Jedro

Dejstvo je verjetno, ko več razlogov govori za kot zoper njegov obstoj. Verjetnost pri začasnih odredbah pa je pogosto še bolj smotrno pojmovati kot nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev v ZPP. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (15. člen ZIZ), opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega zapovedi hitrosti in potrebi po fleksibilnosti odločanja, ki veljata na področju začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve, med drugim glede na zbrano, ponujeno - in včasih tudi potencialno razpoložljivo, a nepredloženo (zamolčano) trditveno ali dokazno gradivo. Prav nepredloženo, a razpoložljivo trditveno in še zlasti dokazno gradivo je bilo najpomembnejši kriterij presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.

Izrek

I.Tožničina pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pritožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica med drugim iztožuje plačilo 86.081,36 EUR, kolikor naj bi bila toženki plačala na podlagi njune pogodbe z dne 3. 6. 2024 za določeno količino izdelkov znamke ..., ki pa naj ji jih toženka ne bi bila dostavila.

2.Tožnica se pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo izdati začasno odredbo za zavarovanje navedene terjatve z "blokado računov" - s prepovedjo toženki, da razpolaga s sredstvi na svojem bančnem računu, in banki, da toženki izplača navedeni znesek.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po oceni sodišča prve stopnje pritožnica ni izkazala verjetnosti nevarnosti, "da je zaradi [toženkin]ega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena", kar je po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pogoj za predlagano začasno odredbo. Menilo je, da neodzivnost toženke, ki naj ne bi odgovarjala na pritožničine klice in sporočila, sama po sebi ne predstavlja takšnega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem; kazala bi lahko na izmikanje izpolnitvi obveznosti, kar pa naj še ne bi bilo aktivno razpolaganje s premoženjem. Pritožnica naj ne bi bila dokazala do potrebne stop­nje verjetnosti, da se je dogodilo to, o čemer naj bi jo bil obvestil njen španski poslovni partner. Ta naj bi imel pred leti s toženko podobne slabe izkušnje, zaradi česar jo je v Španiji tožil, ona pa naj bi se bila v Bolgariji z ugovori in prenosi premoženja izogibala izvršitvi pravnomočne sodbe za plačilo 170.000 EUR. To po stališču sodišča ni verjetno zgolj na podlagi predložene korespondence med pritožnico in njenim poslovnim partnerjem, ne da bi bila predložena tudi nadaljnja dokazila iz zatrjevanih sodnih postopkov v Španiji in/ali Bolgariji. Sodišče je zavrnilo pritožničin argument, da bo toženka ostala brez sredstev za zdaj iztoževano plačilo, ker naj bi nanje z izvršbo posegel navedeni španski partner. To naj namreč ne bi bila potrebna subjektivna, ampak objektivna nevarnost za poznejšo uveljavitev tožničine terjatve (se pravi, toženkino slabo premoženjsko stanje), kar pa po zgoraj citirani določbi ZIZ ne zadošča. Sodišče je končno zavrnilo pritožničino sklicevanje na izkuš­nje navedenega španskega partnerja. Pritožnica je namreč menila, da obstaja nevarnost, da bo toženka prenašala premoženje med družbami v svoji skupini. To naj bi se bilo že zgodilo leta 2018, ko naj bi bila pritožnica do avgusta plačevala družbi ... (A., bolgarska enoosebna družba z omejeno odgovornostjo), pozneje pa toženki. Do preusmeritve poslovanja naj bi prišlo zaradi izognitve izvršbi na podlagi navedene španske sodbe. Argument je sodišče zavrnilo, ker naj poslovanje preko različnih družb ne bi bilo neobičajno. Poslovanje do leta 2018 preko ene, nato pa preko druge družbe naj ne bi izkazovalo namena skrivanja, odtujevanja ali razpolaganja s premoženjem. Sodišče je pri tem še opozorilo, da pritožnica s toženko očitno posluje že dlje časa, vendar ni zatrjevala lastnih slabih izkušenj pri poslovanju s toženko.

