Jedro

Splošna uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov ter varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov (1. člen Splošne uredbe). Ukvarja se torej z varstvom informacijske in deloma lokacijske zasebnosti, pri čemer ureja varstvo tistih podatkov, s katerimi je posameznike mogoče identificirati. V civilnem sodnem postopku se osebni podatki udeležencev, tako strank kot tudi tretjih, neizogibno obdelujejo, tudi s pridobitvijo dokumenta ali vnosom podatka v zapisnik. Podlago za zakonitost obdelovanja po Splošni uredbi predstavlja določilo 9. f člena, ki določa, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če je potrebna za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali kadar koli sodišča izvajajo svojo pristojnost. Čeprav se določba nanaša na posebne kategorije osebnih podatkov (občutljive podatke), velja tudi za ostale osebne podatke. Tudi če je prvotni upravljavec podatke pridobil nezakonito, je obdelava teh podatkov v sodnem postopku dopustna, saj zanjo ob Splošni uredbi obstoji zakonska podlaga v določilu 7., 212. in prvega odstavka 226. člena ZPP. Nelogično bi bilo, da bi predložitev z nezakonitostjo obremenjenih osebnih podatkov s strani stranke šteli za nezakonito, na drugi strani pa bi se sodišče in s tem posredno stranke lahko z istimi osebnimi podatki zakonito seznanili, ker bi jih sodišče lahko samo neposredno pridobilo.

Poleg zakonitosti obdelave pritožnik izpostavlja tudi vprašanje dopustnosti procesne uporabe osebnih podatkov nezakonitega izvora. Odgovor na to vprašanje je odvisen od vrste nezakonitosti, torej ali se ta nanaša zgolj na kršitev s področja varstva osebnih podatkov, ali pa so bili dokazi pridobljeni nezakonito zaradi zvijače, kršitve pravice do splošne zasebnosti ali kršitve komunikacijske zasebnosti. Da gre za vsebinsko ločeni področji varstva, izhaja tudi iz Listine, ki pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, stanovanja in komunikacij obravnava v 7. členu, pravico do varstva osebnih podatkov pa v 8. členu. Pri tem iz določbe jasno izhaja, da to varstvo ni absolutno, temveč se podatki lahko obdelujejo brez privolitve prizadete osebe, če za to obstoji legitimna podlaga, določena z zakonom, to pa so v konkretnem primeru že navedene določbe o zbiranju in predložitvi procesnega gradiva.

V primeru razkritja notarsko sklenjenega dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij med pravnimi predniki udeležencev postopka, tudi če gre za fizično osebo, ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zasebnosti.

Vprašanje obstoja pripadajočega zemljišča je tesno povezano s strokovnimi ugotovitvami izvedeniškega mnenja glede ugotovitve zgodovinske rabe zemljišča in njegovega položaja v prostorskih aktih, pravni zaključek pa je predmet sodne presoje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (po tem, ko ni dovolilo spremembe predloga) zavrnilo predlog na ugotovitev, da je del zemljišča na nepremičninah parc. št. 2642/7 in 2642/8, k. o. 0000, izključno pripadajoče zemljišče k parcelama 2639 in 2640, k. o. 0000, ter da je predlagatelj kot njun lastnik tudi lastnik prve nove rezervirane parcele, ki jo je izvedenka ugotovila kot pripadajoče zemljišče v izvedenskem mnenju na parcelah 2642/7 in 2642/8, k. o. 00001. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno izpostavlja zmotno uporabo materialnega prava glede pojma pripadajoče zemljišče, kršitev časovne uporabe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) ter nepravilno uporabo Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta s 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba), na način, ki ni skladen s pravom EU in slovenskim ustavnim pravom. Sodišču očita bistvene kršitve določb postopka, ker je odstopilo od mnenja izvedenke in ker ni zaslišalo prič, ter neuporabo pojma ostanka uničene stvari, ki ima še vedno svoj akcesorij.

