Jedro

Za tožničino delo se je z ZUTD, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, spremenil zahtevani izobrazbeni pogoj. V prvem odstavku 81. člena ZUTD je bilo določeno, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Ker tožnica ob uveljavitvi ZUTD tega izobrazbenega pogoja ni izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 189. člena ZUTD, ki je predpisal petletni rok za pridobitev zahtevane izobrazbe, do takrat pa so lahko javni uslužbenci še naprej izvajali storitve na delovnem mestu, ki se je uvrstilo v VII/1 tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred ni bistvena za določitev plače. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSPJS se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Javni uslužbenec lahko na podlagi ZSPJS napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred (prvi odstavek 16. člena ZSPJS), kar je odvisno od poteka napredovalnega obdobja in ocene delovne uspešnosti (17. člen ZSPJS). Kako se mu določi plača v primeru spremembe delovnega mesta (premestitev, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), pa določata 19. in 20. člen ZSPJS, pri čemer je za tožničin primer sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu pomemben že citirani prvi odstavek 19. člena ZSPJS. Glede pritožbene navedbe, da je tožničin položaj enak, kot če bi se v letu 2015 prvič zaposlila pri toženki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to posledica tega, da je 7. 9. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Res je tudi pred uveljavitvijo ZUTD opravljala enako delo, vendar je bila tedaj za delovno mesto, ki ga je zasedala, zahtevana nižja izobrazba in je bilo tudi umeščeno v nižji tarifni razred. Napredovanj, ki jih je na tem delovnem mestu dosegla, toženka pri določitvi plače v novi pogodbi o zaposlitvi zakonito ni upoštevala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za obračun bruto razlik v plači, in sicer za obdobje: od 1. 9. 2015 do 30. 11. 2015 med izplačano plačo za 33. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 35. plačni razred; od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2018 med izplačano plačo za 33. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 37. plačni razred; od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 med izplačano plačo za 34. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 38. plačni razred; od 1. 11. 2019 do 30. 11. 2019 med izplačano plačo za 35. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 39. plačni razred; od 1. 12. 2019 do 30. 11. 2022 med izplačano plačo za 37. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 41. plačni razred; od 1. 12. 2022 do 31. 3. 2023 med izplačano plačo za 39. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 43. plačni razred; za obdobje od 1. 4. 2023 dalje med izplačano plačo za 40. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 44. plačni razred, ter za odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov s pripadajočimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da toženki plača odmerjene stroške postopka.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v času sprejema ZUTD res ni imela ustrezne izobrazbe (VII/2 stopnja) za opravljanje dela svetovalke zaposlitve. Enako delo je opravljala ves čas od leta 2002 dalje, o čemer izpodbijana sodba nima odločilnih razlogov. Iz njene obrazložitve ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče zaključilo, da je še naprej opravljala istovrstno ali zahtevnejše delo. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2015 je pomenila le formalizacijo delovnega razmerja, ker je pridobila zakonsko zahtevano izobrazbo. Čeprav se vsebina njenega dela ni spremenila, so ji bila s sklenitvijo te pogodbe nezakonito odvzeta napredovanja, ki jih je pridobila z dotedanjim odličnim opravljanjem dela. Sodišče je zmotno uporabilo 19. člen ZSPJS, saj je kljub ugotovitvi, da je še naprej opravljala istovrstna dela, napačno štelo, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Ni upoštevalo drugega odstavka 1. člena ZSPJS o tem, da ta zakon določa skupne temelje sistema plač v javnem sektorju in uveljavlja načelo enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih. Ni upoštevalo stališča v judikatih VIII Ips 280/2016 in VIII Ips 291/2016, da javni uslužbenec, ki je že pred formalno premestitvijo opravljal ista dela kot jih opravlja po tej premestitvi, ohrani število napredovanj. Sistem napredovanj ni vezan na tarifne razrede, ampak na to, kako javni uslužbenec opravlja svoje delo. S tem, ko je bila prisiljena v pridobitev primerne stopnje izobrazbe, se je morala odpovedati pridobljeni pravici do napredovanj, ki jih je dosegla ob opravljanju istega dela. Čeprav je enako delo opravljala od leta 2002 dalje, je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2015 v enakem položaju kot javni uslužbenec, ki je ob uveljavitvi ZUTD s toženko sklenil prvo pogodbo o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja prvostopenjskih razlogov, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o tožničini trditvi, da je ne glede na poimenovanje delovnega mesta pri toženki ves čas (od leta 2002 dalje) opravljala po vsebini delo svetovalke zaposlitve. Razlogi o tem so vsebovani v 13. do 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in temeljijo na pravilni oceni izvedenih dokazov. Glede na to ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Zmoten je pritožbeni očitek o kontradiktornih prvostopenjskih razlogih. Iz 13. in 14. točke prvostopenjske obrazložitve izhaja ugotovitev, da je tožnica tudi po razporeditvi na delovno mesto samostojni svetovalec I opravljala po vsebini enako delo kot dotlej (svetovalka zaposlitve). Tej ugotovitvi ne nasprotuje obrazložitev v 15. točki, da je to delo postajalo s časom vse bolj zahtevno. Slednje je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih prič, povezuje pa se z nadaljnjo ugotovitvijo, da je bil za opravljanje tega dela zato z zakonom določen strožji izobrazbeni pogoj.

