbe, da lahko vsaka država članice obravnava prošnjo za azil, ki jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te Uredbe. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker bi se z realizacijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki jo je sprejela na podlagi c točke 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe in odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Slovaški, ki je odgovorna članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Po c točki 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe mora država članica pod pogoji iz člena 20 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je obravnavana in ki je na ozemlju druge članice brez dovoljenja. Sodišče meni, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji, predpisani z Dublinsko uredbo, da slovenski organi tožnika v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite predajo pristojnim organom Republike Slovaške. V zadevi ni sporno, da je tožena stranka na podlagi odvzetih prstnih odtisov, poslanih v bazo EURODAC, ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Slovaški (dne 19. 8. 2005), ter da je dne 6. 10. 2011 prejela od pristojnega organa Republike Slovaške odgovor, da je le-ta v skladu s c točko 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Zato je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki temelji na določbi c točke 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe, pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi neutemeljeno ugovarja, da bi bilo z njegovo izročitvijo Republiki Slovaški kršeno načelo sorazmernosti, ker izbrano sredstvo ni smiselno niti razumno, niti nujno za dosego cilja. Prvič šele v tožbi navaja, da ima psihiatrične težave, za katere mu v Republiki Slovaški ne bo zagotovljena ustrezna pomoč. To iz prošnje za mednarodno zaščito (27. 9. 2011) ne izhaja, tožnik ob podaji prošnje na vprašanje, ali ima posebne potrebe ali probleme (št. 26), zdravstvenih težav ni omenil. Po presoji sodišča tudi ni prepričljivo pojasnil svoje trdite, da mu Republika Slovaška, v primeru težav, ki jih zatrjuje, zdravstvene pomoči ne bi zagotovila. Navedel je, da mu v Republiki Slovaški ni uspelo pridobiti primerne oskrbe, ni pa jasno navedel, kdaj in kje je v Republiki Slovaški zdravstveno pomoč iskal, prav tako ne, da mu je bila morebiti odklonjena ali da je bila le-ta neustrezna. Iz podatkov spisa niti ne izhaja, da bi bil deležen zdravstvene pomoči v času bivanja v Centru za tujce.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na 2. odstavek 3. člena Dublinske uredbe, ker ta določba države članice ne zavezuje, da mora prošnjo obravnavati, morebiten sprejem pristojnosti za obravnavo prošnje je prepuščen državi članici.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: V skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 pa tožniki iz razlogov iz prejšnjega odstavka lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep z dnem svoje izdaje postal izvršljiv, saj je v pravnem pouku navedeno, da tožba ne ovira izvršitve akta. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Slovaški. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrdila, da se to ne bo zgodilo. V kolikor pa bi se, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Slovaški le ta prenehal. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.