Predlagatelj vztraja, da je stavba z ID številko 0000-298 ex lege pridobila pripadajoče zemljišče, na kar dejstvo, da je bila vrnjena v denacionalizaciji, ne vpliva. Vračilo stavbe v denacionalizacijskem postopku ni bilo mogoče brez vračila funkcionalnega zemljišča, saj sta veljali načeli superficies solo cedit in specialnosti, po katerem je vsaka stavba morala imeti svoje funkcionalno zemljišče. Očitek sodišča, da ni bilo mogoče vrniti več, kot je bilo nacionalizirano, je v nasprotju s 25. členom ZDen ter arbitraren. Upravni organ v denacionalizacijskem postopku ni ugotovil razlike v vrednosti in tega stranke tudi niso zatrjevale. Ker je imela lastninska pravica na pripadajočem zemljišču nerazdeljene stavbe do 1. 1. 2003 značilnost vključene lastninske pravice, se je do takrat prenašala hkrati s prenosom lastninske pravice na nerazdeljeni stavbi. Namen kogentne akcesornosti pravic na zemljišču pravicam na stavbi je omogočiti vsakokratnemu lastniku stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje. Za garaže je veljalo pravno mnenje, da v primeru prometa z garažami kot pomožnim prostorom stavbe pravice s stavbe oziroma dela stavbe preidejo tudi na te garaže. To pomeni, da se je funkcionalno zemljišče, ker ga je uporabljalo družbeno podjetje iz A., raztegnilo tudi na garaže in skladišče na B. ulici 10, saj so bile te grajene kot poslovni prostor. Vsaka sprememba pravic na posameznem delu stavbe C. avtomatsko preide na garaže in tudi v primeru, če postanejo predmet ločene lastnine, dobijo ustrezen sorazmeren delež te pravice.

Sodišče ni opravilo ogleda, ni zaslišalo priče Č. Č. in ni upoštevalo mnenja izvedenke urbanistke, čeprav samo nima strokovnega znanja s področja urbanizma. Izvedenka je pojasnila, da gre za skupno pripadajoče zemljišče A., D. in spodnje etaže obravnavane stavbe, ki je nastalo v času družbene lastnine, takemu zemljišču pa se ne da odpovedati drugače kot s sporazumom vseh etažnih lastnikov. Zato je sklepanje o tem, da se je pravna prednica predlagatelja odpovedala pravici do pripadajočega zemljišča, kar bi bilo nično, zgrešeno. Sodišče je pri odločanju upoštevalo stanje po 1. 1. 2003 in menilo, da to vpliva na obstoj pripadajočega zemljišča, kar je nezakonito.

Sodišče Splošne uredbe ni razlagalo na podlagi meril prava EU, ki zahtevajo uporabo Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). 8. člen Listine določa, da ima vsakdo pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanj nanašajo. Osebni podatki se morajo obdelovati pošteno, za določene namene in na podlagi privolitve prizadete osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom. Obdelava osebnih podatkov torej zahteva, da se izvede tehtanje interesov med interesi predlagatelja in interesi nasprotnega udeleženca glede uporabe osebnega podatka osebe, ki ni udeležena v sodnem postopku in ni dala soglasja za uporabo notarskega zapisa SV 1209/2008 s klavzulo zaupnosti. Predlagatelj ne ve, zakaj je bolj pomemben interes podjetja E. E., ki je nepremičninski oligarh, namesto njegovega interesa. V pravu EU je, kot izhaja iz teorije, uporaba osebnih podatkov tretjih dopustna zgolj v kazenskem postopku, ko obdelava teh podatkov brez soglasja imetnika lahko pripelje do oprostilne ali zavrnilne sodbe, v drugih primerih pa je ni in prevlada interes imetnika osebnih podatkov. Odvetnik F. F., ki je bil upravljavec, bi moral podatke za zakonitost uporabe dokaza v civilnem postopku posredovati Č. Č. Če podatki o obdelavi osebnih podatkov niso posredovani, je dokaz pridobljen s tako nedovoljeno obdelavo osebnih podatkov nedovoljen. Za ugotovitev obstoja zakonitega interesa bi bila potrebna skrbna ocena, ali posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, lahko v času zbiranja osebnih podatkov in v njegovem okviru razumno pričakuje, da se bodo ti obdelali za zadevni namen. Klavzula zaupnosti v notarskem zapisu pomeni, da je imela Č. Č. razumno pričakovanje, da ne bo nadaljnje obdelave. Uporaba dokaza, za katerega sta se stranki dogovorili, da je zaupne narave, je protipravna. Neustrezno je tudi sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 274/2010, saj je bila sprejeta pred Splošno uredbo ter se nanaša na uporabo osebnih podatkov iz sodnega spisa v kazenskem postopku.

Ker je sodnik zaznal problem razlage, bi moral sprožiti postopek predhodnega odločanja po 267. členu PDEU. Predlagatelju je bila kršena pravica do zakonitega sodnika, saj je pravo EU razlagal sodnik, ki za to nima pristojnosti, pri čemer ni obrazložil, zakaj naj bi bila razlaga slovenskega prava enaka pravu EU.