8.Za tožničino delo se je z Zakonom o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji), ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, spremenil zahtevani izobrazbeni pogoj. V prvem odstavku 81. člena ZUTD je bilo določeno, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Ker tožnica ob uveljavitvi ZUTD tega izobrazbenega pogoja ni izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 189. člena ZUTD, ki je predpisal petletni rok za pridobitev zahtevane izobrazbe, do takrat pa so lahko javni uslužbenci še naprej izvajali storitve na delovnem mestu, ki se je uvrstilo v VII/1 tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

9.Dne 17. 6. 2013 je toženka sprejela Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, upoštevaje katerega sta stranki 1. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni svetovalec I, ki je spadalo v VII/1 tarifni razred. Pri določitvi plače za to delovno mesto je toženka upoštevala dva plačna razreda napredovanj, ki jih je tožnica dosegla do sklenitve te pogodbe. Dne 16. 12. 2014 je tožnica pridobila zahtevano VII/2 raven izobrazbe. S toženko je zato 7. 9. 2015 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojni svetovalec I, ki je bilo uvrščeno v VII/2 tarifni razred. Pri določitvi plače nista bila upoštevana dva dosežena plačna razreda napredovanj.

10.Zgolj ugotovitev, da je tožnica od leta 2002 dalje opravljala po vsebini enako delo, še ne narekuje ugoditve tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na neupoštevanje napredovanj, doseženih do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2015. Prvi odstavek 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) določa, da se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan; če bi bil zaradi premestitve ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto oziroma imenovanja v naziv v višjem tarifnem razredu, pri istem ali drugem delodajalcu, uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo ali sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi oziroma pred imenovanjem v naziv poveča za en plačni razred; ne glede na določbo prejšnjega stavka ga ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

11.Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Materialnopravno pravilno je obrazložilo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih je javni uslužbenec dosegel na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, do česar pa pri tožnici ni prišlo).

12.Pritožba neutemeljeno navaja, da ZSPJS prenos napredovanj veže le na opravljeno delo. V prvem odstavku 20. člena ZSPJS je jasno določeno, da javni uslužbenec obdrži število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, le ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi oziroma premestitvi na delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu (tožnica pa jo je sklenila za višji tarifni razred).

13.Da gre v tožničinem primeru za drugačne dejanske okoliščine, kot so bile podlaga odločitvama v zadevah VIII Ips 280/2016 in VIII Ips 291/2016, je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Stališče, da se pri razporeditvi na višje vrednoteno formacijsko dolžnost (delovno mesto) upoštevajo napredovanja, ki jih je delavec dosegel pred tem, temelji v citiranih judikatih na dejstvu, da je delavec že pred tem dejansko opravljal delo te formacijske dolžnosti (torej že v času, ko je bil formalno razporejen na drugi formacijski dolžnosti). Pri tožnici pa je odločilno dejstvo drugačno: do pridobitve VII/2 ravni izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni svetovalec I v VII/2 tarifnem razredu je opravljala delo "svojega" delovnega mesta (za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), ki je spadalo v VII/1 tarifni razred.

14.Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred ni bistvena za določitev plače. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSPJS se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Javni uslužbenec lahko na podlagi ZSPJS napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred (prvi odstavek 16. člena ZSPJS), kar je odvisno od poteka napredovalnega obdobja in ocene delovne uspešnosti (17. člen ZSPJS). Kako se mu določi plača v primeru spremembe delovnega mesta (premestitev, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), pa določata 19. in 20. člen ZSPJS, pri čemer je za tožničin primer sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu pomemben že citirani prvi odstavek 19. člena ZSPJS.

15.Glede pritožbene navedbe, da je tožničin položaj enak, kot če bi se v letu 2015 prvič zaposlila pri toženki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to posledica tega, da je 7. 9. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Res je tudi pred uveljavitvijo ZUTD opravljala enako delo, vendar je bila tedaj za delovno mesto, ki ga je zasedala, zahtevana nižja izobrazba in je bilo tudi umeščeno v nižji tarifni razred. Napredovanj, ki jih je na tem delovnem mestu dosegla, toženka pri določitvi plače v novi pogodbi o zaposlitvi zakonito ni upoštevala.

16.Takšna stališča, kot v tem sporu, je pritožbeno sodišče sprejelo tudi v zadevah Pdp 14/2024 in Pdp 403/2023, v katerih je obravnavalo podobna dejanska in enaka pravna vprašanja.

17.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 8, 8/1, 9, 9/1, 16, 16/1, 17, 19, 19/1, 20, 20/1 Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 81, 81/1, 189

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.