Jedro

Tožnica ima status stranskega udeleženca v postopku namestitve otrok v rejništvo, vendar pa ni aktivno legitimirana za vložitev predloga za prenos prostojnosti po 85. členu ZSV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bil zavržen predlog tožnikov za določitev drugega krajevno pristojnega centra za socialno delo v postopku odvzema njunih mladoletnih vnukov očetu ter namestitve v rejniško družino.

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika dne 1. 7. 2016 pri Centru za socialno delo Velenje po svojih pooblaščencih vložila med ostalim tudi predlog za delegacijo pristojnosti. Ministrstvo je predlog zavrglo s sklicevanjem na določbo 85. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), po katerem lahko takšen predlog vloži stranka, ki je sprožila postopek, ali center za socialno delo. Predmetni postopek je stekel po uradni dolžnosti na podlagi 119. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ker torej tožnika nista sprožila navedenega postopka, nista upravičena za vložitev takšnega predloga, zato ga je ministrstvo zavrglo.

3. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, ter nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je tožena stranka dne 21. 6. 2016 izdala odločbo št. 12002-27/2016/22, s katero je med ostalim odločila, da se ima tožnica pravico udeleževati postopka v upravni zadevi, vodeni v zvezi z namestitvijo mladoletnih otrok v rejništvo. Ministrstvo je torej tožeči stranki priznalo status stranke, to pa ji daje tudi upravičenje predlagati prenos pristojnosti. Tožeča stranka v nadaljevanju tožbe opisuje okoliščine konkretne zadeve in povzema razloge, navedene v drugih postopkih, ki ji po njenem mnenju dajejo položaj stranke v postopku. Povzema tudi razloge, zaradi katerih meni, da sta tožnika primerna za vzgojo in skrb mladoletnih vnukov. Predlaga vpogled v v tožbi navedeno listinsko dokumentacijo, nato pa, da sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija sklep ministrstva, s katerim je le to zavrglo predlog tožnikov za določitev drugega krajevno pristojnega centra za socialno delo v postopku odvzema njunih mladoletnih vnukov in namestitve v rejništvo. V predmetni zadevi je bilo o odvzemu otrok očetu odločeno z odločbo Centra za socialno delo Velenje št. 1203-1/2016 z dne 21. 3. 2016. Hkrati je bilo odločeno, da se otroka oddata v varstvo, vzgojo in oskrbo v rejniško družino, do takrat pa bivata pri starih starših, to je tožnikih. V zvezi z namestitvijo otrok v rejništo je bila z odločbo ministrstva, št. 12002-27/2016/22 z dne 21. 6. 2016 tožnici priznana pravica do udeležbe v postopku. Po 120. členu ZZZDR sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist, center pa mora nato izvajanje tega ukrepa tudi spremljati. Glede na to je po presoji sodišča podana podlaga za presojo sklepa, izdanega na podlagi vloge tožeče stranke za prenos pristojnosti, (drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), saj je s tem glede v tem upravnem sporu spornega vprašanja tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo.

7. Izpodbijana odločitev temelji na v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavni določbi 85. člen ZSV, po kateri lahko ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, določi za postopek v izvrševanju javnih pooblastil drug center za socialno delo kot tisti, ki je krajevno pristojen, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Sklep iz prejšnjega odstavka izda ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, na predlog stranke, ki je sprožila postopek, ali na predlog centra za socialno delo.

8. Kot izhaja iz navedene določbe, lahko vložita predlog za določitev drugega centra za socialno delo stranka, ki je sprožila postopek, ali center za socialno delo. Predmetni postopek se ni začel na zahtevo strank, ampak po uradni dolžnosti. Postopek se začne po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe stanje začeti postopek (126. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Zakon, ki v obravnavani zadevi centru za socialno delo nalaga ukrepanje po uradni dolžnosti, je ZZZDR, v skladu s katerim je center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen tega zakona).

9. Ker se je torej predmetni postopek začel po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožeče stranke, ta ni upravičen predlagatelj za vložitev predloga za prenos pristojnosti. Glede na to je ministrstvo takšen predlog tožnikov pravilno zavrglo. Pri tem kot pravno podlago za zavrženje pravilno navaja 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, to pa ne pomeni, da tožnica nima statusa stranskega udeleženca (43. člen ZUP) v postopku namestitve otrok v rejništvo, kar tožeča stranka navaja v tožbi. Tožnici je takšen status priznan, vendar pa ta tožeči stranki ne daje aktivne legitimacije za vložitev predloga za prenos pristojnosti po 85. členu ZSV. To je imela v času izdaje izpodbijanega sklepa samo stranka, na katere zahtevo, se je postopek začel, to pa tožeča stranka ni. Po obrazloženem so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori o kršitvi pravil postopka ter nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. To je glede za odločitev v tej zadevi relevantnega dejanskega stanja (138. člen ZUP) pravilno ugotovljeno, okoliščine v zvezi s tem, ali je tožnica primerna za izvajanje rejništva, pa v tej zadevi ne pomenijo dejanske podlage, ki je pomembna za odločitev.

10. Izpodbijano odločitev je torej tudi po presoji sodišča pravilna ter na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.