Parceli 2639 in 2640 sta stavbi, kar izhaja iz katastra stavb. Dokler je stavba vpisana v kataster, ni uničena. Sklepanje sodišča, da je stavba uničena, je protispisno in v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Tudi če bi do uničenja prišlo, lastnik obdrži lastninsko pravico na ostankih. Če ti obstajajo, obstaja tudi akcesorij, vezan na ostanke. Iz notarskega zapisa ne izhaja namen odpovedi lastninski pravici na stavbi 0000-298. Z denacionalizacijo se je skupaj z vsemi parcelami vrnila tudi stavba na parcelah 2639 in 2640, ki je obstajala iz kleti in pritličja, torej dveh garaž. Po 18. členu ZDen pomožni in podobni prostori ter pritikline delijo usodo glavne stvari. Sodišče zato v 23. točki sklepa arbitrarno piše o individualni manjši garaži in skladišču, ki ima svojo usodo in nima pravice do pripadajočega zemljišča glede na sklep VSL I Cp 1148/2018. Arbitraren je tudi zaključek v 24. točki sklepa, da dovozna pot ni služila dovozu do obravnavanega objekta. Predlagatelj je v pripravljalnih vlogah, ki jih ponovno povzema, navedel, da ne priznava predložene kopije najemne pogodbe med C. in G. G. s 27. 5. 1991, kopije splošnega dopisa kadrovskega sektorja C. brez datuma in kopije računa 18 ter zahteval, da nasprotni udeleženec predloži originale teh listin ali overjene kopije. Sodišče je te listine vzelo za osnovo za obrazložitev o neobstoju poti. Napačna je dokazna ocena dopisa G. G. s 15. 6. 1998, saj iz njega ne izhaja, da ni imel vzpostavljenega najemnega razmerja z lastnikom. Ker je najemnino od garaž pobiral C. in ne lastniki prostorov na H. ulici 13, ne gre za prostore, povezane z A., temveč za samostojno nepremičnino, do katere se je dostopalo z H. ulice po parcelah 2642/7 in 2642/8, čemur E. E. ni nasprotoval. Plačilo obratovalnih stroškov ni dokaz, da je bila raba stavbe vezana na A., temveč da gre za samostojno stavbo, ki je uporabljala skupne cevi za kanalizacijo. Predlagatelj je stavbo upravljal od leta 1997 dalje, dostop do garaž je bil urejen preko poti, ki je peljala po parcelah 2642/7 in 2642/8 z H. ulice ob D. Predlagatelj je zoper obrtnika G. G. vodil tožbo na izpraznitev, ki se je končala s sodno poravnavo. Fotografija iz leta 2011 prikazuje, da je pred vrati stavbe funkcionalno zemljišče, saj se dvojna vrata, ki so bila široka vsaj 2,5 m, z obema kriloma odpirajo navzven. Pred vrati je bila zabetonirana betonska podlaga z možnostjo parkiranja dveh vozil. Količki so onemogočali parkiranje tretjih oseb. Pravni prednik nasprotnega udeleženca je imel ob poti z H. ulice postavljeno rampo in je daljinec izročil predlagatelju. Njegov direktor ter uslužbenci so od leta 1998 na tem prostoru parkirali, kar ni bilo sporno.

Sodišče je v 25. točki sklepa stavbo opisalo arbitrarno, ne da bi opravilo ogled in upoštevalo fotografijo iz leta 2011. Prav tako je arbitrarna obrazložitev glede načrta J. J. iz septembra 2001, ki je ponarejen in neresničen ter sestavljanka dveh načrtov tretjih stavb in oseb, ki niso povezane z obravnavano zadevo. Sodišče je poslovno voljo Č. Č. razlagalo, ne da bi jo zaslišalo o darilni pogodbi s 24. 10. 2001 z K., d. o. o. Ker funkcionalno zemljišče ni bilo vezano na posest, ampak na pravico, je zaključek, da ni imela posesti, nelogičen. Č. Č. je posest izvrševala preko takratnega uporabnika nepremičnine. Predlagatelj ugovarja predloženi kopiji načrta PID, nasprotna stranka naj predloži original PID načrt s 14. 8. 2003 - L in originalni načrt J. J. za mejni zid ter dodatni dostop do objekta B. 10 z idejnimi zasnovami iz septembra 2001. Raba stavbe in funkcionalnega zemljišča izhaja iz izvedeniškega mnenja, dopisa G. G. s 15. 6. 1998, zapisnika s 27. 10. 1998, fotografije 2011, pričanja Č. Č. in M. M., pravno pa se garaže in skladišče nahajajo v enoti urejanja prostora, ki ima v veljavnem OPN X oznako MS-206, kar pomeni, da niso del območja A. Sodišče je prezrlo IV. točko izvensodne poravnave s 23. 10. 2008. Ker obrambni zid, ki bi ga moral zgraditi nasprotni udeleženec, iz statičnih razlogov ni zgrajen, je ostalo stanje stavbe iz let 1963, 1992 in 2011 nespremenjeno.