5.Nadaljnji nosilni razlog izpodbijanega sklepa je ocena, da pritožnica ni zmogla svojega bremena, da zatrdi takšne okoliščine, glede na katere predlagano zavarovanje za toženko ne bi pomenilo več kot le neznatne škode, ko skladno s tretjim odstavkom nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ ni treba dokazovati. Pritožnica je trdila, da toženkina škoda ne bi bila znatna, ker se začasna odredba nanaša na sredstva, ki jih je toženka prejela od pritožnice, sama pa naj ne bi izpolnila svoje obveznosti. Pritožničino poslovanje naj bi bilo nadalje ogroženo, ker naj bi večino prometa ustvarila s toženkinimi izdelki, tako da naj bi pritožnici grozila nepopravljiva škoda, toženki pa ne. Sodišče je ocenilo te navedbe kot pretirano posplošene.

6.Pritožbeno sodišče obojim zgoraj povzetim nosilnim razlogom v celoti pritrjuje.

7.Ne drži, da bi bilo sodišče prve stopnje "dokazni prag postavilo previsoko". Dokazno mero verjetnosti določa zakon za primere, kakršen je zadevni, v zgoraj citiranem drugem odstavku 270. člena. ZIZ verjetnosti ne definira, sodišče prve stop­nje pa ji je dalo pravilno vsebino in jo pravilno uporabilo. Dokazni standard verjetnosti se velikokrat primerja s standardom prepričanja, in medtem ko za tega velja, da je izpolnjen, ko glede obstoja dejstva ne bi dvomil noben razumen človek, je dejstvo verjetno, ko več razlogov govori za kot zoper njegov obstoj. Verjet­nost pri začasnih odredbah pa je pogosto še bolj smotrno pojmovati enako, kot izhaja iz Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP): "Če določa predpis, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev in okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi samo posredno ugotavljajo (dejstva in okoliščine, ki so verjet­no izkazane), izvedba dokazov v ta namen ni vezana na določbe tega zakona o izvajanju dokazov." (167. člen) Glede teh določb je ZUP primerljiv z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP), glavni "metodološki napotek" za ugotavljanje dejstev pa je obakrat isti (8. člen ZPP, prim. 10. člen ZUP): katera dejstva se štejejo za dokazana - do dokazne mere prepričanja (prim. še 215. člen ZPP) -, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Verjet­nost je glede na to mogoče pojmovati kot nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev v ZPP. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (15. člen ZIZ), opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega zapovedi hitrosti in potrebi po fleksibilnosti odločanja, ki veljata na področju začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve, med drugim glede na zbrano, ponujeno - in včasih tudi potencialno razpoložljivo, a nepredloženo (zamolčano) trditveno ali dokazno gradivo.

8.Prav slednje, tj. nepredloženo, a razpoložljivo trditveno in še zlasti dokazno gradivo je bilo najpomembnejši kriterij presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Če je pritožničin poslovni partner s toženko res imel podobno slabo izkušnjo, kakršno zdaj zase zatrjuje pritožnica, bi tej lažje verjeli, če bi svoje trditve podkrepila z dokazili iz postopkov v Španiji in/ali Bolgariji (odločbe, vloge, dokazna dokumentacija), ki razkrivajo toženkino nelojalno ravnanje (in konkretno kakšno). Če ji je že priskočil na pomoč, tako da je z njo delil svojo izkuš­njo, bi bil z njo po vsej verjetnosti pripravljen deliti tudi navedena dokazila. Stanje zbranega dokaznega gradiva v tej zadevi zato praktično ne presega gole pritožničine besede (zadevno korespondenco po elektronski pošti je namreč prelahko simulirati). Posebej ob tako ostrem sredstvu, kot je predlagana "blokada računov", potrebna verjetnost brez opore v bolj verodostojnih dokazilih (takšnih, ki med drugim bolj zanesljivo izvirajo od nekoga tretjega kot pa od same pritožnice), ni dosežena. Načelno je res treba, kot poudarja pritožnica, ravnanje nasprot­nika zavarovanja ("dolžnika") presojati celovito, vendar sodišče prve stopnje pri tem ni naredilo nobene napake. Ponujeno dokazno gradivo je bilo po svoji moči šibko, povezala pa bi ga v celoto lahko (tako se vsaj zatrjuje) obstoječa in (kot je sklepati) razpoložljiva, pa nepredložena dokazila.