Po zaključku obravnave je VSL priči Č. Č. vročilo sklep II Ip 906/2022 glede notarskega zapisa SV 1209/2008, ki ga predlagatelj z njenim soglasjem prilaga. Iz njega izhaja, da nasprotna stranka ni zgradila zidu pred garažami, zato mora plačati sodne penale. To je dokaz, da stavba še stoji, kar izhaja tudi iz pisne izjave Č. Č., ki jo v celoti povzema.

3. Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru pravno pomembnih pritožbenih razlogov in kršitev, na katere pazi v okviru uradnega preizkusa, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 3. členom ZVEtL-1. Ker pritožnik I. točke sklepa, s katero sodišče ni dopustilo spremembe predloga, argumentirano ne izpodbija, se pritožbeno sodišče osredotoča le na odločitev o zavrnitvi predloga za določitev individualnega pripadajočega zemljišča k parcelama 2639 in 2640. _O izvedenih dokazih in uporabi Splošne uredbe:_

6. Splošna uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov ter varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov (1. člen Splošne uredbe). Ukvarja se torej z varstvom informacijske in deloma lokacijske zasebnosti, pri čemer ureja varstvo tistih podatkov, s katerimi je posameznike mogoče identificirati. V civilnem sodnem postopku se osebni podatki udeležencev, tako strank kot tudi tretjih, neizogibno obdelujejo, tudi s pridobitvijo dokumenta ali vnosom podatka v zapisnik. Podlago za zakonitost obdelovanja po Splošni uredbi predstavlja določilo 9. f člena, ki določa, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če je potrebna za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali kadar koli sodišča izvajajo svojo pristojnost. Čeprav se določba nanaša na posebne kategorije osebnih podatkov (občutljive podatke), velja tudi za ostale osebne podatke2. Tudi če je prvotni upravljavec podatke pridobil nezakonito, je obdelava teh podatkov v sodnem postopku dopustna, saj zanjo ob Splošni uredbi obstoji zakonska podlaga v določilu 7., 212. in prvega odstavka 226. člena ZPP. Nelogično bi bilo, da bi predložitev z nezakonitostjo obremenjenih osebnih podatkov s strani stranke šteli za nezakonito, na drugi strani pa bi se sodišče in s tem posredno stranke lahko z istimi osebnimi podatki zakonito seznanili, ker bi jih sodišče lahko samo neposredno pridobilo.

7. Pritožnik kot sporno izpostavlja obdelavo osebnih podatkov tretjih oseb, ki naj bi bila dovoljena le v primeru kazenskega postopka, ko obdelava podatkov brez soglasja imetnika teh podatkov lahko pripelje do oprostilne ali zavrnilne sodbe. Za svoje stališče ustrezne sodne prakse SEU po uveljavitvi Splošne uredbe ne navaja, temveč se sklicuje na literaturo, izdano pred uveljavitvijo Splošne uredbe. Tako sam ravna prav na način, kot ga očita sodišču, torej da Splošno uredbo razlaga s teorijo, nastalo pred njeno uveljavitvijo.

8. Poleg zakonitosti obdelave pritožnik izpostavlja tudi vprašanje dopustnosti procesne uporabe osebnih podatkov nezakonitega izvora. Odgovor na to vprašanje je odvisen od vrste nezakonitosti, torej ali se ta nanaša zgolj na kršitev s področja varstva osebnih podatkov, ali pa so bili dokazi pridobljeni nezakonito zaradi zvijače, kršitve pravice do splošne zasebnosti ali kršitve komunikacijske zasebnosti. Da gre za vsebinsko ločeni področji varstva, izhaja tudi iz Listine, ki pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, stanovanja in komunikacij obravnava v 7. členu, pravico do varstva osebnih podatkov pa v 8. členu3. Pri tem iz določbe jasno izhaja, da to varstvo ni absolutno, temveč se podatki lahko obdelujejo brez privolitve prizadete osebe, če za to obstoji legitimna podlaga, določena z zakonom, to pa so v konkretnem primeru že navedene določbe o zbiranju in predložitvi procesnega gradiva.

9. Za predlagatelja je za potrebe dokazovanja sporna uporaba notarskega zapisa opr.št. SV 1209/2008 z 20. 10. 2008, ki ga je v spis predložil nasprotni udeleženec. Dokument vsebuje zapis izvensodne poravnave, sklenjene med pravnim prednikom nasprotnega udeleženca družbo A., d. o. o., ter pravno prednico, edino lastnico in družbenico predlagatelja Č. Č., takratno lastnico parcel 2639 in 2640, ki jih je v letu 2012 s pogodbo o prevzemu stvarnega vložka z odsvojitvijo nepremičnin prenesla na predlagatelja kot dvig osnovnega kapitala družbe. S to poravnavo sta stranki uredili materialnopravno razmerje glede višine odškodnine kot škode na osebnem premoženju na parc. 2639 in 2640, ker se to premoženje (v kleti dve garaži in skladišče) ne bo moglo uporabljati zaradi obsega in vsebine zgraditve projekta A. na sosednjih parcelah, ter popravilo stene med parcelami Č. Č. in parcelama 2651 in 2652 v lasti družbe A. Dokument vsebuje splošne osebne podatke Č. Č., ki so razvidni tudi iz drugih dokumentov, ki jih je v spis z njenim soglasjem predložil predlagatelj4, hkrati pa je v njem zapisano, da so informacije v zvezi s poravnavo zaupne narave ter jih bosta stranki obravnavali zaupno in jih ne bosta razkrili tretjim. Slednje po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da pravni naslednik pogodbenika v primeru spora v zvezi s predmetom sodne poravnave tega dokumenta za obrambo svojih interesov ne bi smel razkriti sodišču, prav tako ne, da sopogodbenica tega ne bi mogla pričakovati. Kljub temu, da gre za pravne naslednike, je predmet urejanja v tem postopku tesno povezan z vsebino sodne poravnave, sklenjene s strani pravnih prednikov, zato bi se tajnost v razmerju do sodišča in tretjih lahko varovala le z izključitvijo širše javnosti.

10. Ker je sodišče predloženi dokument z osebnimi podatki Č. Č. uporabilo pri izvedbi dokazov, ta uporaba z vidika varstva osebnih podatkov ni sporna, prav tako pa tudi ni sporna z vidika protipravnega posega v njeno širšo zasebnost. V primeru razkritja notarsko sklenjenega dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij med pravnimi predniki udeležencev postopka, tudi če gre za fizično osebo, namreč ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zasebnosti. Pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo nepravilno uporabo Splošne uredbe in nedovoljeno izvedbo dokaza z vpogledom v notarski zapis, glede na navedeno niso utemeljene.

11. Ker uporaba Splošne uredbe glede zakonitosti uporabe osebnih podatkov v sodnih postopkih v konkretnem primeru ne terja dodatne razlage, ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju za prekinitev postopka in uporabo postopka predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Posledično so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe o kršitvi zakonitega sodnika in ustavne pravice do sodnega varstva, ker je domače sodišče razlagalo Splošno uredbo v skladu z domačim pravom in ne pravom EU.

12. ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale stranke listine predložiti v izvirniku (107. člen ZPP). Predlagatelj kot sporne izpostavlja fotokopije treh listin, in sicer dopis splošnega kadrovskega sektorja hišnemu svetu H. 13, ker je brez datuma, najemno pogodbo, ker je delno nečitljiva, in račun 18, vse predložene s tretjo pripravljalno vlogo nasprotnega udeleženca. Čeprav sodišče kljub predlogu predlagatelja nasprotnega udeleženca ni pozvalo k predložitvi izvirnika listin v skladu s tretjim odstavkom 107. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, ta kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dopis o dostavi najemne pogodbe je neločljivo povezan z dostavo te pogodbe, ki je datirana s 27. 5. 1991. Zgolj dejstvo, da datuma ne vsebuje, ne predstavlja indica, da fotokopija ni skladna z izvirnikom. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša, da je fotokopija najemne pogodbe nečitljiva, saj je vsebino členov mogoče prebrati. Glede nepriznavanja pristnosti računa pa je predlagatelj navedel le, da je brez datuma in se ne ve, na katero leto se nanaša, čeprav iz vsebine jasno izhaja, da gre za terjatev iz obdobja od maja do avgusta 1991. Iz fotokopije, s katero razpolaga sodišče, je mogoče razbrati izdajatelja računa in tudi, komu je namenjen. Vsebina predloženih listin potrjuje, da je podjetje C. v letu 1991 z G. G. sklenilo najemno pogodbo za poslovni prostor - garažo, ležečo na dvorišču zgradbe na H. 13 v Ljubljani, za ceno 3.000 DEM letno, z možnostjo podaljšanja, ter da je najemnik dolžan plačevati tudi obratovalne stroške, o čemer je najemodajalec obvestil hišni svet stavbe na H. 13, ki mu je za plačilo izstavil račun. Glede na nesporno dejstvo, da je objekt v letu 1997 še vedno uporabljal G. G., o čemer je predlagatelj v spis sam posredoval njegovo izjavo, ki omenja tudi najemno pogodbo s C., izpostavljene listine niso ključne za ugotovitev obstoja pripadajočega zemljišča. Zgolj njihovo nepriznavanje s strani predlagatelja, brez navedbe verjetnih razlogov o njihovi prirejenosti, na njihovo dokazno moč v okviru celotne dokazne ocene izvedenih dokazov ne vpliva.