9.Pritožba vsebuje obsežne razloge o domnevnem verjetnem obstoju subjektivne nevarnosti, na katere pa je po oceni pritožbenega sodišča z zgoraj podanimi zgoščeno, a v celoti odgovorjeno.

10.Obsežni so tudi pritožbeni razlogi zoper presojo o neobstoju neznatne škode. Bistvo te presoje v tej zadevi pa ni v neizkazani verjetnosti, temveč že v bodisi presplošnem bodisi konkretnem, pa nesklepčnem zatrjevanju takšne škode (se pravi, pomanjkljivost obstaja na ravni trditev, ne pa na ravni dokazil s premajhno dokazno močjo tako kot zgoraj). Ni sklepčen - se pravi, po relevantnem pravu dosleden (prim. tretji odstavek 318. člena ZPP) - razlog, da bi toženka trpela le neznatno škodo, ker bi se z odredbo poseglo na denarna sredstva, ki ji jih je pritožnica že nakazala za nedobavljeno blago. Logika, da ker naj v resnici ne bi šlo za toženkino premoženje, naj na njem tudi ne bi mogla trpeti nikakršne škode, pomeša vprašanje verjetnosti pritožničine terjatve z vprašanjem toženkine neznatne obremenjenosti s predlaganim zavarovanjem. V gospodarskem prometu pa se prejeta denarna sredstva tipično vlagajo v nove posle, tako da je blokado bančnega računa v splošnem treba imeti za zelo invazivno in obremenjujoče sredstvo zavarovanja. Ta blokada bo pomenila neznatno škodo v atipičnih situacijah, ki pa jih mora predlagatelj zavarovanja z začasno odredbo konkretno opisati in do stopnje verjetnosti dokazati (izkazati). To v tej zadevi ni bilo storjeno (že prvo od tega dvojega).

11.Pritožba glede toženkine domnevno neznatne škode vsebuje številne nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne da bi pojasnila, zakaj tega ni mogla prej navesti, pritožnica denimo zatrjuje, da toženka nastopa na večini evropskih trgov in letno ustvari več milijonov prometa, da je, skratka, njena ekonomska moč tako velika, da praktično ne bi občutila predlagane blokade. Tega ni mogoče upoštevati (je pa tudi v nasprotju s zgoraj povzeto pritožničino trditvijo, da je uveljavitev iztoževanega plačila ogrožena z izvršbo navedene španske sodbe).

12.Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje pa ni storilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Neuspešna pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1(1) Ena od pomembnih posledic tega stališča, ki v tej zadevi sicer neposredno ni odločilna (pomembna je za ilustracijo stališča v glavnem besedilu), je, da sodišče ni zavezano izčrpati dokazne ponudbe (nasprotno v pravdnem postopku ni dopustno zavrniti nadaljnjih dokazov na isto temo, če s predhodnimi dokazi dejstvo ni dokazano). "Nižji dokazni standard torej tu pomeni, da sodišče zavestno ne izčrpa vseh razpoložljivih spoznavnih možnosti." T. Pavčnik: Dokazni standardi, Podjetje in delo, št. 6-7, 2012, str. 1412. Tipično imajo prednost "likvidnejši" listinski dokazi pred personalnimi dokazi, ki zahtevajo izvedbo naroka.

2(2)