13. Pritožnik kot potvorjen izpostavlja tudi načrt J. J. iz septembra 2001, ki ne predstavlja odločilnega dokaza v tej zadevi, zato se sodišče do njegove dokazne vrednosti ne bo opredeljevalo.

14. Neutemeljena je pritožbena graja dokazne ocene zaradi neizvedbe ogleda in opustitve zaslišanja priče Č. Č. Sodišče prve stopnje je imelo dovolj podatkov o zunanjem stanju objekta v času odločanja in pred zasutjem spodnjega dela objekta iz predloženih fotografij, ki sta jih predložila tako udeleženca kot izvedenka, ki je ogled opravila. Ogled notranjosti objekta ni bil mogoč iz razlogov na strani predlagatelja. Sodišče je namreč ogled načrtovalo, a ga je po obvestilu predlagatelja, da ta ni mogoč zaradi uporabe zgradbe s strani tujega veleposlaništva, preklicalo. Kljub temu je o notranjosti lahko sklepalo na podlagi zapisnika z ogleda na kraju samem, ki ga je izvedlo sodišče v pravdni zadevi II P 2150/2011. Da bi bilo stanje v času odločanja bistveno drugačno, predlagatelj ne zatrjuje.

15. Č. Č., kot edina družbenica in lastnica predlagatelja, je v spis priložila izjavo, ki jo pritožnik v pritožbi ponovno vsebinsko povzema. Glede na tesno prepletenost interesov te priče z interesi predlagatelja in podano izjavo, ki jo je sodišče ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi v okviru proste presoje dokazov, njeno zaslišanje po oceni pritožbenega sodišča ne bi pripomoglo k drugačni dokazni oceni. Ker je priča svoja stališča jasno izrazila, pritožniku z opustitvijo zaslišanja nista bili kršeni ustavni pravici do dostopa do sodišča in izvedbe dokazov.

16. Sodišče je v postopku postavilo izvedenko urbanistične stroke in njeno mnenje ustrezno povzelo v sodno odločbo. Vprašanje obstoja pripadajočega zemljišča je tesno povezano s strokovnimi ugotovitvami izvedeniškega mnenja glede ugotovitve zgodovinske rabe zemljišča in njegovega položaja v prostorskih aktih, pravni zaključek pa je predmet sodne presoje. Zato sodišče z razlago izvedeniškega mnenja v okviru pravnih pojmov ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Sodišče je upoštevalo ugotovitev izvedenke, da grafični del PUP/95 prikazuje del parcel 2642/7 in 2642/8 kot skupno funkcionalno zemljišče stavb, ki ga obkrožajo, zlasti A. in D., pri čemer je zaključilo, da se zaradi narave spornega objekta predlagatelja to lahko nanaša tudi zgolj na zgradbo A. in D. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da grafični del PUP/95 lahko predstavlja le indic o namembnosti rabe z vidika urbanizma, ki zasleduje javni interes, medtem ko mora biti za ugotovitev pripadajočega zemljišča hkrati ugotovljena tudi dejanska raba zemljišča in njena povezanost z objektom. Ta pa je odvisna tudi od dejstva, ali gre za glavni, ali morebiti pomožen provizorični objekt. _O obstoju individualnega pripadajočega zemljišča na delu parcel 2642/7 in 2642/8 h garažama in skladišču na parcelah 2639 in 2640 (v nadaljevanju obravnavana stavba)_

17. Sodišče je v 13. in 20. točki sklepa podrobno povzelo nastanek in lastništvo obravnavane stavbe. Kot bistveno je ugotovilo, da je bila po javno dostopnih podatkih zgrajena v letu 1923 v sklopu gradnje stanovanjske hiše investitorke P. P. ob takratni R. cesti, od koder je bil urejen tudi dostop. Načrtovana je bila kot pritlična garaža, drvarnica in lopa ob robu večjega lastniškega zemljišča ter je bila od dvorišča A. ter od nivoja današnjih parcel 2642/8 in 2642/7 razmejena z zidom, ograjo in veliko višinsko razliko. V letu 1948 je bila stavba, takrat še vedno pritlična in nepodkletena, nacionalizirana. Kasneje, torej v času družbene lastnine in pred letom 1963, je prišlo do njene podkletitve, za kar v arhivu ni dostopne dokumentacije. Do posega je moralo priti z nivoja A., saj podkleteni del ni imel notranje povezave s prej opisanim delom stavbe, dostopnim s takratne R. ulice, ki je ohranil svojo namembnost. V letu 1963 je investitor C. pridobil dovoljenje za adaptacijo obstoječega garažnega prostora v zgradbi nasproti H. 13 (A.), ki ga je takrat že uporabljal kot skladišče in do njega dostopal z nivoja dvorišča A. po delu sedanjih parcel 2642/8 in 2642/7 iz smeri H. ulice. Dovoljenje se je nanašalo na predelavo sprednje stene in vzidavo dvojnih garažnih vrat. Med pogoji izdane odločbe je bilo navedeno, da se dela dovolijo kot provizorij in da investitor v primeru odstranitve objekta nima pravice do odškodnine za novo izvršena dela. Opisana raba je verjetno trajala vse do porušitve A. in fizične zamejitve gradbene jame. Parceli 2639 in 2640, na katerih stoji obravnavana stavba, sta bili skupaj s parcelama 2638 in 2641 na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji vrnjene v last S. S., od njegovih pravnih naslednikov pa je nepremičnine pridobila5 Č. Č. ter jih v letu 2012 v obliki stvarnega vložka v družbi z omejeno odgovornostjo prenesla na predlagatelja.

18. Obravnavana stavba je torej imela dvojno pomožno rabo, pritlični del je služil kot pomožni objekt k stavbi na R., sedaj B. ulici, kletni del, ki je nastal po nacionalizaciji, pa je služil dejavnosti podjetja C., ki je imel ob pridobitvi dovoljenja prostore v stavbi A. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi prepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje, ki temeljijo tudi na mnenju izvedenke, da je bila raba kletnega dela objekta povezana in odvisna od rabe prostorov C. v stavbi A. ter je šlo predvsem za izboljšano ureditev oziroma izrabo pripadajočega zemljišča glavne stavbe. Izvedenka je v dopolnitvi mnenja s 1. 9. 2020 jasno zapisala, da je glede na vsebino dokumentacije mogoče logično predvideti, da dovoljenje za vgradnjo garažnih vrat z dne 12. 1. 1963 ne bi bilo izdano, če kletni nivo obravnavane stavbe ne bi bil potreben kot pomožni prostor C., ta pa je imel poslovne prostore v A. Pojasnila je tudi, da so se dela dovolila kot provizorij, kar pomeni zgradbo ali objekt, zgrajen za začasno uporabo. Zato zgolj dejstvo, da so se garažna vrata odpirala navzven in da je bil pred uvozom v garažo prostor za parkiranje, še ne predstavlja rabe, ki bi ob navedenem utemeljevala obstoj lastnega pripadajočega zemljišča h kletni etaži obravnavanega objekta. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z zaključkom izpodbijanega sklepa, da je za redno rabo provizorično urejenega pomožnega skladišča in dveh garaž zadoščal dovoz in začasna raba prostora pred vhodom, kar bi bilo mogoče urediti že s stvarno služnostjo ali nujno potjo.

19. Sodišče predloga predlagatelja ni zavrnilo, ker stavba, ki je bila vrnjena v postopku denacionalizacije, ne bi mogla pridobiti funkcionalnega zemljišča in so tovrstne pritožbene trditve zavajajoče. Sodišče je zgolj pravilno upoštevalo stanje zgradbe ob njenem nastanku, vključno z njenim namenom in povezanostjo z glavnim objektom na sedanji B. 10, kjer je njena raba še vedno mogoča v enakem obsegu kot pred nacionalizacijo, s tem, da je objekt povečan še za kletno etažo, ki nudi dodatne prostore. Predlog je zavrnilo, ker ta povečava, dovoljena zgolj za provizorično začasno rabo, ne utemeljuje lastnega dodatnega pripadajočega zemljišča še s strani A. Razlogi sodišče v tem delu so jasni, sistematični in materialnopravno pravilni. Očitek arbitrarnosti ni utemeljen. Vsaka dodatna raba objekta ne upravičuje dinamičnega pristopa pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, zato je sodišče pravilno izhajalo iz namena in rabe stavbe ob njeni izgradnji, lege stavbe, dokazno pa je ovrednotilo tudi ravnanja pravne prednice predlagatelja po pridobitvi obravnavane zgradbe, ki bodo pojasnjena v nadaljevanju. Glede na navedeno pritožnik ne more uspeti z izpostavljanjem morebitne kasnejše samostojnosti družbe C. pri oddajanju obravnavane spodnje etaže stavbe, češ da raba ni bila več formalno vezana na A., pa tudi ne spremembe lastništva zgradbe po denacionalizaciji, saj je ključno, da zgolj z vzpostavitvijo novega kletnega vhoda in ureditvijo prostora (o čemer v arhivu ni dokumentacije) iz smeri A. zgradba dodatnega pripadajočega zemljišča ni pridobila.

20. Pravna prednica predlagatelja Č. Č. je z družbo A., ki je imel takrat v lasti parceli, na katere se nanaša predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča, 20. 10. 2008 sklenila izvensodno poravnavo, s katero sta stranki uredili tudi medsebojna razmerja v zvezi z dostopom do obravnavane stavbe s smeri H. ulice ter določili odškodnino v višini 150.000 EUR za škodo na parcelah 2639 in 2640, ker bo to osebno premoženje Č. Č. (v kleti dve garaži in skladišče v izmeri 35m2) uničeno in se ne bo moglo uporabljati zaradi obsega in vsebine zgraditve projekta A. na sosednjih parcelah 2642, 2651 in 26526. Sporazumno je bilo določeno, da uničenje nastopi z dnem sklenitve izvensodne poravnave in prejemom plačila, skrajni rok je bil 30. 10. 2008, Č. Č. pa se je po prejemu zneska zavezala umakniti predlog za določitev nujne poti. Poravnava je bila realizirana, saj je Č. Č. že pred iztekom roka predlagala izbris zaznambe spora. V dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je po sklenitvi te poravnave Č. Č. v objektu uredila dostop iz pritlične v kletno etažo, ki je bila torej dostopna s B., od znotraj s siporeksom zazidala garažna vrata, v letu 2011 oziroma najkasneje v letu 2012 pa je bil objekt že zasut s strani A. in od tam v kletne prostore ni več mogoče dostopati.

21. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sklepa, da se je pravna prednica odpovedala rabi spodnje etaže objekta iz smeri A. Njena zahteva po uveljavitvi nujne poti pred sklenitvijo omenjene izvensodne poravnave in navedbe o lastništvu družbe A. na parcelah, za katere v tem postopku zatrjuje akcesornost k obravnavanem objektu, predstavljajo indic, da tega zemljišča nikoli ni štela kot lastnega in pripadajočega k obravnavani zgradbi. Tudi če je pravni prednik nasprotnega udeleženca predlagatelju oziroma z njim povezanim osebam dovolil začasno uporabo tega zemljišča za parkiranje, njegovega ravnanja ni mogoče razlagati kot priznanja lastninske pravice na delu parcel, za katere je bilo ves čas jasno, da bodo potrebne za izgradnjo nove stanovanjske soseske. Z odpovedjo rabi spodnje etaže stavbe iz smeri A.7 je prenehala tudi potreba po dostopu iz te smeri in uporabi manipulativnega prostora pred (sedaj zasutimi) garažnimi vrati, na kar je pravna prednica predlagatelja v zameno za plačilo odškodnine pristala. Tudi če bi obravnavani kletni etaži zgradbe zaradi nove funkcionalnosti v času družbene lastnine pripadlo individualno pripadajoče zemljišče, kar po oceni pritožbenega sodišča v tem postopku ni bilo izkazano, bi zaradi dogovorne in odplačne opustitve rabe zaradi nemožnosti dostopa vanj in soglasjem za njegovo uničenje, četudi v času zasebne lastnine, ta pravica kot akcesorna prenehala. Očitno se je tega zavedal tudi predlagatelj, saj je predlog v obravnavani zadevi vložil šele v letu 2018, ko so se odnosi med udeležencema oz. pravnimi predniki zaostrovali. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so med njimi odprte druge nerealizirane ali neustrezno realizirane obveznosti (izgradnja mejnega zidu), zato pritožbeno sodišče ambicije tega postopka vidi predvsem v pritisku na nasprotnega udeleženca, čemur pa ta postopek ni namenjen.

22. Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1. Ob tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena.

1 Ker se vse nepremičnine nahajajo v k. o. 0000, sodišče v nadaljevanju katastrske občine ne bo več navajalo. 2 Primerjaj: Brulc: Varstvo osebnih podatkov v civilnih sodnih postopkih, doktorska disertacija, str. 175, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta 2022. 3 O tem tudi Rudolf, Kovač: Zasebnost in varstvo osebnih podatkov: razmerja med koncepti, pravicami in nosilci v Sloveniji in EU, Javna uprava 57/2021. 4 Npr. iz Pogodbe o prevzemu stvarnega vložka z odsvojitvijo nepremičnin, pisne izjave Č. Č., potrdila o overitvi podpisa, kar kaže na to, da je v razkritje teh podatkov privolila. 5 Delno v letu 1997 in delno v letu 2007, glej podrobneje 20. točko izpodbijanega sklepa. 6 Podrobna vsebina je povzeta v 30. točki izpodbijanega sklepa. 7 Predlagatelj ta del še vedno uporablja z uporabo notranjega dostopa iz B. 10.